Jean Vodaine (rojen kot Vladimir Kaučič), slovensko-francoski pesnik, tiskar, tipograf, publicist in slikar, * 6. julij 1921, Čiginj, † 8. avgust 2006, Pont-à-Mousson, Francija.
Večji del svojega življenja je preživel v Franciji.
Življenje Mladost Vladimir Kaučič se je rodil 6. julija 1921 v skromni hiši na Čiginju blizu Volč na Tolminskem. Njegova starša sta bila Marija (roj. Mulič) in Rudolf Kaučič, imel je starejšo sestro Marijo. Kraje ob Soški fronti, med katere je spadal tudi Čiginj, je močno prizadela prva svetovna vojna, po njej pa je te kraje okupirala Italija. Rodil se je kot Federico Kavcic, skoraj celo življenje je ostal italijanski državljan.
Oče je imel čevljarsko delavnico, vendar bi moral, če bi hotel nadaljevati obrt, sprejeti fašistično strankarsko izkaznico. Ker tega ni hotel storiti, za družino doma ni bilo več gmotnega obstanka, zato so se odločili za selitev v Loreno. Dežela je po prvi svetovni vojni pripadla Franciji, vendar je tam živelo veliko Nemcev, tako je bilo slovenskim izseljencem selitev v tamkajšnje kraje vsaj z jezikovne plati nekoliko olajšana. Ob selitvi je bil Vodaine star tri leta, v Francijo (v mesto Basse-Yutz ob reki Mozeli) so prišli jeseni leta 1924. Njegov oče je sprejel triletno pogodbo v rudniku železove rude, pozneje je odprl svojo čevljarsko delavnico in trgovino.
Vodaine se je pri očetu izučil za čevljarja, a ga to delo ni veselilo. Ob vstopu v šolo je imel to srečo, da tudi otroci domačinov knjižne francoščine niso obvladali; šele šola je iz njih ustrojila prave frankofone, Francoze. Vodaine je obiskoval katoliško deško šolo v Basse-Yutzu. Najprej do enajstega leta, nato pa se je moral vrniti med šolske klopi, saj je bila uvedena šolska obveznost za dečke do štirinajstega leta. Leta 1933 je šolo zaključil, pet let pozneje je naredil še mojstrski izpit za čevljarja. Vsega drugega, kar je počel v življenju, se je naučil sam.
Po svojih besedah se ni nikoli ni asimiliral v Francoza, a se vendar ni nikdar v Franciji počutil tujca, ponosno je govoril, da je Slovenec, francoski jezik pa je vzel za svoj in pisal le v njem. Družina je vložila več prošenj za pridobitev francoskega državljanstva, a neuspešno. Vodaine je ostal italijanski državljan vse do 27. decembra leta 1985, ko je francoski premier podpisal odredbo, s katero mu je bilo dodeljeno francosko državljanstvo. "Napačno" državljanstvo ga je stalo tudi profesure na Šoli za lepe in uporabne umetnosti v Metzu. V šolah je lahko (za stalno) delal samo kader s francoskim državljanstvom. Vodaine je v sedemdesetih tri leta poučeval kot suplent, nato pa je bil primoran službo pustiti.
Že zelo mlad je začel pisati, slikati in grafično ustvarjati. Leta 1947 je v Thionvillu izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Rose et noir (Rožnato in črno), istega leta se je poročil s Charlotte Schoeneberg. Zbirko je objavil pod psevdonimom Jean Vodaine. Vodaine je pofrancozena oblika slovenskih besed "bod edn", ki mu jih je večkrat mama položila na srce – bodi nekdo, naredi nekaj iz sebe. Pridružil se je ustanovnim članom društva L'Art Populaire (slov. Ljudska umetnost), kjer je za delavce vodil tečaja risanja, dikcije ter režiral gledališko predstavo. Kupil je tiskarsko prešo in začel tiskati. Svoj prvi atelje je imel v opuščenem kurniku, tudi zato naj bi bile na njegovih slikah pozneje večkrat upodobljene kokoši. Za svojo drugo zbirko Le toron noir je dobil nagrado Verlaine in priznanje violette na pesniški akademiji Jeux floraux v Toulousu. Leto pozneje je dobil nagrado pomembne literarne revije Le Goéland. Z revijo in njenim urednikom Théophilom Briantom je pozneje veliko sodeloval, tiskal njegova dela, revija je bila pomembna tudi za bretonsko nacionalno gibanje. Iz bretonske naveze je izšlo tudi sodelovanje s takrat še neznanim Charlesom Le Quintrecom, čigar prvo pesniško zbirko je natisnil na svoji preši. Tiskal je tudi dela Julesa Mougina, ki je imel zaradi svojega poklica pozneje vzdevek pesnik-poštar, sicer pa je bil eden izmed predstavnikov smeri l'art brut, slogu katere je bil pozneje blizu Vodaine s svojim slikarskim delom.
Na poti do umetnika V naslednjih letih je spoznaval slavne umetnike in tiste na poti k slavi. Z nekaterimi se je spoprijateljil in še dolga leta ohranjal stik s pismi, ki so polna živahnega razpravljanja o literaturi. Sodeloval je v krogu francoskih pesnikov delavske poezije, zbranih okrog revije Poésie avec nous (slov. Poezija z nami), izšle so le tri številke. Ti pesniki-delavci so bili v Franciji številni, marsikatero njihovo delo je bilo dobre kakovosti, a so bili v višjih (pariških) literarnih krogih prezirani, njihova poezija je ostajala v mejah domačih (obrobnih) pokrajin. Leta 1950 je sodeloval na Sejmu pesnikov v Parizu (sejem, na katerem so lahko pesniki predstavili in prodajali svoje zbirke), kjer je svoja znanstva še razširil, med drugim je spoznal rojaka Vena Pilona. V naslednjih letih je sodeloval z velikimi imeni, kot so Jean Dubuffet, Anatole Jakovski in Gaston Chaissac. Leta 1951 je z Luksemburžanom Edmondom Dunom ustvaril svojo prvo literarno revijo Courrier de la poésie (slov. Pesniška kronika), ki pa ni doživela večjega odmeva, izšlo je osem številk. V petdesetih sta se mu rodila sin Jean-Luc in hči Muriel. Vodaine je ustvarjal ob svoji redni službi, ki je bila težaško fizično delo. Najprej je sicer prevzel očetovo čevljarsko delavnico, a jo je zaprl. Pozneje je delal kot nekvalificiran delavec v železarni, računovodja na gradbiščih in kot delavec pri obnovi železnic. Nekaj časa je delal kot tajnik pri založbi Caractères v Parizu, kadar je bilo treba, je sodeloval tudi pri tisku. Kot poslovilno darilo je 1955 iz službe domov prinesel novo tiskarsko prešo. Med delom pri ugledni založbi je zopet spoznaval takratno smetano francoskih umetnikov (npr. Tristana Tzaro). Ista založba je leta 1957 izdala njegovo zbirko Les pauvres heures (slov. Uboge ure). Ko se je vrnil v Basse-Yutz, je znova poskusil z literarno revijo, zopet z Edmondom Dunom, pridružil se jima je lokalni zgodovinar Adrien Printz. Namen revije je bil obogatiti kulturno življenje v regiji, prav regionalnost pa ji ni omogočala širšega dometa in preživetja, zato je po osmih številkah ugasnila. Imenovala se je La tour aux puces, po slovensko Bolšji stolp.
Leta 1960 si je Vodaine v kraju Vitry-le-François (Šampanja) hudo poškodoval desno nogo, dvakrat so ga operirali, pet mesecev je bil v mavcu, nato pa je še zbolel. Poškodba ga je onesposobila za tri leta. Preselil se je v Montpellier, v mestu se je dobival s Fernandom Michelom (njegova žena je bila Lorenka), ki ga je naučil gravirati na karton in valovit papir. Prav on ga je prepričal, da lahko s tipografijo doseže umetniške učinke, ki so vredni prav toliko kot tisti, ki bi jih dosegel z litografijo (enim bolj cenjenih grafičnih postopkov). 1961 je natisnil zadnjo številko La tour aux puces in pripravil prvo številko nove revije Dire (slov. Reči ali Govorjenje), poleg tega pa še svojo novo zbirko Chants de Yutz (slov. Pesmi iz Yutza), vse to je počel še z nogo v mavcu. Star je bil štirideset let in vedel je, da zaradi poškodbe za fizično delo ne bo več sposoben. Pogumno se je odločil preživljati se z izdajanjem mednarodne literarne revije.
Revijo Dire je zasnoval mednarodno, saj je vedel, da bo le tako dobil dovolj naročnikov za preživetje sebe in revije. Leta 1962 je izšla prva številka, a še brez uspeha. Jean Dubuffet je bil z njo zadovoljen, a je predlagal kar nekaj izboljšav. Tako druga številka vsebuje antologijo korejske poezije z lesorezi korejskega umetnika Son Tong Čina, ki je ravno takrat bival v Parizu. V tej prvi seriji je izšlo sedem številk revije. V njih so med drugim dela Jeana Dubuffeta, Julesa Mougina ter prevodi pesmi indijanskega plemena Navajos. V letu 1964 je Dubuffet odkupil Vodainovo sliko, prvo, ki mu jo je uspelo prodati. V kraju Sainte-Croix de Quintellargues je kupil hišo in začel novo serijo revije, v kateri pa je izšla le ena številka, bila je posvečena delu preminulega prijatelja Gastona Chaissaca. V Montepellieru je imel slabo izkušnjo z nekim lokalnim veljakom, ki naj bi mu skušal onemogočiti izdajanje, nekomu naj bi celo prepovedal prodajo tiskalnega stroja zanj (leta 1964 je dobil nagrado Mandat des Poètes in je za prejetih 4000 frankov hotel izvesti nakup). Ugodno je potem kupil stroj Phoenix iz leta 1900 pri nekem tiskarju v Marseillu, prevoz do Basse-Yutza, kamor se je vrnil 1965, je stal več kot stroj.
Leta 1966 je v Basse-Yutzu že tretjič izdal prvo številko revije Dire, s katero je vztrajal do leta 1984, revija je ostala tromesečnik. Vodaine je ohranjal njeno prepoznavno podobo velikega formata (21 x 14 cm) z bogatim tipografskim in grafičnim okrasom; vsaka stran revije je bila umetnina. Snoval in ustvarjal jo je sam, nekaj pomočnikov je imel le pri razmnoževanju. Pripravil je še vrsto drugih publikacij, ki imajo danes zaradi izjemnega ročnega dela in nizkih naklad veliko bibliografsko vrednost. V reviji je objavljal dela nekaterih največjih pisateljev tistega časa, dajal pa je priložnost tudi mlajšim in še neuveljavljenim avtorjem, revija je imela naklado okrog sto izvodov. V svoji karieri je objavil, tiskal ali s svojimi grafikami opremil dela velikanov, kot so, poleg prej omenjenih, Raymond Queneau, Ernest Hemingway, Rainer Maria Rilke (njegova dela je tudi prevajal v francoščino) in Georg Trakl. Nadaljeval je s pesnjenjem in slikanjem, bil je redka kombinacija pesnika in tiskarja (tipografa) v eni osebi.
Zasluge Vodaine si je zadal nalogo, v delavsko Loreno vnesti več kulture in umetnosti. Izkoriščal je »križiščno« lego regije, kjer so se stikali nemški, francoski, belgijski, luksemburški in priseljenski umetniki. Dejstvo, da mu je uspelo izdajati cenjeno mednarodno literarno revijo v kraju, kot je Basse-Yutz, daleč od kulturne metropole Pariza (ne po kilometrih, temveč po duhu), je izjemen dosežek. Leta 1972 se je ločil od žene, nekaj časa je živel v vasici pri Metzu, nato se je preselil v Metz in končno v vasico Baslieux, kjer je ostal skoraj do smrti. Z neumornim delom in organiziranjem prireditev jo je spremenil v vas poezije. Medtem se je intenzivneje posvetil slikarstvu, razstavljal je po francoskih mestih in v tujini, tudi v Sloveniji. Prvič leta 1980 v ajdovski Pilonovi galeriji, zadnjič leta 2002 v Tolminskem muzeju. Še vedno je pesnil, tiskal in slikal in dobil vrsto nagrad, najbrž je ena najpomembnejših nagrada Stomps. Zadnjo izdajo revije Dire leta 1984 je kronala pesniška prireditev na vlaku Strasbourg−Lyon. Leta 1980 mu je s sodelavci uspelo organizirati prvi festival poezije v Metzu, trajal je kar en mesec. Leta 1999 je prejel odlikovanje francoskega ministrstva za kulturo in naziv viteza umetnosti in literature. Vodil je ustvarjalne delavnice po francoskih krajih. V Baslieuxu in Basse-Yutzu so mu posvetili ulici. Nastal je tudi dokumentarec o njegovem življenju. Umrl je v domu upokojencev v Pont-à-Moussonu. Od leta 2013 v Baslieuxu deluje Association Jean Vodaine, ki skrbi za njegovo dediščino, ogledati pa si je mogoče tudi muzej.
Slikarsko delo