Homerjeva apoteoza () je velika slika Ingresa iz leta 1827, ki je danes razstavljena v Louvru pod št. INV 5417. Simetrična kompozicija prikazuje, da Homerja krona krilat lik, ki predstavlja zmago ali vesolje. Štiriinštirideset dodatnih figur se pesniku pokloni v nekakšni klasični izpovedi vere.
Zgodovina
Državna naročilo za okrasitev stropa muzeja Karla X. v Louvru (danes staroegipčanske galerije) je bila del projekta prenove, ki ga je naročil Karel X. Francoski, da je sebe spomnil na velike tradicije gradbenih del Bourbonov v Louvru. Pogoj naročila je bil, da ga mora izpolniti v roku enega letaCondon et al. 1983, p. 110.. Po prejemu naročila je Ingres zamisel za svojo sliko hitro zasnoval - bil je ponosen, da je potreboval le uro, da je v skici določil široke orise kompozicije. Poznejša skrb za razvoj ideje je razvidna v več kot 100 risb in številnih ohranjenih skic, v katerih je podrobneje dopolnjeval podrobnosti. Ingresovo stopnjo raziskovanja je mogoče videti v slikarjevem portretu Nicolasa Poussina, ki je neposredno kopiran iz Poussinovega avtoportreta iz leta 1650, ki je zdaj v Louvru.
Kompozicija je simetrična skupina, ki je klasično razporejena pred starogrškim templjem. Vpis slike v katalog ob prvi razstavi pravi »Homer, ki sprejema poklon vseh velikih mož Grčije, Rima in sodobnega časa. Zmaga sli Vesolje ga krona, Herodot pa žge kadiloZa Homerjem, na levi, s pokrito glavo, da bi se žrtvoval, kot je to običaj v klasični verski praksi, kot pri Via Labicana Augustus.. Iliada in Odiseja sedita pri njegovih nogah«.
Barve končne slike so zelo sveže in jasne, kar daje vtis freske. Ingres je s to sliko želel tekmovati z Rafaelom (močno jo navdihuje italijanski umetniški Parnassus), Rafaela pa je videti zgoraj levo (v črno-beli renesančni obleki), ki ga vodi Apel (v modrem plašču). Druge prikazane figure so Dante, za katerega se kaže, da ga vodi Vergilij kot v nekdanji Božanski komediji (skrajno levo, za Poussinom) in Molière (desno, pod nogami personifikacije Odiseje).
Umetnostni zgodovinar Robert Rosenblum je dejal, da Homerjeva apoteoza predstavlja »največjo doktrinarno Ingresovo izjavo o njegovem prepričanju v hierarhijo brezčasnih vrednot, ki temeljijo na klasičnem precedensu«.Rosenblum 1990, p. 100. V svojem žanru je zelo uspešen, čeprav pušča vtis hladnosti, vtis, ki ga je v času nastanka okrepila razstava Delacroixove Smrt Sardanapalusa na istem letnem Pariškem salonu. Ingres je v začetku svoje kariere veljal za revolucionarja, vendar se je to nasprotje zdaj soočalo z romantično obnovo pod Delacroixom proti najčistejši klasični tradiciji, kot jo je prikazal Ingres. Homerjeva apoteoza je bila odstranjena z njenega prvotnega mesta leta 1855 in bila kasneje istega leta nadomeščena s kopijo Paula in Raymonda Balzeja (v sodelovanju z Michelom Dumasom).The Balzes' copy
Kasnejše ponovitve Ingres je to zadevo revidiral v več poznejših delih, vključno z nedatiranim akvarelom (Lille, Musée des Beaux-Arts) in slikami, kot so Homer in njegov vodnik (1861; Bruselj, Kraljeva zbirka) in Odisej (Lyon, Musée des Beaux-Arts) . Leta 1854 naj bi začel delati na risbi kompozicije, ki bi jo uporabil kot model graver Calamatta Condon et al. 1983, p. 112.. Ta risba, v kateri je Ingres napovedal, da bo svojo zamisel »razširil in dokončal«, je bila dokončana do leta 1865, kot je umetnik dolgo razmišljal pri izbiri ustreznih zgodovinskih osebnosti, ki jih bo vključil. Na koncu je dodal na desetino novih figur, med njimi Iktina, Giulio Romano, Johna Flaxmana, Jacques-Louisa Davida, Plinija starejšega, Plutarha, Cosima de Medici, Ludvika XIV. in papeža Leona X. Ingres je svoj izbor izpopolnil tudi tako, da je iz risbe iz leta 1865 izključil Shakespearea, Tassa in Camõesa, saj je verjel, da so preveč povezani z romantično težnjo, ki jo je povzročil njegov tekmec Delacroix.
Prikazane figure Okoli Homerja so pesniki, umetniki in filozofi tako antični kot moderni - moderne osebnosti so večinoma omejene na nižji del kompozicije, čeprav je Ingres menil, da sta Rafael in Michelangelo vredna višine, da sta ob strani antičnih. Figure so Radius 1968, p. 103.:
Horacij Pejzistrat Likurg iz Aten Vergilij Rafael Sapfo Alkibiad Apel Evripid Menander Demosten Sofoklej Ajshil Herodot Orfej Linus Homer Musej iz Aten Zmaga ali Vesolje Pindar Heziod Platon Sokrat Periklej Fidija Michelangelo Aristotel Aristarh iz Samotrake Aleksander Veliki Dante Iliada personifikacija Odiseja personifikacija Ezop William Shakespeare Jean de la Fontaine Torquato Tasso Wolfgang Amadeus Mozart Nicolas Poussin Pierre Corneille Jean Racine Molière Nicolas Boileau sveti Longin François Fénelon Christoph Willibald Gluck Luís de Camões
Sklici
Reference Condon, Patricia; Cohn, Marjorie B.; Mongan, Agnes (1983). In Pursuit of Perfection: The Art of J.-A.-D. Ingres. Louisville: The J. B. Speed Art Museum. Radius, Emilio (1968). L'opera completa di Ingres. Milan: Rizzoli. Rosenblum, Robert (1990). Jean-Auguste-Dominique Ingres. New York: H.N. Abrams. .
Zunanje povezave
Cataloge entry for this work at the Louvre Oil study of Homer's feet for the painting Study of hands for the painting
Kategorija:Dela Jeana Augusta Dominiqua Ingresa Kategorija:Slike leta 1827 Kategorija:Homer