Aiguille du Midi ( - Igla poldneva) je 3842 metrov visoka gora v gorovju Mont Blanc, znotraj francoskih Alp. Je priljubljena turistična destinacija, do katere se lahko pride neposredno z gondolo, ki je bila zgrajena leta 1955, iz Chamonixa, ki obiskovalce pelje v bližino Mont Blanca.

Žičnica Ideja za žičnico na vrh, Téléphérique de l'Aiguille du Midi, je bila prvotno predlagana okoli leta 1909, vendar je začela obratovati šele leta 1955, ko je približno dve desetletji nosila naziv najvišje ležeče žičnice na svetu. Še vedno drži rekord kot najvišja vertikalna žičnica na svetu, od 1035 do 3842 m. Obstajata dva odseka: od Chamonixa do Plan de l'Aiguille na 2317 m in nato neposredno, brez kakršnega koli podpornega stebra, do zgornje postaje na 3777 m (stavba vsebuje dvigalo do vrha).

Razpon drugega odseka je 2867 m, merjeno neposredno, in le 2500 m, merjeno vodoravno. Tako ostaja druga najdaljša širina razpona, merjena neposredno. Žičnica se iz Chamonixa do vrha Aiguille du Midi – višinske razlike več kot 2800 m – pripelje v 20 minutah.

Z žičnico je mogoče dostopati do bližnjega vrha na italijanski strani, imenovanega Skyway Monte Bianco, z višinsko razliko 2166 m, in z žičnico s tega vrha do Aiguille du Midi. Ta je odprta le poleti.

Vrh Na videz vrha Aiguille du Midi močno vplivajo stavbe in objekti, zgrajeni tam od 1950-ih. Severni vrh krasi stavba, ki se zliva s skalno steno in v kateri so postaja žičnice Aiguille du Midi, turistične storitve (restavracije, trgovine, razgledne ploščadi, območja za odkrivanje visokogorskih območij itd.) in tehnični objekti (postaja žičnice, zaledne pisarne, tehnični prostori za različne telekomunikacijske antene itd.). Tudi poleti lahko temperature na odprtih razglednih območjih padejo na -10 °C, obiskovalci pa potrebujejo topla oblačila in zaščito pred zelo močno sončno svetlobo. Zaradi nevarnosti turisti ne morejo zapustiti objektov za obiskovalce na vrhu Midija. Vendar pa lahko planinci in smučarji prečkajo predor, da dosežejo strm in izjemno izpostavljen ledeni greben, od koder se spustijo do ledenika spodaj.

Z osrednjim vrhom je povezan z brvjo, ki vodi do predora. Od tam dvigalo pelje obiskovalce na vrh, ob vznožju radijske antene, najvišje točke, dostopne obiskovalcem. Decembra 2013 se je na vrhu Aiguille du Midi odprla steklena pešpot z imenom Korak v praznino, turistična atrakcija, ki vključuje hojo v stekleni kletki, ki visi nad praznino. Razgled je 1035 m naravnost navzdol, na jugu pa se vidi Mont Blanc.Will Coldwell,Step into the Void: the glass skywalk at the top of the French Alps – in pictures, The Guardian, 19 December 2013.

Leta 2016 se je odprla še ena turistična atrakcija, imenovana Le Tube. Sestavljena je iz zaprte cevaste pešpoti, ki v celoti obkroža vrh.

Predori vodijo tudi do Muzeja gorništva, vhoda, ki plezalcem omogoča, da zapustijo Aiguille du Midi čez snežni greben in dosežejo Vallée Blanche, izhodišče za žičnico Panoramic Mont-Blanc do Pointe Helbronnerja in teraso Rebuffat na grebenu Cosmiques, skozi katero prečkajo nekateri plezalci. Na samem koncu poti vodijo pešpoti in razgledne terase do Južnega vrha.

Samo v poletnih mesecih žičnica Vallée Blanche prečka od vrha do vrha od Aiguille du Midi do Pointe Helbronnerja (3462 m) na italijanski strani masiva Mont Blanc. Pointe Helbronner oskrbuje še ena žičnica, Skyway Monte Bianco, do Entrèvesa, blizu italijanskega mesta Courmayeur v Dolini Aosta. To omogoča potovanje po zraku iz Chamonixa v Franciji v Courmayeur v Italiji – pot, ki jo običajno prečka avtocesta skozi predor Mont Blanc.

Planinstvo Več poti za izkušene planince v dobri formi se lahko začne ali konča na Aiguille du Midi, čeprav je bližnje zatočišče Cosmiques najboljše izhodišče za daljše poti:

Arête des Cosmiques (znana tudi kot greben Cosmiques) je kratka, mešana skalnata in ledena pot, do katere se lahko pride s postaje Midi in se tja vrne na nenavaden način, z izhodom z vrha lestve na razgledno ploščad postaje Midi. Je zelo priljubljena in zato prometna ter se pogosto uporablja kot alpinistični trening, saj zahteva vsestransko gorniško znanje. Pot v obe smeri, ocenjena s PD+ do AD, je mogoče iz Chamonixa zlahka opraviti v enem dnevu. Prvi vzpon sta opravila George in Maxwell Finched 2. avgusta 1911. Prehod Midi-Plan od Aiguille du Midi do Aiguille du Plan, bodisi z vrnitvijo do žičnice bodisi s spustom po Mer de Glace od 'Plana' do koče Requin ali nadaljnjim vzponom do Montenversa. Mont Blanc du Tacul Običajno se vzpon izvaja od koče Cosmiques, vendar se včasih bolj pripravljene skupine lotijo ​​prve jutranje telepherique in spustijo z 'Midija'. Lahko pa se kombinira z vrnitvijo do postaje žičnice preko vzpona na greben Cosmiques. Prehod Mont Blanca, v francoščini znan tudi kot La Voie des Trois Mont Blancs ali samo La Traversée, je dolga pot, ocenjena s PD+, ki se začne od koče Cosmiques. Ta priljubljena pot je manj izpostavljena nevarnosti kot pot Gouter, vendar se lahko pod določenimi pogoji tako Mont Blanc du Tacul kot Mont Maudit razvijeta pobočja z zelo visokim tveganjem za plazove. Smučišče Vallée Blanche je 20 km dolga, neoznačena proga izven urejenih smučišč, ki se začne zelo strmo od postaje Aiguille du Midi in se zaradi svoje zahtevnosti čez razpokano ledeniško območje in potrebe po iskanju poti najbolje podaja z gorskim vodnikom.

Zgodovina Prvi vzponi Severni vrh Aiguille du Midi (3795 metrov, kjer je danes postaja gondole) je 4. avgusta 1818 osvojil poljski grof Antoni Malczewski z Jean-Michelom Balmatom in petimi drugimi vodniki.Pierre-Louis Roy, L'aiguille du Midi et l'invention du téléphérique, Glénat,, 2004. 5. avgusta 1856 je grof Fernand de Bouillé z vodniki Alexandrom Devouassouxom, Ambroiseom in Jeanom Simondom ter sedmimi nosači dosegel vrh Centralnega vrha (najvišja točka na 3842 metrih) na manj kot 25 metrov; le trije vodniki so dosegli vrh, da so zabodli belo zastavo francoskih monarhistov.Pierre-Louis Roy, L'aiguille du Midi, un téléphérique au plus près du Mont-Blanc, Glénat,, 2011.

Prvi vzpon na severno steno so leta 1879 opravili alpinisti Dent in Maund ter njuna vodnika Jaun in Maurer. Leta 1919 je priznani britanski alpinist George Mallory, ki je kasneje izginil med poskusom osvojitve Everesta, odprl najkrajšo pot na isti steni, pot, ki danes nosi njegovo ime, skupaj s Haroldom Edwardom Lionelom Porterjem (pot Mallory-Porter).

Prvi vzpon na jugozahodni greben (znan kot Kozmični greben) se pripisuje britanskemu alpinistu in fiziku Georgeu Ingleu Finchu leta 1911.

Prvi samostojni zimski vzpon na severno steno je leta 1971 opravil Walter Cecchinel.

Gradnja žičnic Prva žičnica Aiguille du Midi (takrat imenovana vzpenjača Aiguille du Midi - Mont-Blanc, danes pa žičnica Glacier) se je končala v dveh odsekih pod in severozahodno od same žičnice Aiguille. Njena gradnja je trajala od leta 1909 do 1927. Prvi odsek, odprt 1. julija 1924, je bil prva potniška žičnica v Franciji. Drugi odsek, namenjen dosegu Col du Midi, se je začel leta 1938. Dela so se nadaljevala med drugo svetovno vojno, vendar so bila leta 1947 opuščena. Obratovalna proga je omogočila gradnjo nove žičnice z njeno bolj neposredno progo, ki se uporablja še danes. Izhodiščna postaja te nekdanje žičnice je bila zdaj obnovljena, njene kabine pa so bile leta 1992 uvrščene na seznam zgodovinskih spomenikov.Laurent Berne, L'aventure du premier téléphérique de France, Éditions des Rochers, 2012.

Sedanja žičnica, žičnica Aiguille du Midi, ki jo je zgradil torinski razvijalec Dino Lora Totino, je bila zgrajena v samo petih letih, od leta 1951 do 1955. 29. junija 1949 se je šest vodnikov iz Chamonixa in doline Aoste spustilo po severni steni po vrvi, ki je bila nato napeta med vrhom in planino Plan de l'Aiguille, da bi dokazali izvedljivost projekta žičnice – takrat najvišje in najdaljše na svetu (3 kilometre brez stebrov). Kmalu zatem je bila zgrajena panoramska žičnica Mont-Blanc. Prečka Vallée Blanche in se poveže z žičnico, ki od leta 1946 povezuje območje okoli Courmayeurja s torinskim zatočiščem.

Lora Totino je leta 1972 prodala objekte turističnemu združenju Société touristique du Mont-Blanc (STMB), predhodniku podjetja Compagnie du Mont-Blanc.

Nadaljnji turistični razvoj thumb|left|Pogled z osrednjega vrha na severni vrh in stavbo na njem, spodaj pa dolina Chamonix thumb|upright=0.8|Korak v praznino Prvotno dvigalo na osrednjem vrhu je bilo leta 2015 zamenjano z novim Schindlerjevim dvojnim dvigalom. Njihova namestitev je zahtevala razširitev kamnitega jaška (odstranitev granita) in izdelavo druge strojnice. Dvigala so bila zasnovana za delovanje pri zelo nizkih temperaturah (spodnja meja -20 °C). Oprema je zaščitena pred udari strele in potresi (seizmična cona stopnje 2). Dvigalo prevozi 65 metrov: od 3777 do 3842 metrov. Nazivna hitrost dvigal je 2,5 m/s. Dvojno dvigalo omogoča dostop do vrhnje terase (osrednji vrh, znan tudi kot južni vrh) ob vznožju telekomunikacijskega stolpa.

Prozorna steklena kletka, obešena s stene, imenovana »Korak v praznino«, je bila za javnost odprta 21. decembra 2013 in obiskovalcem omogoča, da izkusijo občutek prostega pada, medtem ko so obrnjeni proti Mont Blancu, Aiguilles Rouges in gorovju Aravis. Varnost zagotavlja podjetje Dania-Vitrage, ki je izvedlo projekt. Steklena kletka, katere tla, strop in tri navpične stranice so opremljene s 36 mm debelim steklom, lahko prenese 1500 kg in prenese temperature do -40 °C ter vetrove do 220 km/h. Dvojna dvigala, dostop do terase in »Korak v praznino« so bili ponovno odprti 8. avgusta 2015.

Steklen predor, imenovan Tube, je bil načrtovan in nato zgrajen leta 2015.L’Aiguille du Midi bientôt dotée d’un « tube » qui fera le tour du site, Le Monde, 5 août 2015

Galerija

Sklici

Zunanje povezave

Kategorija:Savojske Alpe Kategorija:Tritisočaki Kategorija:Gorovja v Franciji