Prelaz Turracher Höhe, zapisan tudi Turracherhöhe, se nanaša na vasico, prelaz čez Alpe in pokrajino v Krških Alpah (Gurktaler Alpen) v Avstriji. Vas in jezero Turracher na prelazu, ki imata isto ime, sta ločena z mejo dveh zveznih dežel Štajerske in Koroške. Zaradi oddaljenosti od območij zgodnje naselitve in visoke lege je bilo to ozemlje naseljeno razmeroma pozno. V 17. stoletju so pod Turracherhöhe začeli rudariti. Vrh prelaza so odprli šele pozneje, ko so čezenj zgradili asfaltirano cesto. V 20. stoletju se je v regiji postopoma razvijal turizem. Prizadevajo si za ohranjanje raznolikosti rastlinstva in živalstva s pomočjo naravovarstvenih območij ter skrbnega in z naravo uravnoteženega širjenja turističnih zmogljivosti.
Geografija
Turracherhöhe leži v pogorju Nockberge, zahodnem delu Krških Alp. Območje sega od vrhov Rinsennock (2334 m) na zahodu do Lattersteighöhe (2264 m) na vzhodu; v smeri sever-jug se razprostira od vasi Turrach do ravnice Reichenau na jugu. Nekoliko bolj oddaljeni so vrhovi Eisenhut (2441 m), Großer Königstuhl (2331 m) in Gruft (2232 m).
Najvišja točka približno dva kilometra dolgega vrha prelaza ima nadmorsko višino 1795 m južno od Turraškega jezera. Jezero ima gladino 1763 m nad morjem in je povezano z vasjo. Turracher Höhe je kot 'klasični' vrh prelaza tudi del razvodja med dolino reke Mure in reko Zgornja Krka, katere izvir je pod Lattersteighöhe približno na 2000 m nadmorske višine.
Turraška cesta (B95), ki gre iz Salzburga ob zahodni obali Turraškega jezera, na severu povezuje Štajersko dolino Zgornje Mure z dolino Zgornje Krke na Koroškem, nadaljuje se naprej v Feldkirchen in porečje Celovca na jugu. Cesta na prelazu (od Turracha do planote Reichenau) je dolga 16 km; odsek med križišči za Muraško cesto (B97) v Predlitzu in Kleinkirchheimsko cesto (B88) blizu Patergassena je dolg 35 km.
Skupno si tri občine delijo območje Turracher Höhe: štajerski Predlitz-Turrach na severu in koroški občini Reichenau in Albeck na jugu. Na vrh prelaza iz Albecka ni neposrednih cest.
Razdeljena vas Dolgo časa so bile na Turracher Höhe le posamezne kmetije in prenočišča za gozdarje, ki so sekali les za rudnike in talilnice ter za sezonske rudarje in kamnoseke. Pravo naselje se ni razvijalo, dokler se v drugi polovici 20. stoletja ni pojavil turizem.
Danes ima vasica na vrhu prelaza približno 100 prebivalcev, v njej pa je več kot 400 počitniških bivališč. Tudi Turraško jezero delno pripada štajerski občini Predlitz-Turrach in deloma koroški občini Reichenau. Meja zveznih držav poteka približno skozi sredino vasi in jezero. Severni del, ki spada na Štajersko, ima poštno številko 8864, južni del na koroškem ozemlju poštno številko 9565; po drugi strani pa je telefonska koda telefona enaka za celotno vas (04275).
Tako sta na Turracher Höhe formalno dve vasi, kjer štajerski del pripada okrožju Turrach v občini Predlitz-Turrach, naselje Turracherhöhe (uradni zapis) na koroški strani pa je okrožje občine Reichenau. Toda znotraj vasi ni nameščenih nobenih mestnih oznak; mestni znak na vhodu v vasi naznanja okrožje Reichenau Turracherhöhe na koroški strani, na vhodu v štajersko vas pa ima napis Fremdenverkehrsgebiet Turracher Höhe (v prevodu Turistična regija Turracher Höhe). Tisti, ki delitve vasi zaradi administrativne politike ne poznajo, lahko samo sumijo, da meja med deželama poteka zaradi obeh državnih zastav ob nekdanji zvezni cesti.
V širokem sedlu vrha prelaza, kjer cesta poteka dva kilometra vodoravno, sta dva luksuzna hotela, letovišče, ki pripada nemškemu sindikatu IG Bau, in več kot 30 majhnih in srednje velikih hotelov in gostišč. V južnem in zahodnem kamnitem borovem gozdu, pa tudi na vzhodni strani jezera, je veliko počitniških hiš. Vendar te hiše večinoma skrivajo drevesa ali so skromne, tako da komaj izstopajo iz naravnega okolja.
Vas ima banko in nekaj trgovin s športnimi predmeti in spominki. Vendar v Turracher Höhe na primer ni trgovine z živili ali bencinske črpalke. Dolgo časa tudi ni bilo cerkve ali kapele. Ekumenski kraj čaščenja je bil zgrajen šele leta 1985, na predlog prebivalcev. Upravlja ga župnija Stadl an der Mur in je na voljo za vse krščanske vere.
Podnebje Skozi celo leto je veliko sonca. Zaradi velike nadmorske višine je bistveno manj oblačnosti in megle kot na primer v Dravski dolini. Tako so ugodne tudi povprečne prevladujoče temperature: januarja je med -5,9 in -8,2 ° C, julija med 10,6 in 11,0 ° C, letna srednja pa 1,9 do 2,2 ° C. Za primerjavo, Celovec je z višino 447 m nadmorske višine 1300 m nižji od Turracher Höhe. Njegova januarja je povprečna temperatura -5,8 ° C, julija 18,3 ° C, letna srednja temperatura pa 7,7 ° C.
Padavin v višini 1218 mm je v gorah precej malo. Sneženje običajno začne najpozneje v oktobru, hitro pa nastane odeja snega, ki ostane do aprila ali včasih celo do maja. Na Turracher Höhe v povprečju sneži 158 dni.
Zgodovina Prva naselja Ime Turrach izhaja iz starega izraza, Durrach, ki so ga uporabljali za gozd, kjer je veliko podrtih, posušenih (dürr) dreves. Izraz se pogosto uporablja na Koroškem, pa tudi v preostali Avstriji.
Medtem ko so območje okoli današnjega Predlitza in Mure kolonizirali že Slovani v 6. stoletju, so prve jase in naselja južno od Turracher Höhe znane že od zgodnjega 14. stoletja. Politično je bila regija sprva del Koroškega vojvodstva, vendar je bila že v 12. in 13. stoletju razdeljena med tri ozemlja zaradi razcepitve Lungaua na Salzburg in Murau na vojvodstvo Štajersko. Dokler se turizem ni začel razvijati v poznih 1920-ih, je bilo od poznega srednjega veka le nekaj kmetij severno in južno od vrha prelaza, vendar ni bilo kompaktnega naselja. Tudi Turracher Höhe dolgo ni igral nobene vloge kot prometna pot. V srednjem veku in zgodnjem novem času sta bili povezavi čez Katschberg na zahodu in čez Flattnitz na vzhodu glavni prometni poti v smeri sever-jug, medtem ko so poti čez Turrach imele le lokalni pomen, npr. za prevoz soli iz Salzkammerguta do Reichenaua (prvič dokumentirano omenjeno leta 1332), kjer je bila podružnica cestninske pisarne.
V zgornji dolini Mure severno od Turracher Höhe je bilo območje okoli Predlitza (prvič omenjeno leta 1311) redko poseljeno, ker so bila pobočja desno od Mure manj primerna za poljedelstvo. V srednjem veku je bilo prevladujoče naselje v tej regiji Murau, ki je spadalo v Liechtenstein. Južno od Turracher Höhe je podeželska kolonizacija okoli Reichenaua, kjer je bilo leta 1520 tudi deželno sodišče, zagotovila bolj kompaktna naselja in samostojne kmetije.
Rudarstvo Koroški vojvoda Ulrik III. Spanheim je s potrdilom, izdanim v Moosheimu leta 1256, podelil ministerialu in pesniku Ulrichu von Liechtensteinu suvereno pravico rudarjenja v okrožju Murau, ki vsebuje območje okoli Turracher Höhe. Vendar v tem dokumentu in v naslednjih stoletjih konkretnih znakov rudarjenja v Turraški regiji ni mogoče najti.
Leta 1657 je Johann Adolf grof Schwarzenberg, ki je vladal Murau, sprožil iskanje bakrove rude. V Steinbachgrabnu so našli ogromne količine limonita (vrsta železove rude), nakar je grof prosil cesarja Leopolda I. za dovoljenje za rudarjenje in taljenje, ki je bilo izdano 31. januarja 1660. Že istega leta je Johann Adolf naročil gradnjo peči za taljenje železa v Turrachu in leta 1662 je bilo izvedeno prvo ulivanje. Sprva sta rudarjenje in taljenje potekala predvsem na štajerski strani okoli vasi ob severnem vznožju. Leta 1783 je grof Johann Nepomuk Anton Schwarzenberg odredil podaljšanje ceste, dolge 15 km, od Predlitza do njegove tovarne v Turrachu, da bi olajšal prevoz rude. Toda nad vasjo so bile poti za prevoz lesa in oglja, ki še danes prečkajo vrh.
Splošna gospodarska kriza, ki je bila posledica napoleonskih vojn in njihovih posledic, je v prvih dveh desetletjih 19. stoletja dosegla tudi rudarjenje v Turrachu. Po tem je železarstvo - pod Petrom Tunnerjem starejšim, ki je vodil podjetje od 1823 do 1844 - doživelo velik napredek zaradi racionalizacije delovnih metod in uvedbe sodobnih tehnologij. Sredi 19. stoletja je letna količina rude, ki jo je dobavilo približno 60 rudarjev, znašala približno 100 do 120.000 kvintalov (približno 5600 do 6700 t). Tedaj se je rudarjenje izvajalo le pozimi, ker je bilo treba rudo v vrečah vleči v topilnice.
Od leta 1863 je bil v Turrachu uporabljen Bessemerjev postopek, ki je povečal učinkovitost izdelave jekla. Leta 1865 so bili na voljo tri naprave s kapaciteto od 35 do 40 kvintalov in dva plavža. Tedaj je bil obrat za taljenje železa največji na Štajerskem in veljal je za enega najsodobnejših v Evropi. Kljub tehničnim inovacijam je kmalu prišlo do gospodarskega upada. Od 1870-ih se je prodaja poslabšala; proizvodnja surovega železa se je med letoma 1869 in 1885 zmanjšala s 3800 na 1500 t. Poleg zvišanja cen premoga je Turrachova neugodna lokacija izven glavnih prometnih poti povzročila visoke transportne stroške, kar je imelo za posledico zmanjšanja konkurenčnosti železarjev. Leta 1899 so dali v zakup obrat za taljenje železa, kar ni prineslo nobenih izboljšav, zato so spomladi 1909 dokončno zaprli peč v Turrachu.
Poleg rudarjenja železa so občasno pridobivali tudi baker. Drugi naravni viri so majhne količine visokokakovostnega antracita, ki so ga pridobivali do 1950-ih in 1960-ih. Izkopavanje cinabarita na Kornocku je mogoče dokazati že v 17. stoletju. Nekdanja kamnita jama ob Turraškem jezeru, pa tudi magnezijev karbonat in kamnolom skrila so dokazi o rudarskih dejavnostih okoli Turracher Höhe, ki pa so v 20. stoletju v celoti prenehale zaradi ekonomskih razlogov.
Razvoj turizma
V 19. stoletju so na vrhu prelaza ob Turraškem jezeru zgradili prvi stanovanjski objekt. Služil je kot nastanitev, pa tudi za strežbo gozdarjev, kamnosekov in rudarjev. Tako je znano, da je v najstarejši gostilni, ki še danes obstaja na Turracher Höhe, Seewirt, že leta 1830 delovala alpska ljudska hiša. Že konec 19. stoletja so prišli prvi turisti pohodniki in malo pred prvo svetovno vojno tudi prvi smučarji na daljša smučarska potovanja. Počasi so se odprli tudi drugi hoteli in gostišča, med katerimi so Jägerwirt (1905), Siegel (1911) in Hochschober (1929), ki obstajajo še danes.
Ni bilo zapisano, kdaj so staro planinsko stezo spremenili v cesto. Na južni strani je znano, da je bil nad grapo Stangenbacha leta 1893 zgrajen kamnit Teufelsbrücke (Hudičev most). Med vojnama so bile ceste, ki so že takrat v bistvu imele enak potek, kot ga imajo danes, prilagojene zahtevam sodobnega avtomobilskega prometa. Na južni strani je bil avtobusni promet vzpostavljen leta 1928, avtobusna linija Predlitz – Passhöhe je na severu sledila leta 1929. Vendar so bili prvi turisti pozimi prisiljeni hoditi kilometre do svojih stanovanj na Turracher Höhe, saj avtobusi niso zmogli strmega vzpona v zimskih razmerah. Prvi zasebni počitniški dom je bil postavljen na majhnem hribu na severni strani Turraškega jezera leta 1936.
Pozimi po drugi svetovni vojni so na Koroško že prišli prvi angleški turisti, ki saj so jo zasedle britanske čete. Naseljeni so bili v zaseženih gostiščih Siegel, Hochschober, Jägerwirt in v majhnem počitniškem domu. Leta 1946 so zgradili žičnico T-bar na približno isti višini kot današnji Kornockbahn in so jo sprva rezervirali za uporabo Angleži. Zaradi tega se žičnica na Turracher Alpe še danes imenuje Engländerlift (angleška žičnica). V 1950-ih je prišla prva sedežnica in Panorambahn. Leta 1983 jo je nadomestila nova enojna sedežnica. To je septembra 2006 nadomestilo nova kombinirana sedežnica / kabinska žičnica. Leta 1966 je začela delovati Pauli Schlepplift, imenovana po Paulu Pertlu, ki je še danes tam. Dodana je bila tudi smučarska vlečnica na začetniškem travniku. Decembra 1976 se je odprla dvojna sedežnica, Kornockbahn, ki je bila nadomeščena s sedežnico za šest oseb, opremljena z ogrevanimi sedeži. Najnovejša pridobitev od leta 2006/2007 je nova šestsedežna naprava.