Isaac ben Solomon Luria Ashkenazi tudi Ha'ARI, Ha'ARI Hakadosh ali ARIZaL, otomanski judovski mistik, rabin, teolog, * 1534, Jeruzalem, Osmansko cesarstvo, † 1572, Safed, Osmansko cesarstvo.
Znan je kot oče sodobne kabale, judovskega filozofskega in verskega nauka. Zagovarjal je idejo o nastanku sveta iz desetih božanskih bitij. Njegov nauk o kabali so do leta 1650 poznali že vsi Judje v Evropi. Lurijevo najbolj znano delo je Drevo življenja (Etz Chaim), ki je izšlo v osmih zvezkih. Sprva je bilo namenjeno le Izraelcem, a je leta 1772 že prišlo v Evropo.
Življenje Glavni vir podatkov o njegovem življenju izhaja iz anonimne biografije Življenje Arija, ki je bila napisana okrog 20 let po njegovi smrti (2).
Mladost Isaac ben Solomon Luria Ashkenazi ali na kratko Isaac Luria se je rodil leta 1534 v Jeruzalemu. Isaacov oče je bil pripadnik Aškenazijev (nemških Judov), judovske etnične skupine iz zgodnjega srednjega veka, katere predniki prihajajo iz severne, zahodne in vzhodne Evrope. Mati je bila pripadnica Sefardov, to so Judje, ki so do leta 1492 živeli v Španiji ali pa so bili kako drugače povezani s špansko kulturo. Legenda pravi, da se je prerok Elija prikazal njegovemu očetu in napovedal rojstvo sina, ki naj bi se imenoval Izak. Ko je bil otrok, so Lurijo opisovali kot mladega genija, ʺučenjaka Tore, ki je lahko s svojimi argumenti utišali vse nasprotnikeʺ in tudi kot otroka, ki poseduje božanski navdih (2).
Že pri osmih letih mu je umrl oče, zato se je njegova mati odločila, da se preseli v Egipt in sina vzgaja v hiši njenega brata Mordecaja Francesca (3). Pri 15 letih se je poročil z njegovo hčerko.
Študij in delo Njegov premožni stric je poskrbel, da so Isaaca učili najboljši judovski učitelji. V Egiptu je Luria študiral judovsko pravo in rabinsko literaturo (Talmud, Midrash (v hebrejščini :מדרש ) in sorodne spise) pri glavnem rabinskem učitelju Davidu ben Solomonu ibn Abi Zimri in pri njegovem nasledniku Bezalelu Aškenaziju, ki je bil Isaacov drugi stric. Z Aškenazijem je sodeloval pri Shitah Mekubbetzet, delu o judovskem pravu, ki temelji na Traktatu Zevachim v Talmudu. Izkazal se je za pridnega in izjemnega učenca rabinske literature ter zelo uspešnega na področju judovske izobrazbe (1).
Pri Aškenaziju je študiral okrog šest let. Luria je prvotno zaslovel kot mistični pesnik, nato je nanj pri 22 letih pustilo močan vtis delo Zohar, najpomembnejše kabalistično delo, ki vsebuje mistične razprave o naravi Boga, izvoru in zgradbi vesolja. Delo je dobil v dar od trgovca, pod pogojem, da strica prepriča v oprostitev davkov za trgovske posle. Isaac se je strinjal in to je začetek njegove mistične kariere (3). Ker je bil finančno preskrbljen, se je lahko nadalje izobraževal. Začel je živeti kot samotar. Za sedem let se je preselil v kočo na osamljenem otoku Jazirat al-Rawda na reki Nil, ki je bil v lasti njegovega tasta in se predal meditaciji. Svojo družino je obiskoval le v soboto zvečer (šabat) – na judovski dan počitka. Tudi ko je bil z družino, je malo govoril. Kadar je bilo potrebno na kaj odgovoriti, je to storil z najmanjšim možnim številom besed in nekaj besed, ki jih je izgovoril, je bilo vedno v hebrejščini, namenjenih izključno njegovi ženi. Kabala je namreč poznala izredno intenzivne tehnike in metode meditacije, v katerih je Luria prebiral odlomke ali stavke iz svete knjige Zohar, da bi v sebi prebudil luč. Zato verjetno ni želel, da bi ga družinsko življenje pri tem oviralo. V tem obdobju je svoje študije osredotočil na Zohar in dela prejšnjih kabalistov (1). Napisal je tudi komentar na Sifra di-tzeniʿuta (Knjigo prikrivanja), ki je del Zoharja. V komentarju je še vedno zaznati vpliv klasične kabale in ne vsebuje ničesar, kar so v prihodnosti poimenovali lurijanska kabala (2). Kasneje je začel poučevati kabalo na akademiji in je občasno govoril v aškenazijskih sinagogah. Kabalisti so verjeli, da je svet nastal iz desetih božanskih bitij.
Luria je verjel, da se je pogovarjal s pokojnimi učitelji preteklosti in da je imel pogoste pogovore s prerokom Elijem (1). Ta naj bi mu v enem od teh pogovorov naročil, naj se preseli v Safed, gorsko mesto v Galileji. Glede na to, da ga je zelo zanimal tudi njegov sodobnik, kabalist Moses Cordovero, ki je živel v Safedu, se je skupaj z ženo in dvema otrokoma leta 1569 preselil v ta kraj, ki je postal središče kabalističnega gibanja (3). Vendar je študiral kabalo pri Cordoveru le tri mesece, dokler ni ta leta 1570 umrl. Hkrati je začel poučevati kabalo po novem sistemu in pritegnil številne učence. Najpomembnejši med njimi je bil Ḥayyim Vital, ki je pozneje zapisal Lurijeve nauke. Luria je svoje nauke razlagal le v ezoteričnih (strogo zaprtih) krogih; vsi niso smeli sodelovati pri teh študijah. Medtem, ko je večino svojega časa posvečal poučevanju svojih učencev, se je verjetno preživljal s trgovino s poprom.
Pred šestnajstim stoletjem lahko v mističnih krogih judovske skupnosti, najdemo kar nekaj karizmatičnih voditeljev, kot sta na primer Juda Iškarijot in Abraham Abulafia, vendar je bil njun vpliv na širšo judovsko skupnost majhen. V nasprotju s tem je bil vpliv Isaaca Lurije, osrednje osebnosti mističnega preporoda šestnajstega stoletja, zelo velik, saj je skupaj s svojimi kolegi in učenci preoblikoval temeljne strukture judovstva. Središče tega mističnega preporoda je bilo galilejsko mesto Safed, ki je preseglo Jeruzalem in veljalo kot najpomembnejše središče judovskega življenja v tem obdobju (5).
Razlogi za to so bili dvojni, realni in duhovni. Safed je bilo mesto, ki je ležalo na križišču trgovskih poti med Egiptom in Damaskom. Ko pa so mestu dodelili status regionalne prestolnice, so se odprle nove gospodarske priložnosti. Med obrtniki se pojavljajo zlatarji, krojači, šivilje, mizarji, izdelovalci uzd, tkalci in kovači. Glavna panoga je bila trgovina z volno, za katero je imela sefardska skupnost posebno strokovno znanje in je tako pritegnila mnoge izgnance iz Španije. Safed ni bilo sveto mesto le za Jude in do njega nista imela zahtev ne krščanstvo in ne islam, ampak so v njegovi bližini ležali grobovi mnogih tanajcev, še posebej pomembni pa so bil grobovi Simeona bara Yohaija in njegovih kolegov, ki so bili junaki Zoharja, osrednjega besedila srednjeveške kabale. Ti grobovi so imeli osrednjo vlogo pri razvoju Lurijeve kabale. Neposredna komunikacija z duhovi pokojnih mističnih figur ob njihovih grobovih z različnimi mističnimi praksami so postali pomembno sredstvo razumevanja in raziskovanja mistične tradicije v Safedu. V začetku leta 1530 je to mesto pritegnilo številne pomembne kabaliste. Med prvimi, ki sta prispela v Safed, sta bila Joseph Karo in Salomon Alkabetz. Tako Karo kot Alkabetz sta bila pomembna kabalista, ki sta okoli sebe zbrala številne študente in učence, ki so postali pomembni kabalisti; med njimi je bil največji Mojzes Cordovero, Karov učenec in Alkabetzov svak. Cordovero je bil eden najplodovitejših kabalistov, ki je v svojih spisih sintetiziral celotno srednjeveško kabalistično tradicijo. Pa vendar, mesto Safed vedno povezujemo z Lurio, osebnostjo, ki je v dveh kratkih letih spremenila kabalo in s tem koncept judovske vere. Veljal je za najpomembnejšega rabina in judovskega mistika, poleg tega pa je osnoval lurijansko kabalo, ki je vplivala na nadaljnji razvoj judovske filozofske in verske misli (5, 7).
Luria je bil znan po svojih inovativnih idejah pri razumevanju in ustvarjanju različnih drugih metafizičnih konceptov. Njegov glavni dosežek je bil sistemizacija množice mističnih naukov in idej v koherentno celoto, poskus razumevanja in razlage zgradbe celotnega vesolja. Glede na to, da je Bog ustvaril svet, je po njegovem mnenju vsak košček vesolja hkrati tudi del Boga. Če pa svet hoče obstajati in preživeti ob Božji prisotnosti in delovati po zakonih narave, se mora Bog »skrčiti«. Ustvaril je zamisel o tzimtzumu, prepričanju, da se je Bog na nek način "skrčil", da bi pustil praznino, v kateri je ustvaril svet (7).
Po drugi strani pa je bil konzervativen pri razlagi judovskega zakona in je verjel, da ima vsaka zapoved mističen pomen. Spoštoval je vse seve tradicije ter običaje v judovstvu in čeprav je bil aškenaškega rodu, je imel raje sefardsko molitveno liturgijo. Lurijanska kabala se pogosto sklicuje na mesijanizem (prepričanje, da lahko kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla) in mnogi pravijo, da so njegove mesijanske ideje utrle pot lažnemu Mesiji, Šabtaju Cviju – začetniku gibanja spreobrnjenih Judov. Isaaca so v judovskih verskih krogih poznali tudi kot "Ha'ARI", kar pomeni lev.
Luria je umrl po izbruhu epidemije 25. julija 1572, ko je bil star komaj 38 let. Pokopan je v Safedu v Galileji.
Lurijevi učenci V Safedu so v tem obdobju osnovali značilne združbe ali društva z majhnim številom članom, ki so se prostovoljno zbirali k molitvi, učenju ali kaki drugi dejavnosti (7).
Luria, ki je bil prijazen do drugih učenjakov iz Safeda je ustanovil skupino kabalistov, ki so se srečevali vsak petek, da bi drug drugemu priznali svoje grehe. Svojim učencem je razkril lokacije grobov rabinov, za katere je trdil, da jih je odkril z duhovnimi razodetji. Študente je poučeval ustno, tako teoretično kabalo kot tudi metode za komunikacijo z dušami tazddikimov (pravičnih ljudi). Čutil je, da lahko vidi grehe ljudi s pogledom na njihova čela. V soboto se je oblekel v belo in mnogi privrženci so ga imeli za svetnika. Nekateri pravijo, da je verjel, da je Mesija, Jožefov sin (5).
Luria je imel dva razreda učencev: novomašnike, ki jim je razlagal osnove Kabale, in novince, ki so postali zbirališča njegovih skrivnih naukov in njegovih formul priklica in pogovorov. Najbolj znan izmed novincev je bil rabin Hayyim Vital, ki je imel po mnenju gospodarja dušo, ki kljub Adamovemu grehu ni bila umazana. Z njim je Luria obiskal grob Rabbija Shimona bar Yochaija in preostalih uglednih učiteljev. Ti grobovi so bili neoznačeni (identiteta vsakega groba ni bila znana), vendar je bil z navodili, ki jih je dal Elija, vsak grob prepoznan. Lurijev kabalistični krog se je postopoma razširil in postal ločena cerkvena skupnost, v kateri so bili njegovi mistični nauki vrhovni in so vplivali na vse verske obrede.
Dela Kljub temu, da Luria ni avtor oziroma pisec večine navedenih del, so le-ta nastala na podlagi njegovih kabalističnih idej in naukov. Dela so imela in imajo še danes velik pomen, predvsem za Jude. V nadaljevanju so predstavljena temeljna dela.
Hvalnice za tri šabat obroke (מזמור לארוחה השלישית) Luria je napisal tri hvalnice, ki so postale pomembne za Jude. To so v bistvu molitve, pomembne za tri obroke v času šabata, ki je veljal za Gospodov dan - dan Gospodovega počitka potem, ko je ustvaril svet. Naslovi teh molitev so Azamer be-she-vaḥim (Pel bom hvalnice), Asader seʿudata (Naročil bom praznični obrok), in Bene hekh-ala de-khesifin (Sinovi srebrnega templja). To so mistične in erotične pesmi, ki govorijo o okraševanju in oblačenju neveste.
Drevo življenja (Etz Chaim)