David Ricardo

David Ricardo [dêjvid rikárdo], angleški ekonomist in politik, * 18. april 1772, London, Anglija, † 11. september 1823, Gloucestershire, Anglija.

Velja za enega izmed najvplivnejših klasičnih ekonomistov. Bil je izjemno nadarjen borzni posrednik, med hitrimi spremembami na britanskem trgu v času napoleonskih vojn mu je s premišljenim vlaganjem uspelo zaslužiti veliko premoženje, tako da je do konca življenja postal izjemno bogat. Kot član parlamenta je podpiral liberalne ideje in močno zagovarjal prosto trgovino.

Ricardo se je kot ekonomist temeljito ukvarjal s tedanjim stanjem britanskega gospodarstva ter pogosto objavljal krajša besedila, v katerih je analiziral pereče probleme ekonomsko-političnega stanja države. Poleg tega je razvijal tudi teoretične ideje, kot sta sorazmerna prednost in Barro-Ricardova ekvivalenca, ki sta v širšem ekonomskem kontekstu pomembni še danes. Njegovo najpomembnejše delo, knjiga Načela politične ekonomije in obdavčenja, predstavlja celovit pregled ekonomske vede na začetku 19. stoletja in je pomembna nadgradnja teorij na področju politične ekonomije.

Ricardo je bil v stiku z večino najpomembnejših ekonomistov svoje dobe in tako bil v središču razvoja klasične ekonomije, ki jo je utemeljil njegov velik vzornik Adam Smith. Bil je tudi bližnji prijatelj Jamesa Milla, s katerim je tesno sodeloval na akademskem področju, Ricardove ideje pa so bile tudi močan zgled za Jamesovega sina Johna Stuarta Milla. Ricardova teorija razdelitve, predvsem pa njegov koncept delovne teorije vrednosti, sta bila pomembna tudi za Karla Marxa, saj sta vplivali na razvoj njegovega lastnega ekonomskega modela.

Življenje

David Ricardo je bil britanski politični ekonomist, sicer eden vplivnejših klasičnih ekonomistov poleg Thomasa Malthusa, Adama Smitha in Jamesa Milla. Rodil se je 18. aprila 1772 v Londonu kot eden od več otrok uspešnega židovskega borzijanca. Ko je bil star 14 let, je moral zapustiti šolo, da je pomagal očetu, in je hitro pokazal talent za borzne špekulacije. Z 21 leti se je sprl z družino, ker se je poročil s kvekerko in prestopil v krščansko vero. Zato je ostal brez sredstev. Prijatelji, ki so poznali njegove poslovne sposobnosti, so mu z majhnim posojilom omogočili, da je začel na svoje. V kratkih štirih letih se mu je posrečilo, da je zbral za tedanje razmere velikansko bogastvo: tako je lahko s 25. leti sklenil, da bo nadoknadil zamujeno ter se začel izobraževati in ukvarjati z znanostjo. Kupil si je na deželi posestvo, si uredil mineraloško zbirko in kemijski laboratorij ter proučeval matematiko.

‏‏‎ Toda ko je bil leta 1799 na letovanju, je – pravijo – iz dolgočasja vzel v roke Bogastvo narodov, delo Adama Smitha. Delo je napravilo nanj tako globok vtis, da je sklenil postati politični ekonomist. Tudi to mu je uspelo: ko je leta 1823 (11. septembra) v starosti 51 let zaradi vnetja srednjega ušesa umrl, so njegovo delo – vsaj najbolj kritični duhovi – priznavali za najvišji dosežek v dotedanjem razvoju ekonomske misli.

Politična dejavnost Ricardo si je skoraj proti svoji volji (prijatelji so ga namreč vztrajno nagovarjali in bodrili, saj se je sam s težavo in obotavljanjem odločil stopiti s svojimi nazori v javnost) pridobil mesto v parlamentu in postal javni delavec ter prvi parlamentarni izvedenec za denarne zadeve, hkrati pa oster teoretik. Ricardovo zanimanje so najprej pritegnili denarni problemi, saj vlada ni mogla financirati vojne proti Napoleonu z rednimi dohodki.

V nadaljevanju je 21. februarja 1821 z opozicijo glasoval v podporo liberalnim gibanjem v Neaplju, 21. junija na Siciliji in 6. junija za preiskavo o izvajanju pravosodja v Tobagu. Odločil se je za odpravo zakona o bogokletnih in uporniških klevetah (8. maja), preiskavo Peterloojskega pokola (16. maja) in odpravo smrtne kazni zaradi ponarejanja (25. maja, 4. junija).

Odločno je podpiral izvajanje proste trgovine. 9. februarja 1821 je glasoval proti obnavljanju dajatev na sladkor in nasprotoval višjim dajatvam indijske kolonije. Nasprotoval je dajatvam na les. Tiho je glasoval za parlamentarno reformo in 23. maja 1822 spregovoril v njeno korist na večerji v Westminstru. 4. junija je ponovno glasoval za reformo kazenskega prava.

Ideje Delovna teorija vrednosti Za razlago vrednosti dobrin Ricardo uporabi delovno teorijo vrednosti, pri kateri zreducira vrednost blaga na količino dela, potrebnega za njegovo produkcijo. Relativne cene blaga ob tem težijo k naravnim cenam, ki odsevajo relativne količine dela, potrebnega za proizvod blaga. Če se cena blaga dvigne nad naravno ceno, se bo ljudem splačalo prodajati več tega blaga, tako pa se bo cena spet začela vračati proti naravni ceni. Ricardo je na podlagi tega zaključil, da cene blaga sicer zaradi sprememb na trgu lahko nihajo, vendar se sčasoma ponovno vzpostavi ravnovesje na podlagi naravnih cen.

Pri tem nadgradi Smithovo splošno teorijo vrednosti; Smith namreč zagovarja uporabo delovne teorije vrednosti le v primeru preprostih agrarnih ekonomij in v zgodnjih dobah razvoja družb, Ricardo pa poskusi izpeljati dosledno delovno teorijo vrednosti, ki velja tudi znotraj razvitega kapitalizma. Delovna teorija vrednosti je objektivna, kar pomeni, da je njena začetna točka produkcija okoli katere se vrti pojem vrednosti. Teorija je od 19. stoletja začela izgubljati na pomenu, nadomestila jo je 'subjektivna teorija vrednosti', kjer naj bi vrednost določala posameznikova lastna presoja o vrednosti blaga.

Teorija delovne vrednosti prvotno ni bila mišljena kot opis zgodovine in družbenih razmer v resničnem svetu, Smith in Ricardo sta teorijo obravnavala zgolj kot model, s katerim sta hotela bolj natančno opisati vrednost blaga. Karl Marx pa je teorijo umestil v zgodovinsko specifičen kontekst, na njeni podlagi pa je osnoval kritiko kapitalistične družbe. Če res vse cene blaga odražajo delo, vloženo v proizvod le-tega, imajo lahko kapitalisti dobiček le tako, da izkoriščajo svoje delavce in jim plačujejo manj, kot je njihovo delo res vredno.

Teorija razdelitve Ricardova teorija razdelitve je središče njegovega dela. Njegov mehanizem razdelitve je odvisen od tehničnih in družbenih dejstev. Imamo tehnični zakon padajočega donosa, ki sili družbo v obdelovanje zemljišč različne kakovosti, da zadosti svojim potrebam po hrani in surovinah. Razdelitev pa je močno pogojena tudi z institucionalnimi omejitvami, kot so žitni zakoni in pripadnost različnim družbenim razredom (zemljiški lastniki, kapitalisti in delavci). Ricardo poudarja pomen profita v razdelitvi, saj meni, da je le-ta vir družbenega napredka in akumulacije. Da bi lahko prišel do velikosti profita, pa mora razrešiti tudi vprašanje drugih dveh elementov razdelitve: mezde in rente. Vsi trije elementi določajo višino ustvarjene vrednosti v družbi. Naloga politične ekonomije je, da se dokoplje do zakonov, ki urejajo razdelitev med družbenimi razredi.

Teorija rente Ricardo največji del svoje analize posveti renti, ki jo zemljiški lastniki dobivajo v zameno za uporabo zemljišča in je v nasprotju z interesi družbe kot celote. S tem napada zemljiške lastnike in njihova prizadevanja za ohranitev institucionalnih omejitev, ki jim omogočajo visoke rente. Razloži jo s pomočjo zakona padajočega donosa, ki nastane zaradi uporabe vedno slabših zemljišč oziroma uporabe dodatnih količin dela in kapitala na obstoječih zemljiščih. Renta nastane kot razlika v proizvodnji med bolj intenzivno obdelovanimi in manj intenzivno obdelovanimi zemljišči. Lahko jo opredelimo kot: »Dohodek, ki si ga nekdo prisvaja na osnovi denarnega kapitala, vrednostnih papirjev, razvite nove tehnologije, lastnine nad nepremičninami itd. brez sodelovanja lastnega dela.«

V zgodnjem kapitalizmu se je renta pojavila kot posledica monopola nad naravnimi dejavniki proizvodnje. Zanje je značilno, da so redki in zato omejeni pri uporabi. Cene proizvodov v kmetijstvu se oblikujejo glede na cene proizvodov, pridelanih na najslabših zemljiščih, ki so za pokritje družbenih potreb potrebna obdelave. Lastniki zemljišč imajo tako monopol nad obdelovalno zemljo, ki je na razpolago v omejenem obsegu.

Za klasični kapitalizem je značilno, da večina lastnikov ne sodeluje v proizvodnji in je ne organizira. Kapital je tako hkrati ločen od lastnika zemlje in mezdnih delavcev. Lastniku kapital (zemlja) vsako leto prinaša določeno zakupnino (rento), tako kot finančnemu kapitalistu vloženi denar obresti.

Ricardo je poznal samo diferencialno rento. Tako postavi pravilno splošno formulacijo rente: »Renta je vedno razlika med donosi, ki se dosežejo z uporabo dveh enakih količin dela in kapitala.« Absolutne rente ne definira. Odvisna je od različne rodovitnosti zemljišč.

Mezde Ricardo pravi, da ima delo, kakor vse druge stvari, ki se kupujejo in prodajajo, naravno in tržno ceno. Loči torej dve vrsti cen dela: naravno in tržno.

Naravna cena dela je tista, ki omogoči delavcem in njihovim družinam preživetje, ne da bi se njihovo število povečalo ali zmanjšalo. Odvisna je od cene hrane in življenjskih potrebščin, ki jih potrebuje posameznik za vzdrževanje sebe in svoje družine. Tako pri naraščanju cene hrane in življenjskih potrebščin narašča naravna cena dela, pri padanju le-teh pa naravna cena dela pada. Ko se družba razvija, naravna cena dela teži k naraščanju. Določa se po ceni hrane, ki pa narašča zaradi čedalje večjih težav pridobivanja.

Tržna cena dela je odvisna od ponudbe in povpraševanja na trgu dela in je visoka, kadar je povpraševanje po delu veliko, oziroma nizka, kadar je povpraševanje po delu majhno. Tako kot druge cene dobrin kaže tudi cena dela tendenco, da bi se prilagajala naravni.

Ricardo pravi, da se v družbi, ki napreduje, cena nahaja nekoliko nad naravno stopnjo. To pojasnjuje z nenehnim povečevanjem kapitala, ki omogoča proizvodnjo večje količine dobrin. Za proizvodnjo večje količine dobrin pa je posledično potrebna tudi večja količina dela, ki dviguje tržno ceno dela (mezdo) nad naravno ceno. Pri tem se položaj delavcev izboljša le neznatno, ker povišane cene hrane in drugih življenjskih potrebščin izničijo povečanje mezde. Ob majhni izboljšavi položaja delavcev se ponudba dela zaradi naraščanja prebivalstva poveča in zniža tržno ceno dela na raven povečane naravne cene dela.

Tržna cena mezd narašča z vsakim napredkom družbe in naraščanjem kapitala. To je posledica ponudbe in povpraševanja po delu in naraščanjem cen dobrin, za katere se mezde izdajajo.

Gibanje profita Ricardova teorija razvoja kapitalističnega gospodarstva se skoraj v celoti opira na zakon padajočega donosa v kmetijstvu, katerega veljavnost naj bi vplivala na tendenčno zniževanje profitne stopnje. Profiti in mejna produktivnost dela pada, ko zaposlujemo dodatne enote dela. Pri tem se povečujejo rente in mezdni zneski. Ricardo opredeli kategorijo profita kot razliko med vrednostjo proizvoda in vrednostjo, ki se delavcem izplača v obliki mezd.

Iz zgoraj navedenih sklepamo, da sta za padanje profitnih stopenj krivi predvsem dejstvi: Višina rent, ki se izplačujejo zemljiškim lastnikom, sčasoma narašča. Razlog velja iskati v padajočih donosih v kmetijstvu ter konkurenci med zemljiškimi zakupniki. Višina nominalnih mezd, ki v času narašča. Razlog za to Ricardo vidi v višanju cen življenjskih potrebščin zaradi delovanja padajočih donosov v kmetijstvu ter zviševanja stroškov proizvodnje hrane, ki so s padajočimi donosi povezani. K višanju cen življenjskih potrebščin pripomorejo tudi žitni zakoni, ki držijo cene žita na vrtoglavi višini.

Ricardo ugotavlja, da je višina mezd in profitov v obratnem odnosu. Čim večji delež kapitalistovih stroškov gre za mezde, tem manjši bodo profiti kapitalistov in manjša bo profitna stopnja. Enako velja za rente. Tudi višina rent in višina profitov sta v obratnem odnosu. Obe medsebojni povezavi vplivata na to, da profitna stopnja na dolgi rok pada.

Model zunanje trgovine