Jamazaki Ansai (山崎 闇 斎), japonski filozof in učenjak * 24. januar 1619, † 16. september 1682.
Kariero je začel kot budistični menih, sčasoma pa je sledil naukom neokonfucijanskega filozofa Zhu Xija. Neokonfucijanske ideje je združil s šintoizmom.
Življenje
Zgodnja leta: budizem Jamazaki Ansai, rojen v Kjotu 24. januarja 1619, je bil sin nekdanjega zdravnika in zadnji od štirih otrok. V mladosti sta nanj močno vplivali tako mati kot babica. Medtem ko ga je mama "nagovarjala, naj razvije plemenito srce, ki bi bilo vredno samurajevega sina", ga je babica podpirala pri njegovem študiju kitajskega jezika. Njegov oče ga je poslal v službo v budistični tempelj na gori Hiei. V zgodnjih najstniških letih se je Ansai vrnil domov in po nekaj letih mu je bil končno dovoljen vstop v tempelj Myōshin-ji budistične ločine rinzai zen v Kjotu za nadaljnje proučevanje. Zaradi svoje izjemne znanstvene sposobnosti so mu v zgodnjih dvajsetih letih omogočili vstop v tempelj Gyūkō-ji v Tosi. Med časom v Tosi so mu prijatelji menihi močno svetovali, naj osredotoči svoje študije na nauke neokonfucijanskih učenjakov, s čimer so začeli proces preusmeritve Ansaija v neokonfucijanstvo in dokončno zavrnitev budizma. Ansai je bil še posebej očaran nad spisom učenjaka dinastije Song Zhu Xija (Chu Hsi), ki je kasneje postal osnova Ansaijeve moralne filozofije/učenja. Pri osemindvajsetih letih se je vrnil v Kjoto in pod pokroviteljstvom Nonaketa Kenzana lahko nadaljeval s študijem o neokonfucianizmu in prvič začel objavljati svoje gradivo. Z izdelavo svojega prvega dela Ovrženo krivoverstvo (Heresies Refuted) (Heikii, 1647), dokončno zavračanje budistične vere, je Ansai v celoti sprejel edini pravi način neokonfucianizma.
Srednja leta: neokonfucianizem in Kimon Po prvi objavi je Ansai preostalih petindvajset let svojega življenja preživel s pisanjem, objavljanjem, urejanjem, zapisovanjem in ločevanjem konfucijanskih in šintoloških besedil (ki so se nabrala na več kot dva tisoč straneh). Desetletje po Tosi (1647–1657) je Ansai živel, študiral in poučeval v Kjotu. Tam je uredil in objavil veliko število besedil (večinoma komentarjev o delih Zhu Xija). Ansai je pogosto hodil v Edo, da bi pred velikim številom daimjojev (močni japonski fevdalni gospodje) predaval o šoli neokonfucianizma Cheng-Zhuja. Leta 1655 je v Kjotu ustanovil zasebno šolo, spomladi istega leta je začel svoj prvi predavalni cikel in ga končal konec leta 1656.
Ansaijeva skupina konfucijanskih učencev je bila skupno imenovana Kimonova šola. Njegova predavanja so bila osredotočena na lasten, ročno izbran kanon Ansaija. Njegov kanon je bil večinoma sestavljen iz klasičnih konfucijanskih spisov, ki jih je poudaril Zhu Xi: osnovno učenje, razmišljanja o trenutnih stvareh in Štiri knjige (Veliki nauk, Nauk o sredini, Analekte in Mencij). Vendar je v Knjigo premen vključil tudi komentar Cheng Yija. V 1660-ih in 1670-ih je Ansai (po vzoru Zhu Xija) osebno urejal šest knjig, ki so obsegale njegov kanon.
Ansaija so kot učitelja učenci opisali kot "izjemno strogega, včasih strašljivega in kratkočasnega." Na splošno je imel Ansai sloves, da je "samosvoj, naučen in nestrpen." Ansajev sodobnik Kaibara Ekken se je udeležila več njegovih predavanj in ugotovil, da je Ansai: "hud, dogmatičen in bolj ga zanima stroga moralna disciplina kot raziskovanje načel praktičnega učenja."
Bakufujska udeležba in šinto začetki Leta 1658 se je Ansai preselil v Edo, kjer je preživel naslednjih 7 let svojega življenja in nadaljeval s študijem neokonfucijanskih besedil, pa tudi začel z raziskovanjem zgodovine Japonske (na podlagi šinto besedil), ki je ni nikoli dokončal. Potem, ko je Hoshina Masajuki (daimyō iz Aizuja) leta 1665 ustvaril sloves Ansaiju (označil ga je kot izrednega učitelja), ga je povabil, da postane njegov učitelj. Ansai je sprejel položaj in naslednjih sedem let svojega življenja preživel kot Masajukijev osebni učitelj neokonfucijanske filozofije. Za šolanje Masajukija za šest od dvanajstih mesecev v letu je Ansai dobil plačo 100 zlatih ryō, dve sezonski obleki in en haorijski plašč.
Čeprav naj bi si bil Ansai z Masajukijem blizu, je Ansai zavrnil mesto vazala in izjavil, da bi morali konfucijski učenjaki ostati neodvisni od vpliva drugega posameznika. Masajuki se je izkazal za enakovrednega Ansaijevega intelektualca, saj mu je pomagal sestaviti pet različnih del: dva gazetarja za domeno Aizu in tri konfucijanska besedila: Gyokusan kōgi furoku (priloga k predavanju Zhu Xija na Yushanu), Nitei jikyōroku (Zapis dveh Cheovih političnih naukov ), in Irakusanshiden shinroku (Zapis um-srce). V letih, ko je služboval Masajukiju, je Ansai v času svojega prostega časa v Kjotu sestavil več spisov Zhu Xija. Sem spadajo: Jinsetsumondō (Vprašanja in odgovori na razlage "humanosti"), Shōgaku mōyōshu in Daigaku keihatsu shū (Zbirke [pojasnila Zhu Xi] o osnovnem učenju in velikem učenju)
Zaradi tega odnosa Ansai velja za enega izmed učenjakov, ki so najbolj povezani s tokugawskim bakufujom. Ansai je lahko prejel tajne nauke tradicije Yoshide in Ise šintoizma, ki jih bi uporabil pri poskusu rekonstrukcije "čistega šinta", ki bi odražal pot neokonfucianizma.
Kasnejša leta: Razkol v kimonski šoli Po Masajukijevi smrti leta 1672 se je Ansai vrnil v Kjoto, kjer je preživel zadnje desetletje svojega življenja. V poznejših letih se je Ansaijev znanstveni fokus dramatično preusmeril v njegov projekt sinhronizacije šintoizma in konfucijanskih misli. Ansaijeva uvedba šintoizma v njegove nauke je na koncu povzročila razkol med njegovimi učenci in jih razdelila v dve skupini: tiste, ki so sledili Ansaijevemu konfucianizmu, in tiste, ki so sledili njegovemu šintoizmu. Le kopici je uspelo narediti oboje. Leta 1680, ko je Ansai predstavil radikalno ponovno interpretacijo Velikega učenja, ki je kljubovalo tradicionalni konfucijanski misli, je imel spor z dvema svojim najboljšima študentoma, Satōm Naokatom in Asamijem Keisaijem, ki nista mogla sprejeti Ansaijeve nove interpretacije. Na koncu je Ansai izgnal Naokato in Keisaija. Po tem se je večina njegovih učencev združila okrog obeh odklonjenih učencev in tako izkoreninila vrsto še zvestih privržencev Ansaija. Ansai je umrl 16. Septembra 1682, njegova nekdanja velika šola pa je ostala ruševina.
Razkol z budizmom Ansaijevo zavračanje budizma je temeljilo na tem, kar je dojemal kot temeljno pomanjkljivost, napako budističnih moralnih načel. V neokonfucianizmu je Ansai našel "resnico": univerzalno in večno kozmično pot, ki je ni mogoče najti v budizmu. Njegova kritika je temeljila na dveh medsebojno povezanih napakah, ki jih je zaznal v budistični misli. Prvič, Ansai je menil, da budizmu primanjkuje normativnega sistema obveščanja o etičnem vedenju (izhaja iz njegove interpretacije, da je budistični pojem narave (sei) kot niča ali praznine metafizičen in ne etični ideal). Zaradi tega budizem ni vseboval teorije o umu-srcu in je bil zato neprimeren za negovanje uma (oba sta bila sestavni del Ansaijeve etične misli). Z vidika Ansaijeve nekonfucijanske misli je bil um poln (ki je bil sam po sebi prežet s koncepti petih odnosov in petih vrlin), ne prazen (kot je verjel, da ga budizem dojema). V zadnjem delu svojega življenja, ko je Ansai poskušal dokazati ontološko enotnost šinte in konfucianizma, je razglasil, da sta bila pred prihodom budizma na Japonsko zgodnji šintoizem in konfucianizem enaka. Vpliv budistične misli je okrivil za ustvarjanje lažne dihotomije med obema sistemoma (ki sta se po mnenju Ansaija razlikovala le po imenu).
Neokonfucijanska učenja
Vpliv Zhu Xija
Učenje Ansaija je bilo del večjega neokonfucijanskega trenda zgodnjega tokugavskega obdobja, ki ga je Abe Yoshino označil za rigaku (osnovno šolo). V primerjavi s kigakujem (šola materialne sile) je bil glavni poudarek rigakuja na moralni kultivaciji in duhovnosti. Njeni privrženci so "li" (kitajski li: razum, razumsko načelo ali zakon) menili, da je transcendentno načelo. Čeprav je bil Ansai del tega večjega gibanja, se nikakor ni videl za "inovatorja" neokonfucianizma. Namesto tega je sebe doživljal kot "hlapca resnice", "prenašalca poti" in ni verjel ničesar o tem, kar je naučil, da je novost, saj so vse o “poti” že povedali konfucijanski modreci. Ansai je zlasti menil, da je "zvest prenašalec" spisov tako Zhu Xija kot korejskega neokonfucijanskega filozofa Yi T'oegyeja (1507–1570), s posebnim poudarkom na učenju Zhuja. Zaradi tega je večina Ansaijevih neokonfucijanskih del ponavadi objavljal kot dela Zhu Xija z lastnimi komentarji.
Čeprav se je nekaj Ansajevih naukov nekoliko razlikovalo od Zhu Xijevih, je bila osnova Ansajeve misli globoko utemeljena v najbolj temeljnih premisah Zhu Xija. Najpomembnejše je bilo kozmološko prepričanje Zhu Xija, da sta načela razuma in morale (li) enaka prvotni naravi človeštva (tj. da so načela, ki vodijo in premikajo vesolje, popolnoma enaka tistim, ki sporočajo človekovo etično vedenje). Zato je posameznik z zasledovanjem li-ja "hkrati razvijal potencial svoje notranje narave, da se usmeri v pravilno vedenje." Če bi posameznik to zdržal, bi lahko svoje naravne nagnjenosti spravil v popolno harmonijo z načeli univerzalne morale. Zhu Xi je to izpolnitev potenciala videl kot idealno stanje človekovega obstoja, doseči pa ga je mogoče le, če bi spoštovali svojo dodeljeno moralno dolžnost glede na njihov relativni položaj v družbi. Dolžnosti posameznika so bile odvisne od njihove družbene vloge, prav tako pa tudi od načel, na katerih so temeljile. Vendar pa Zhu Xi tega ni obravnaval kot problematično, saj je bilo vsako od teh načel zgolj drugačna manifestacija istega splošnega načela morale, ki ga najdemo v vsakem človeku. Zhu Xi je verjel, da je izpolnjevanje lastne družbene vloge sredstvo za razumevanje univerzalnega načela človeške morale (li). Takšen postopek je označil za "vodovodno načelo". Izpopolniti svoj naravni, prirojeni potencial in hkrati uresničiti sebe kot avtonomno bitje.
Ontologija in moralnost Tako kot Zhu Xi je tudi Ansai verjel, da so načela, ki vodijo kozmični red, enaka etičnim načelom, ki so obveščala o prvotni naravi človeštva (tj. isti sklop načel je vodil tako kozmični kot tudi človeški svet). Ne le, da je bila med makrokozmosom (kozmos) in mikrokozmosom (človekom) povezana, ampak sta medsebojno vplivala (vzajemno in vzporedno). Tako kot kozmični principi aktivno vplivajo na človeštvo (z obveščanjem ljudi o njihovih naravnih, moralnih imperativih), tako tudi človeška bitja aktivno vplivajo na kozmični red s svojim kolektivnim vedenjem. Zato je Ansai verjel, da je za človeštvo treba doseči enotnost s kozmosom. Z razumevanjem etičnih načel bi lahko hkrati razumeli kozmična načela in pozitivno vplivali ne samo na njih, ampak tudi na vesolje. Moralo je povezal s petimi evolucijskimi fazami, da bi pokazal, da niso le kozmični in moralni principi naravni in neizogibni, temveč da medsebojno vplivajo. Fizik in filozof Max Bernhard Weinstein je menil, da so ta stališča posebej skladna s teološko teorijo pandeizma.
Kozmologija in spoštovanje