Kristijan II., vladar skandinavske Kalmarske unije, * 1. julij 1481, grad Nyborg, Danska, † 25. januar 1559, grad Kalundborg (kot zapornik), Danska.
Od leta 1513 do 1523 je vladal kot kralj Danske in Norveške in leta 1520 in 1521 kot kralj Švedske. Od leta 1513 do 1523 je skupaj s stricem Friderikom vladal tudi kot vojvoda Schleswiga in Holsteina.
Bil je najstarejši sin kralja Ivana Danskega iz rodbine Oldenburg. Danska je bila volilna monarhija, v kateri je novega kralja volilo plemstvo med sinovi ali najbližjimi sorodniki prejšnjega in vladalo skupaj z njim. S plemstvom je prišel v spor, ko je bil prisiljen podpisati listino, ki je bolj kot prejšnje omejevala kraljeva pooblastila in je bila pogoj za njegovo izvolitev. Z državnimi reformami je kasneje poskušal obiti omejitve iz omenjene listine.
V zunanji politiki je poskušal ohraniti Kalmarsko unijo skandinavskih držav in se zato zapletel v vojno s Švedsko, ki je trajala od leta 1518 do 1523. Med vojno je leta 1520 osvojil Švedsko in v stockholmskem krvavem plesu pobil vodilno švedsko plemstvo. Na Švedskem je zato dobil vzdevek Kristijan Tiran. Po kratkem vladanju je bil v uporu, ki ga je vodil kasnejši kralj Gustav Vasa, odstavljen.
Njegove težave so začele rasti, ko je poskušal omejiti vpliv drugih trgujočih držav na Danskem. Leta 1523 ga je njegov stric odstavil in sam zavladal kot Friderik I.
Po odstavitvi je bil izgnan na Nizozemsko, kjer je vladal njegov svak, sveti cesar Karel V. Habsburški. Po poskusu leta 1531, da bi ponovno prišel na danski prestol, so ga aretirali in zaprli, najprej v grad Sønderborg in nato v grad Kalundborg. V ujetništvu so z njim lepo ravnali. Ko se je nekoliko postaral, je dobil še nekaj več svobode. Umrl je pri 77 letih in preživel svojega strica Ivana in nečaka Kristijana III. Njegovi pristaši so ga poskušali ponovno ustoličiti, vendar so bili leta 1536 odločilno poraženi.
Bil je inteligenten toda neodločen vladar, ki se na primer ni mogel odločiti med protestantizmom in katolištvom. Leta 1515 se je poročil z Izabelo Avstrijsko, vnukinjo svetega rimskega cesarja Maksimiljana I. Bolj kot zakon je znana njegova zveza z Dyveke Sigbritsdatter, preprosto gospo nizozemskega porekla, ki je postala njegova priležnica pred poroko z Izabelo. Njena mati je postala njegova najbližja svetovalka. Ko je Dyveke leta 1517 nenadoma umrla, je Kristijan obtožil plemiča Torbena Oxeja, da jo je zastrupil, in ga na dvomljivih dokazih usmrtil.
Dyvekina mati je odšla s Kristijanom v izgnanstvo, potem pa so Izabelini sorodniki Kristijana prisilili, da je prijateljstvo prekinil. Kristijanovo ženo so povabili, naj se iz izgnanstva vrne na Dansko, vendar je vabilo odklonila in leta 1526 umrla. Njena družina je Kristijanu odvzela večino njunih otrok. Kristijan je poskušal doseči, da bi njegovega sina Ivana priznali za njegovega naslednika na danskem prestolu. Njegovo prošnjo so zavrnili, Ivan pa je leto kasneje umrl. Kristijanovi hčerki Doroteja in Kristina sta edini preživeli otroštvo. Tudi oni sta v svojem imenu in imenu svojih otrok zahtevali danski prestol, vendar nista uspeli.
Mladost Rojen je bil leta 1481 na gradu Nyborg kot sin kralja Ivana in njegove žene Kristine Saške.Historie (danščina). Stockholm: Royal Danish Embassy. Arhivirano ii izvirnika 11. februarja 2007.
Leta 1497 je sodeloval v očetovem osvajanju Švedske in leta 1501 v bojih z uporniki na Švedskem. Pet let kasneje je bil imenovan za podkralja Norveške in prevzel oblast v kraljestvu. Med vladanjem na NorveškemStore Danske Encyklopædi, gesli "Hans" in "Christian 2". Kopenhagen: Gyldendal (danščina). je poskušal norveško plemstvo prikrajšati za njihov tradicionalen vpliv preko Državnega sveta (Riksråd), kar je povzročalo spore.
Leta 1513 je nasledil očeta kot kralj Danske in Norveške. Nasledstvo je potrdila Skupščina plemičev (Herredag) vseh treh skandinavskih kraljestev, zbrana v Kopenhagenu leta 1513. Švedski delegat je na skupščini izjavil: "Na izbiro imamo mir doma in prepire tukaj in mir tukaj in prepire doma; izbrali smo prvo". Odločanje o nasledstvu Švedske je bilo zato preloženo.Robert Nisbet Bain (1911). "Christian II.". V Chisholm, Hugh (ur.).Encyclopædia Britannica (11th ed.). Cambridge University Press. Kristijan se je med svojim vladanjem osredotočil na ohranjanju oblasti na Švedskem in poskušal v svojih rokah zbrati vso oblast na račun plemstva in duhovščine. Da bi to dosegel, je podpiral razvoj meščanstva.
Zasebno življenje thumb|right|upright|Izabela Avstrijska
Posebnost, ki je bila zanj usodnejša kot katera koli druga, je bila njegova naklonjenost do navadnih ljudi, ki jo je okrepila njegova strast do Dyveke Sigbritsdatter, simpatičnega norveškega dekleta nizozemskega porekla. Dyveke bila v letih 1507-1509 njegova ljubica.
12. avgusta 1515 se je poročil z Izabelo Avstrijsko, vnukinjo svetega rimskega cesarja Maksimilijana I. Habsburškega, svoje zveze z Dyveke pa ni prekinil. Resne zaplete s cesarjem Karlom V. je preprečila njena smrt v sumljivih okoliščinah leta 1517. Kristijan je bil prepričan, da je bil za njeno smrt kriv mogotec Torben Oxe. Parlament je Oxeja oprostil obtožbe za umor, kralj pa ga je klub temu ukazal usmrtiti. Usmrčen je bil konec leta 1517 na pokopališču bolnišnice sv. Klare. Zaradi ostrega nasprotovanja plemstva je kralj odtlej izkoristil vsako priložnost za zatiranje plemstva in krepitve vpliva meščanstva.
Krajev glavni svetovalec je bila Dyvekina mati Sigbrit Willoms, ki se je odlikovala na upravnem in trgovinskem področju. Kristijan jo je najprej imenoval za nadzornico plačevanja taks za plovbo skozi preliv Øresund, potem pa ji je prepustil vse državne finance. Sigbritova se je kot meščanka stalno prizadevala povečati vpliv srednjih slojev prebivalstva. Kmalu je ustanovila svet, sestavljen iz predstavnikov srednjega razreda, ki je začel tekmovati s samim Državnim zborom (Rigsraadet). Plemstvo je kralju seveda zamerilo vsak njegov nepriljubljen ukrep in ga pripisalo vplivu "zlobne nizozemske čarovnice, ki je očarala kralja". Mogens Gøye, vodilni mož Državnega zbora, je kralja kljub temu podpiral, dokler je bilo mogoče.
Ponovna osvojitev Švedske thumb|250px|Kralj Kristijan in kraljica Elizabeta na oltarju v Elsinoru
Kristijan se je medtem pripravljal na neizbežno vojno s Švedsko, kjer je domoljubna stranka na čelu regentom Stenom Sturejem mlajšim soočala s prodansko stranko na čelu z nadškofom Gustavom Trollejem. Kristijan, ki je že izvedel ukrepe za politično izolacijo Švedske, je pohitel na Švedsko reševat nadškofa, obleganega v njegovi trdnjavi Stäket. Sture je pri s svojo vojsko kmečkih nabornikov pri Vedili porazil dansko in prisilil kralja na vrnitev na Dansko. Drugi poskus osvojitve Švedske se je končal z danskim porazom v bitki pri Brännkyrki.
Tretji poskus, v katerem je danski kralj leta 1520 napadel Švedsko z veliko vojsko francoskih, nemških in škotskih najemnikov, je bil uspešen. Sture je bil v bitki pri Bogesundu 19. januarja smrtno ranjen in danska vojska je brez odpora prodirala proti Uppsali, kjer se je že zbral švedski Državni svet. Svetniki so sklenili, da se poklonijo danskemu kralju pod pogojem, da bo amnestiral vse pretekle dogodke in zagotovil, da bo na Švedskem vladal po švedskih zakonih in običajih. Zahteve sta 31. marca potrdila kralj in danski Državni svet.
Sturejeva vdova Kristina Gyllenstierna se je še vedno pogumno upirala v Stockholmu. Kmetje iz osrednje Švedske, spodbujeni z njenim domoljubjem, so prijeli za orožje in 19. marca v bitki pri Balundsåsu porazili Dance. V krvavi bitki pri Uppsali na Veliki petek 6. aprila 1520 so sami doživeli dokončen poraz. Maja je na Švedsko priplulo dansko ladjevje in s kopnega in morja napadlo Stockholm. Gyllenstierna se je hrabro upirala še štiri mesece in se 7. septembra po razglasitvi absolutne amnestije vdala. 1. novembra so predstavniki švedskega naroda prisegli zvestobo Kristijanu kot dednemu švedskemu kralju, čeprav je zakonodaja predpisovala, da je Švedska volilna monarhija.
Stockholmski krvavi ples
thumb|250px|Stockholmski krvavi ples
4. novembra 1520 je škof Trolle, voditelj Danski naklonjene stranke, v stockholmski stolnici Kristijana mazilil. Kristijan je zatem prisegel, da bo na Švedskem vladal samo preko na Švedskem rojenih Švedov po domači zakonodaji. Začela se je tri dni trajajoča zabava, ki se je 7. novembra spremenila v nekaj povsem drugega. Kralj je zvečer tistega dne sklical svoje poveljnike na zasebno konferenco v svoji palači. Kmalu zatem so v veliko dvorano vdrli danski vojaki in s seboj odpeljali nekaj skrbno izbranih gostov. Do 22. ure so aretirali še preostale kraljeve goste s seznama, ki ga je sestavil nadškof Trolle. Naslednji dan se je zbral sodni senat pod Trollejevim predsedstvom. ki je sodil po kanonskem pravu, in vse aretirane enoglasno obsodil na smrt zaradi herezije.Stockholms blodbad. Swedish Nationalecyclopdia, 2000. Ob 12. uri so na glavni trg odpeljali škofa Skare in Strängnäsa in ju obglavili. Njima je sledilo štirinajst plemičev, trije župani in štirinajst stockholmskih mestnih svetnikov. Usmrtitve so se nadaljevale še cel naslednji dan. Po izjavi glavnega rablja je bilo usmrčenih 82 ljudi.
Kristijan je razen tega ukazal, da se truplo Stena Stureja mlajšega in njegovega malega otroka izkoplje in sežge. Njegovo soprogo Kristino in mnogo drugih švedskih plemkinj so kot zapornice odpeljali na Dansko. Ko je bilo treba zločin upravičiti, je Kristijan švedskemu prebivalstvu pojasnil, da se je s tem izognil papeževemu interdiktu. Obglavljenje dveh škofov je papežu opravičeval z nedovoljenim divjanjem skupine njegovih vojakov.
Kristijan je zaradi krvavih dejanj v Stockholmu dobil vzdevek Kristijan Tiran. Paul J. Reiter. Kristian Tyrann. Prevod Gustaf Witting. Natur & Kultur. Stockholm, 1943.
Poskusi reform Kristijan je bil krvavim dogodkom navkljub večji humanist od večine njegovih razsvetljenih sodobnikov. Do danskega plemstva, s katerim je delil oblast, je bil skrajno nezaupljiv in iskal pomoč pri bogatem in praktičnem srednjem sloju Flandrije. Leta 1521 je nepričakovano odpotoval na Nizozemsko in tam ostal nekaj mesecev. Obiskal je večino velikih mest, vzel v službo veliko nizozemskih umetnikov in se osebno spoznal s Quentinom Matsysom in Albrechtom Dürerjem, ki je kasneje naslikal njegov portret. Z Erazmom Rotterdamskim je razpravljal o reformaciji in v sebi značilnem slogu izjavil: "Blagi ukrepi so nekoristni; najboljša in najbolj zanesljiva so pravna sredstva, ki dobro pretresejo celo telo".
Zgleda, da je bil na vrhuncu moči prav po vrnitvi na Dansko 5. septembra 1521. Prepričan v svojo moč je nemudoma nadaljeval uvajanje najbolj nepremišljenih reform. Kmalu po vrnitvi je izdal svoj Veliki zakonik (Landelove). Večina Zakonika je temeljila na nizozemskih zgledih in dokazovala kraljeve napredne cilje. Z novimi zakoni je bilo predvideno boljše izobraževanje nižje duhovščine, politični vpliv višje duhovščine pa je omejen. Uvedeni so bile tudi strogi ukrepi proti izkoriščevalcem in "hudobni in nekrščanski praksi postopanja s kmeti, kot da so divje zveri". Stari trgovski cehi so se obdržali, vendar s spremenjenimi pravili igre. Trgovanje velikih trgovcev na škodo malih trgovcev je bilo strogo prepovedano.
Padec thumb| |Kristijan II. na gradu (umetniški koncept (1871) thumb|250px|Kristijanov nagrobnik na Odenseju