Trdnjava Hohensalzburg

thumb|Trdnjava Hohensalzburg jeseni thumb|Hohensalzburg iu gradu Leopoldskron thumb|Hohensalzburg parka dvorca Mirabell thumb|Hohensalzburg iz Oskar-Kokoschka-Weg thumb|Pogled na trdnjavo iz Gersberg Alm thumb|Trdnjava ponoči thumb|Trdnjava Hohensalzburg thumb|Salzburg s Hohensalzburgom

Trdnjava Hohensalzburg je simbol mesta Salzburg. Leži na hribu nad mestom - trdnjavskem griču (festungsberg), ki se nadaljuje severozahodno v Mönchsberg. Obronek na vzhodu trdnjavskega griča se imenuje Nonnberg, na njem pa neposredno pod vzhodnimi zidovi trdnjave - Nonnberški bastijoni (Nonnbergbasteien) stoji ženski benediktinski samostan Nonnberg. Trdnjava Hohensalzburg je med največjimi gradovi v Evropi z več kot 7.000 m² pozidane površine (vključno z bastijoni nad 14.000 m²). Izvira iz 11. stoletja in je največji popolnoma ohranjen grad v srednji Evropi in z več kot milijonom obiskovalcev letno tudi najbolj obiskana turistična atrakcija v Avstriji izven Dunaja (Schönbrunn in Kunsthistorisches Museum jih imata več (statistika obiskovalcev 2017 https://de.statista.com/statistik/daten/studie/296133/umfrage/beliebteste-sehenswuerdigkeiten-in-oesterreich-nach-besucherzahl/

Zgodovina Leta 1077 je Gebhard (1010–1088) začel graditi stanovanjski stolp - ki še vedno tvori jedro - majhno cerkev in majhno stanovanjsko zgradbo s pripadajočim obzidjem. Ker pa je moral Gebhard v investiturnem boju oditi v izgnanstvo, je bila ta gradnja končana pod nadškofom Bertholdom von Moosburgom, ki ga je imenoval cesar in nadškofom Konradom von Abenbergom (1106–1147).

Od 12. do 14. stoletja je sedanji obseg gradu v veliki meri določila gradnja zunanjega utrdbenega obroča.

Leta 1462 je bilo pod Burkhardom II. von Weißpriachom (1461–1466) ojačano obzidje s štirimi stolpi (imenovanimi Glockenturm, Trompeterturm, Krautturm in Schmied- ali Arrestantenturm), vzhodni vhod nad Nonnbergom je varoval meter debel zid, na južno stran gradu pa pritrjen bastijon.

Pod Weißpriachovim naslednikom Bernhardom von Rohrjem (1466–1481) je bilo staro obzidje od leta 1479 povečano in zgrajen tako imenovan Schlangengangs - obrambni hodnik, ki se je uporabljal za obrambo vzhoda proti Nonntalu in samostanu Nonnberg.

Janez III. Beckenschlager (1481–1489) je stanovanjski stolp razširil v štirinadstropno stanovanjsko stavbo. Poleg tega sta bila tam prva orožarna in kašča. Na tem je še vedno mogoče najti Beckenschlagerjev grb - najstarejši grb, ki ga še danes najdemo na trdnjavi Hohensalzburg.

Leonhard von Keutschach (1495–1519) je med letoma 1495 in 1519 trdnjavo še naprej širil in tako vidno pokazal svojo moč v času vse večje vojne nevarnosti. Stanovanjski stolp je v drugem in tretjem nadstropju razširil in dodal zapor, ki je bil zgrajen na mestu nekdanje kapele. V času njegovega vladanja je trdnjava postala plemenit poznogotski vladarski sedež, kot kažejo danes čudovite knežje sobe.

Za izboljšanje oskrbe z vodo v primeru obleganja je nadškof postavil nov velik rezervoar in dvignil nekaj obstoječih stolpov. Vlečnica, danes najstarejša ohranjena vzpenjača na svetu, Kuchlturm in pekarna, pa tudi več vrat (Rosspforte, Schleuderpforte) in vhodno poslopje v Höllenpforte so zgradili pod Leonhardom von Keutschachom (ali njegovim predhodnikom). Najbolj presenetljivo delo je Salzburger Stier - mehanski orgelski instrument podoben preveliki glasbeni skrinji - z valjem v Krautturmu. Danes je to najstarejši delujoč orgelski rog na svetu.

Sredstva za živahno gradnjo so prišla predvsem od pridobivanja soli v Dürrnbergu pri Halleinu, pa tudi iz rudarjenja v Turah. Leta 1555, v razcvetu pridobivanja zlata, je bila letna proizvodnja skoraj 831 kg. Izkušeni rudarji, pogosto pripeljani iz severne Nemčije, so v poznejših kmečkih vojnah tvorili močno jedro upora proti nadškofovi moči.

Pod Matthäusom Langom von Wellenburgom (1519–1540) so te kmečke vstaje dosegle vrhunec. Od 5. julija do 31. avgusta 1525 so kmetje in rudarji oblegali knezonadškofa v njegovi trdnjavi. Ta upor je bil v 900-letni zgodovini največji izziv trdnjave Hohensalzburg. Vendar je trdnjava ostala neosvojena.

Za Wolfa Dietricha von Raitenaua (1587–1612) je bila širitev trdnjavskih del malo pomembna, saj se je graditelj v glavnem posvečal raznolikim gradbenim ukrepom v mestu. Kljub temu je grad postal njegova usoda. Njegov naslednik Markus Sittikus von Hohenems (1612–1619) ga je tu obdržal do konca življenja.

Paris von Lodron (1619–1653) je mesto Salzburg med tridesetletno vojno utrdil na obeh straneh reke Salzach z novimi, prostornimi in močnimi utrdbami, trdnjavo Hohensalzburg na jugu mesta pa so nato razširili v sodobno trdnjavo. Tako so v času njegove vladavine zgradili mogočne bastijone Hasengrabenbasteien, vključno z orožarno in razširjenimi bastijoni Nonnbergbasteien. Imel je tudi prvi zaporni lok (londronski lok) kot zaščito pred topništvom in ustvaril ali občutno razširil druge elemente, kot je barbakan, skupaj z dvojnimi vrati in pregradno steno. Okrepil je tudi vse obrambne zidove, ki so trdnjavo povezovali z mestom Salzburg in Mönchsbergom.

Pod Maxom Gandolfom von Kuenburgom (1668–1687) je bil na severni strani zgrajen 30 m visok in nekaj metrov debel Feuerbastei (imenovan tudi Kuenburgbastei) kot najmlajša velika utrdba trdnjave.

Po popisu iz leta 1790 je takratna oborožitev vsebovala več kot 100 popolnih konjeniških oklepov, več kot 1100 viteških oklepov, nabodala in čelade. Bilo je tudi 415 možnarjev, 460 železnih in 130 bronastih topov. Vendar so bili mnogi med njimi že takrat vojaško zastareli. V času napoleonskih vojn mesto ni nudilo odpora napredujočim Francozom, trdnjavo so brez boja predali. Zato te trdnjave Francozom ni bilo treba rušiti (kot na primer grad Grazer Schloßberg) in je bil ohranjen.

Zaradi poznejšega zanemarjanja in požara leta 1849 je bilo treba leta 1851 izvesti obsežno obnovo, ki se je nanašala predvsem na notranjost. V naslednjih letih so trdnjavo dokončno uporabili kot depo in vojašnico. Leta 1861 je Franc Jožef I. kot trdnjavo Hohensalzburg opustil, vendar se je še vedno uporabljala kot vojašnica.

Leta 1892 so zaradi turističnih razlogov do Hasengrabenbastei zgradili trdnjavsko železnico, ki je bila najprej upravljana iz hidroelektrarne. Nekdanji dom Michaela Haydna je bil pri tem uničen, a postavljen njegov spomenik. Od leta 1951 do 1981 je bil celoten sistem podvržen obsežni statični zaščiti. Trdnjava, ki je bila nekdaj last knezonadškofa, je danes last države Avstrije. Kot simbol mesta Salzburg se uporablja predvsem za turizem.

Zvezna vlada je leta 2016 ob jubileju 200 let Salzburga v Avstriji podelila trdnjavo zvezni deželi Salzburg.Der Bund schenkt dem Land Salzburg die Festung Hohensalzburg in den Salzburger Nachrichten vom 6. Dezember 2016 abgerufen am 7. Dezember 2016

Zgodovina gradnje Predzgodovina in antika Mesto Salzburg leži na območju, kjer se je severna nižina vrinila v Alpe, neposredno ob reki Salzach, ki tu tvori zlahka nadzorovano dolino in tako ponuja najboljše topografske pogoje za poselitev. Na hribih okrog Salzburga obstajajo številne višinske keltske naselbine, celo majhni in veliki tabori na mestnih gričih, kot so Rainberg, Hellbrunnerberg, Kapuzinerberg in Festungsberg. Verjamejo, da so bili ti kraji opuščeni, ko je bilo ustanovljeno rimsko mesto in so bili njihovi prebivalci prisilno preseljeni. Oppidum verjetno ni bil več potreben in ne želeljen.

Rimski Salzburg je bil zgrajen sredi 1. stoletja našega štetja, Plinij Starejši je Iuvavum imenoval enega od treh noriških temeljev, ki so bili postavljeni pod cesarjem Klavdijem I.. Mesto je bilo verjetno v veliki meri razvito pod Neronom. Najdbe iz tega časa so bile tudi na trdnjavi Hohensalzburg; mogoče si je predstavljati svetišče, ki je za zdaj verjetno neasfaltirano.

S povečanimi vpadi Germanov na območje Salzburga se je tu kmalu razvila večja utrdba, vzporedno se v mestu razvijejo številni zidovi, a ne zgoraj, vendar najdbe in ostanki ne zadostujejo za natančne rekonstrukcije. V pozni antiki se je velik del preostalega prebivalstva preselil na varno, zlasti na utrjen hrib, stara rimska infrastruktura v dolini pa je bila opuščena. Pod Valentinijanom je bil na trdnjavskem hribu zgrajen majhen burgus (stolp) za Legio II Italica, ki je stal sredi večjega naselja na več terasah.

Bavarski sledovi poselitve Pod sv. Severinom okoli leta 470 je bil Salzburg pozno rimsko krščansko mesto s tremi cerkvami. Potem ko so Rimljani zapustili grobišča ali mavzolej ob vznožju gore, dokumentirajo stalno naselje na Nonnbergu ali Festungsbergu. Zgodovinski viri zgodnjega srednjega veka kažejo, da so bavarski vojvode v 7. in 8. stoletju prebivali tudi v Salzburgu. Theudebert III. (Theodo III., * Okrog 685, † po letu 716) je imel celo sedež v Salzburgu ali na Festungsbergu po kratki razdelitvi države na štiri, ki jo je postavil njegov oče Theodebergt II. Zgornji grad – kastrum superior - ki je bil na Nonnbergu - je mogoče prvič dokumentirati leta 696. Ni predhodnik trdnjave Hohensalzburg, vendar je med zunanje objekte vključevala Festungsberg. Martinskirche, ki je pripadala trdnjavi, je tudi stala na Nonnbergu. Patrocinij kaže na narodnega svetnika Frankovskega cesarstva, katerega merovinški kralji so uporabljali bavarsko družino Agilolfingov. Agilolfingi so si prizadevali za neodvisno regionalno politiko na Bavarskem. Zaprli so se pred vse večjim karolinškim vplivom, postavili svojo deželno cerkev, in bili močno povezani z lastnimi vojvodskimi rezidencami ter vodili lastna pogajanja s sovražniki cesarstva, zato je Tasila III. leta 788 pokoril Karel Veliki. Njegovo vojvodstvo je bilo ukinjeno in razdeljeno.

S padcem vojvodine Agilolfingov se je poselitev trdnjavskega hriba verjetno končala. Le spodnja terasa Nonnberga s Frauenstifto je ostala naseljena. Vsaj do 11. stoletja na planoti na vrhu ni ostalo nobenih sledi.

Mesto Salzburg se je razvilo pod nadškofom Arnom Salzburškim, ko ga je Karel Veliki postavil za metropolita Vzhodnih Alp in pozneje za metropolita nemško govorečega območja. S svetovnega vidika je bil Salzburg sprva malo pomemben del Bavarske. To se je spremenilo v investiturnem boju (12. stoletje), v katerem sta se cesar in papež borila za prevlado. Oba sta skušala z darili in privilegiji osvojiti lokalne velikaše, kar jim je omogočilo povečanje njihove politične in gospodarske moči.

Romanski grad