Hierapolis (haɪəˈræpəlɪs / (starogrško: Ἱεράπολις, lit. 'Sveto mesto') je bilo starogrško mesto pri vročih izvirih v klasični Frigiji v jugozahodni Anatoliji. Njegove ruševine mejijo na sodobno mesto Pamukkale v Turčiji in trenutno sestavljajo arheološki muzej, ki je tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Vroči izviri so se uporabljali kot zdravilišče že od 2. stoletja pred našim štetjem, z mnogimi strankami, ki so se tu zdravili ali umirali. Velika nekropola je napolnjena s sarkofagi, najbolj znan je Marcus Aurelius Ammianos, z reliefom, ki prikazuje najstarejši znan primer mehanizma z ročico in ojnico.
Velike kopeli so bile zgrajene iz ogromnih kamnitih blokov brez uporabe cementa in so bile sestavljene iz različnih zaprtih ali odprtih odsekov, povezanih med seboj. V notranjoati so globoke niše, vključno s kopelmi, knjižnico in gimnazijo.
Geografija
Hierapolis je v dolini Büyük Menderes (klasični Meander), ki meji na sodobni turški mesti Pamukkale in Denizli. Leži se v notranji egejski regiji Turčije, ki ima večino leta zmerno podnebje.
Zgodovina Antični Hieropolis O nastanku mesta je znanih le nekaj zgodovinskih dejstev. Niso našli nobenih sledi o Hetitih ali Perzijcih. Frigijci so zgradili tempelj, verjetno v prvi polovici 7. stoletja pred našim štetjem. Ta tempelj, ki so ga prvotno uporabljali državljani bližnjega mesta Laodiceja, je kasneje tvoril središče Hierapolisa.
Hierapolis je bil ustanovljen kot termalno zdravilišče zgodaj v 2. stoletju pred našim štetjem na področju Selevkidskega cesarstva. Antioh III. Veliki je iz Babilona in Mezopotamije poslal 2000 židovskih družin v Lidijo in Frigijo, kasneje se jim jih je pridružilo še več iz Judeje. Židovska skupnost je rasla v Hierapolisu in je bila leta 62 pr. n. št. ocenjena na 50.000 Padfield.com. "Jewish Congregation in Hierapolis"..
Mesto so razširili s plenom iz bitke pri Magneziji leta 190 pred našim štetjem, kjer je Antioh Veliki premagal rimskega zaveznika Evmena II.. Po Apamejskem sporazumu, s katerim je bila končana rimsko-sirska vojna, je Evmen priključil večji del Male Azije, vključno s Hierapolisom.
Hierapolis je postal zdravilni center, kjer so zdravniki uporabljali termalne vrelce za zdravljenje svojih pacientov. Mesto je v 2. stoletju pred našim štetjem začelo kovati bronaste kovance. Ti kovanci nosijo ime Hieropolis. Nejasno je ali se je to ime nanašalo na prvotni tempelj (ἱερόν – hieron) ali čaščenje Hiere, žene Telefa, sina Herakleja in misijske princese Auge, domnevnega ustanovitelja pergamonske rodbine Atalidov . To ime se je sčasoma spremenilo v Hierapolis ('sveto mesto') zaradi velikega števila templjev, po opisu bizantinskega geografa Štefana.
Rimski Hierapolis Ko je leta 133 pred našim štetjem Atal III. umrl, je svoje kraljestvo zapustil Rimu. Hierapolis je tako postal del rimske province Azije. Leta 17 n. št., v času vladavine cesarja Tiberija, je mesto uničil velik potres.
Medtem ko je bil v Efezu, je bila pod vplivom krščanskega apostola Pavla tu ustanovljena cerkev Colossians 4:13.. Krščanski apostol Filip je tu preživel zadnja leta svojega življenja Papias. Early Christian Writings .. Mestni martirij naj bi bil zgrajen na mestu, kjer je bil leta 80. Filip križan. Njegove hčere naj bi tudi delovale kot prerokinje v regiji.
Leta 60, med Neronovo vladavino, je še močnejši potres zapustil mesto popolnoma v ruševinah. Kasneje so mesto obnovili v rimskem slogu s cesarsko finančno podporo. V tem obdobju je mesto doseglo današnjo obliko. Gledališče je bilo zgrajeno leta 129 za obisk cesarja Hadrijana. Obnovljen je bil v času Septimija Severa (193–211). Ko je leta 215 mesto obiskal Karakala, mu je podelil močno zaželen naslov neocoros, z določenimi privilegiji mesta in pravico do svetišča. To je bila zlata doba Hierapolisa. Na tisoče ljudi je izkoristilo zdravilne lastnosti vrelcev. Začeli so se novi gradbeni projekti: dve rimski kopališči, gimnazij, več templjev, glavna ulica s kolonado in vodnjak ob vročem izviru. Hierapolis je postal eno najvidnejših mest v rimskem cesarstvu na področju umetnosti, filozofije in trgovine. Mesto je zraslo na 100.000 prebivalcev in postalo premožno. Cesar Valens je med svojim pohodom proti Sasanidu Šapurju II. leta 370 opravil zadnji cesarski obisk mesta.
V 4. stoletju so kristjani napolnili Plutonova vrata (ploutonion) s kamni, kar kaže, da je krščanstvo postalo prevladujoča religija in začela izpodrivati druge vere na tem območju. Ob prvem obisku Phrygia Pacatiana RAMSAY, Cities and Bishoprics of Phrygia (Oxford, 1895–1897), je bizantinski cesar Justinijan I. leta 531. škofa Hierapolisa postavil na mesto metropolita. Rimske kopeli so bile spremenjene v krščansko baziliko. V času bizantinskega obdobja je mesto še naprej cvetelo in je tudi ostalo pomembno središče krščanstva.
Srednjeveški Hierapolis V začetku 7. stoletja so mesto opustošili najprej perzijska vojska, nato pa še en uničevalni potres, in potrebno je bilo precej časa, da si je mesto opomoglo.
V 12. stoletju je območje prešlo pod nadzor seldžuškega sultanata Konya, preden je leta 1190 padlo pod križarji pod Friderikom Barbarosso in njihovimi bizantinskimi zavezniki. Približno trideset let pozneje je bilo mesto opuščeno, preden so Seldžuki v 13. stol. Zgradili grad. Novo naselje je bilo opuščeno v poznem 14. stoletju. Leta 1354 je velik trakijski potres porušil ostanke antičnega mesta. Ruševine so bile počasi prekrite z debelo plastjo apnenca.
Sodobna izkopavanja Hierapolis je nemški arheolog Carl Humann prvič izkopaval med junijem in julijem 1887. Njegovi zapiski o izkopavanju so bili objavljeni v knjigi Altertümer von Hierapolis leta 1889 . Izkopavanja so bila precej splošna in so vključevali številne sondažne luknje. Slavo je pridobil s svojim poznejšim odkritjem Pergamonskega oltarja, ki je bil rekonstruiran v Pergamonskem muzeju v Berlinu.
Potem ko so v 20. stoletju velike apnenčaste tvorbe vročih vrelcev znova postale znane, so jih spremenili v turistično znamenitost z imenom 'Bombažna palača' (Pamukkale). Starodavno mesto so popotniki znova odkrili, delno pa so ga uničili tudi novi hoteli, ki so bili zgrajeni. Te zgradbe so bile v zadnjih letih odstranjene; vendar je bil bazen enega hotela ohranjen in je (za plačilo) mogoče plavati med starodavnimi kamnitimi ostanki.
Izkopavanja so se resno začela leta 1957, ko so na tem mestu začeli delati italijanski znanstveniki pod vodstvom Paola Verzoneja. Te študije so se nadaljevale v letu 2008, ko se je začela obnova lokacije. Ponovno so postavili velike stebre ob glavni ulici ob vratih, imenovanih po Domicijanu. Razstavljene so bile tudi številne hiše iz bizantinskega obdobja, vključno s hišo z dvoriščem iz 11. stoletja. Številni kipi in frizi so bili prepeljani v muzeje v London, Berlin in Rim. Leta 1970 je bil na mestu nekdanjih rimskih kopališč zgrajen arheološki muzej Hierapolis.
Strukture
Helenistično mesto je bilo zgrajeno na mreži ulic, ki potekajo vzporedno ali pravokotno na glavno cesto. Glavna ulica je tekla od severa proti jugu blizu pečine s travertinskimi terasami. Dolga je bila približno 1500 metrov in široka 13,5 metra in je bila na obeh straneh obrobljena z arkado. Na obeh koncih glavne ulice so bila monumentalna vrata, obdana s kvadratnimi stolpi, zgrajena iz masivnih kamnitih blokov. Stranske ulice so bile široke približno 3 metre. Druga vrata, Domicijanova vrata, so bila blizu severnih mestnih vrat. Ta slavolok ob okroglih stolpih je sestavljen iz treh lokov in ga je zgradil prokonzul Julius Frontinus (84–86).
Mesto so večkrat obnavljali po večjih potresih in izboljšali pred različnimi cesarskimi obiski zdravilnih izvirov. Poleg tega je Septimij Sever v Hierapolisu zgradil številne nove stavbe v zahvalo svojemu tajniku Antipaterju, rojenemu v Hierapolisu, ki je tudi poučeval cesarjeva dva sinova.
Glavna ulica in vrata Frontinusova vrata
To je monumentalni vhod v rimsko mesto in vodi na velik plato, širok 14 m, ki prečka celotno naselje, izstopi na vrata na nasprotni strani in se poveže s cesto, ki gre v Laodicejo na Likosu in nato Colossae. Dobro je ohranjena struktura s tremi odprtinami, iz skrbno kvadratnih travertinskih blokov, z elegantnimi loki, okrašenimi s preprostim vencem, ob straneh z dvema okroglima stolpoma, ki spominjata na helenistična mestna vrata, kot je na primer Pamfilijsko mesto Perge, blizu Antalye.
Severna bizantinska vrata Severna vrata so del fortifikacijskega sistema, zgrajenega v Hierapolisu v Teodozijevih časih (konec 4. stoletja) in predstavljajo monumentalen vhod, ki ga spremljajo simetrična vrata na jugu mesta. Zgrajena iz ponovno uporabljenega materiala iz rušenja agore, so obkrožena z dvema kvadratnima stolpoma. Pred vrati so bili štirje veliki marmornati nosilci z glavami levov, panterja in gorgone. So zelo izrazite in čeprav so pripadale antičnim zgradbam, so očitno ponovno uporabljene kot apotropejični elementi na obeh straneh vrat, da bi odvračale zlo.
Gledališče
Gledališče je bilo verjetno zgrajeno pod vladavino Hadrijana po potresu leta 60 . Fasada je dolga 91 m in še vedno stoji v celotnem obsegu. V cavei je 50 vrst sedežev, razdeljenih na 7 delov z 8 vmesnimi stopnišči. Diazoma - pot, ki je caveo razdelila na dva dela, je vstopila skozi dva obokana prehoda (vomitorium). Na sredini cavee je cesarska loža in 1,83 m stena, ki obdaja orkestro.
V času vladanja Septimija Severa v začetku 3. stoletja so stare scaenae frons nadomestile nove, bolj monumentalne, v treh nadstropjih in ob katerih sta bili postavljeni dve impozantni stranski vhodni stavbi. Na različnih nadstropjih so bili reliefi z mitološkimi predmeti, posvečeni napisi pa so se vrstili po entablaturah. Preoblikovanje je bilo izjemno zaradi velikosti konstrukcij, visoke kakovosti izdelave in uporabljenih materialovFilippo Masino, Giorgio Sobrà, La frontescena severiana del Teatro di Hierapolis di Frigia. Architettura decorazione e maestranze, in Sebastiano Ramallo, Nicole Röring (eds.) La scaenae frons en la arquitectura teatral romana, Cartagena 2010..
Obnovljen je bil tudi avditorij, ki je starodavne apnenčaste sedeže nadomestil z drugimi v marmorju in narejen visok podij na orkestri, da bi stavbo prilagodili organizaciji borb z živalmi in gladiatorske šole.
Potres v Hierapolisu v 7. stoletju je povzročil propad celotne zgradbe, pa tudi dokončno opuščanje mesta. Od 18. stoletja dalje so postale izrazite ruševine spomenika ponavljajoča se tema v opisih in gravurah evropskih popotnikov.
Septimij Sever je v reliefu upodobljen skupaj z ženo Julijo Domno, s svojima dvema sinovoma Karakalo in Getom ter bogom Jupitrom. Leta 352 so orkestro verjetno spremenili v areno za vodne igre, ki so postale modne. Oder, visok 3,7 m, je imel 5 vrat in 6 niš. Pred njimi je bilo 10 marmornatih stebrov, okrašenih z izmeničnimi pravokotnimi in ukrivljenimi segmenti. Zid za skeno je bil okrašen s tremi vrstami stebrov, eden za drugim. Stebri v sprednji vrsti nimajo kanelur in so stali na osmerokotni podlage.
Avditorij je bil sestavljen iz zložljivih sedežev s kapaciteto 15.000 in je bil razdeljen z glavnim prehodom. Na njem je bila cesarska loža. Spodnji del je imel prvotno dvajset vrst, zgornji del pa petindvajset, v celoti pa je ohranjenih le trideset vrst. Avditorij je razdeljen na devet sekcij z osmimi navpičnimi prehodi s stopnicami. Proskenij je bil sestavljen iz dveh nadstropij z okrašenimi nišami na straneh. Italijanska arheološka ekipa je izkopala več kipov, reliefov (vključno z upodobitvami Apolona, Dioniza in Diane) ter dekorativne elemente in jih je mogoče videti v lokalnem muzeju.
Gledališče je bilo predmet pomembnih restavriranj med letoma 2004 in 2014.Masino F., Projects for presentation and use of the theatre in Hierapolis, in Masino F., Mighetto P., Sobrà G. (eds.) Restoration and management of ancient theatres in Turkey, 2012, 163–182.
Apolonov tempelj