Herkulanej (italijansko Ercolano) je bilo starodavno rimsko mesto, uničeno pod vulkanskim piroklastičnim tokom ob izbruhu ognjenika Vezuva leta 79. Njegove ruševine ležijo v komuni Ercolano v Kampaniji v Italiji.
Kot Unescova svetovna dediščina slovi Herkulanej slovi kot eno redkih starodavnih mest, ki se je ohranilo bolj ali manj nedotaknjeno, brez poznejših gradenj ali sprememb. Tako kot njegovo sestrsko mesto Pompeji, je tudi Herkulanej znan po tem, da ga je med izbruhom Vezuva leta 79 pokopal v pepel, skupaj s kraji Stabiae, Oplontis in Boscoreale.
Za razliko od Pompejev je piroklastični material, ki je pokrival Herkulanej karboniziran in je s tem ohranil les v predmetih, kot so strehe, postelje in vrata, pa tudi drugi materiali na organski osnovi, kot je hrana. Čeprav je večina prebivalcev mesto zapustila pred izbruhom, so bila leta 1980 odkrita prva dobro ohranjena okostja približno 400 ljudi, ki so umrli v bližini morskega zidu. Wallace-Hadrill, Andrew (2011). Herculaneum: Past and Future. p. 126 Italy's Invisible Cities, Naples, Episode 1 https://www.bbc.co.uk/iplayer/episode/b0881gly/italys-invisible-cities-series-1-1-naples
Čeprav je bil manjši od Pompejev, je bil Herkulanej bogatejše mesto, saj je imel izjemno gostoto lepih hiš, na primer veliko bolj razkošno uporabo obarvanih marmornih oblog.
Zgodovina
Starodavna tradicija je Herkulanej povezovala z imenom grškega junaka Herakleja (Herkula v latinščini in posledično rimski mitologiji Mit trdi, da je Herkul zgradil Herkulanej na lokaciji, kjer je ubil Kakusa, sina Vulkana, ki je ukradel nekaj Herkulovega goveda.), kar kaže, da je mesto grškega izvora. V resnici se zdi, da so nekateri predniki samnitskih plemen italijanskega kopnega ustanovili prvo civilizacijo konec 6. stoletja pred našim štetjem. Kmalu zatem je mesto prišlo pod grški nadzor in so ga zaradi bližine Neapeljskega zaliva uporabljali kot trgovsko postojanko. Grki so mesto poimenovali Ἡράκλειον', Heraklion. V 4. stoletju pred našim štetjem je Herkulanej spet prišel pod prevlado Samnitov. Mesto je ostalo pod njihovim nadzorom dokler ni postalo rimski municipij leta 89 pred našim štetjem, ko ga je, ko je sodeloval v socialni vojni ("vojna zaveznikov" proti Rimu), premagal Tit Didij, legat Sule.
Po izbruhu ognjenika Vezuva leta 79 n. št., je bilo mesto Herkulanej pokopano pod približno 20 metri pepela. Ležalo je skrito in večinoma nedotaknjeno, dokler odkritja vodnjakov in podzemnih tunelov niso postala postopoma širše znana, zlasti po raziskovanjih princa d'Elbeufa v začetku 18. stoletja . Izkopavanja so se občasno nadaljevala do danes, ko je vidnih veliko ulic in zgradb, čeprav je več kot 75 % mesta še vedno pokopano. Danes italijanski mesti Ercolano in Portici ležita na približni likaciji Herkulaneja. Do leta 1969 se je mesto Ercolano imenovalo Resina. Ime je spremenilo v Ercolano, italijansko posodobitev antičnega imena v čast starega mesta.
Prebivalci so častili predvsem Herkula, za katerega so verjeli, da je bil ustanovitelj mesta in gore Vezuv. Druga pomembna božanstva, ki so jih častili, sta Venera in Apolon, ki sta upodobljena v več kipih v mestu.
Izbruh leta 79
Plinij mlajši je bil priča izbruhu in je v pismu rimskemu zgodovinarju Tacitu zapisal edino znano pripoved očividcev, ki je bila napisana približno 25 let po dogodku. Velika večina obstoječih srednjeveških izvodov rokopisov - ni preživelih rimskih - je navedla datum, ki ustreza 24. avgustu in od odkritja vezuvskih mest do 21. stoletja je to sprejela večina učenjakov in skoraj vse knjige, o katerih je pisalo o Pompejih in Herkulaneju za širšo javnost. Ta datum je izhajal iz tiskane različice iz leta 1508 Delphi Complete Works of Pliny the Younger, 2014, Volume 28 of Delphi Ancient Classics in je morda datum, naveden v Plinijevem izvirnem rokopisu, poškodovan. Strokovnjaki za rokopis verjamejo, da je bil datum, ki ga je prvotno navedel Plinij, eden od naslednjih: 24. avgusta, 30. oktobra, 1. novembra ali 23. novembra . Ta nenavadni, razpršeni niz datumov je posledica rimljanske konvencije o opisu koledarskih datumov. Vendar so oktobra 2018 italijanski arheologi odkrili napis z dne 17. oktobra, ki je pozneje obveljal . Nadaljnja podpora izbruhu v oktobru / novembru je že dolgo znana v več pogledih: pokopani ljudje v pepelu so bili v težjih oblačilih kot so lahka poletna oblačila, značilna za avgust; sveže sadje in zelenjava v trgovinah je značilno za oktober - in obratno, poletni sadeži, značilni za avgust, so se že prodajali v posušeni ali konzervirani obliki. Posode za fermentiranje vina so bile zapečatene, kar bi se zgodilo konec oktobra; kovanci, ki jih najdemo v torbici ženske, pokopane v pepelu, vključujejo enega s 15. cesarsko odobritvijo med cesarjevimi naslovi in ga niso mogli kovati pred drugim tednom v septembru Stefani, Grete (October 2006). La vera data dell'eruzione. Archeo.
Na podlagi arheoloških izkopavanj in dveh Plinijevih pisem rimskemu zgodovinarju Tacitu je potek erupcije mogoče obnoviti.Available at the University of Arizona: Pliny the Younger, Letters 6.16 and 6.20 to Cornelius Tacitus and in Project Gutenberg: Letter LXV — To Tacitus, Letter LXVI — To Cornelius Tacitus
Okoli 13. ure je začel Vezuv bruhati vulkanski material na tisoče metrov v nebo. Ko je dosegel tropopavzo, se je vrh stebra sploščil, kar je Plinija navdalo, naj ga Tacitu opiše kot kamniti bor. Prevladujoči vetrovi so takrat pihali proti jugovzhodu, zaradi česar je vulkanski material padal predvsem na mesto Pompeji in okolico. Ker je Herkulanej ležal zahodno od Vezuva, ga je prva faza izbruha le rahlo prizadela. Medtem ko so se strehe v Pompejih sesule pod težo padajočega pepela, je na Herkulanej padlo le nekaj centimetrov pepela, kar je povzročilo malo škode, vendar je kljub temu večino prebivalcev prisililo, da so pobegnili.
Naslednji dan se je ob 1:00 zjutraj eruptivni steber, ki se je dvigal v stratosfero, podrl na Vezuv in njegove boke. Prvi piroklastični tok, ki je nastal z mešanico pepela in vročih plinov, se je spuščal po gori in skozi večinoma evakuirano mesto Herkulanej s hitrostjo 160 km / h. Mestne zgradbe so pokopale zaporedje šestih tokov in naletov, kar je na nekaterih območjih povzročilo malo škode in ohranilo strukture, predmete in žrtve skoraj nedotaknjene. Vendar pa je na drugih območjih prišlo do velike škode, porušitve zidov, stebrov in drugih velikih predmetov http://www.herculaneum.ox.ac.uk/files/newsletters/harchissue2.pdf p 3; marmornat kip M. Noniusa Balbusa v bližini kopeli je bil odpihnjen 15 m stran, karbonizirani okostnjak pa je bil odkrit 2,5 m nad višino tal na vrtu Hiše Telefusovega reliefa .
Nedavne multidisciplinarne raziskave smrtonosnih učinkov piroklastičnih tokov na območju Vezuva so pokazale, da je bila v bližini Pompejev in Herkulaneja vročina glavni vzrok smrti ljudi, za katere se je pred tem domnevalo, da so umrli zaradi zadušitve s pepelom. Ta študija kaže, da je bila izpostavljenost sunkom, ki je znašal vsaj 250 ° C tudi na razdalji 10 kilometrov od odzračevanja, dovolj za takojšnjo smrt vseh stanovalcev, četudi so bili v zavetiščih stavb .
Arheologija Leta 1709 so s kopanjem globokega vodnjaka odkrili nekaj izjemnih kipov na najnižjih ravneh, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da so gledališče. Princ d'Elbeuf je kupil zemljo in nadaljeval kopati predore z dna vodnjaka ter zbiral kipe, ki so jih lahko našli. Med najstarejšimi odkritimi kipi sta bila dve vrhunsko izklesani ženski THE LARGE AND THE SMALL HERCULANEUM WOMAN, Universita Ca’ Foscari, Venezia, Doctoral Thesis 2014–2015, Angeliki Ntontou, ki sta zdaj v dresdenskem Skulpturensammlungu The Herculaneum Women: And the Origins of Archaeology (J. Paul Getty Museum) – 7 Feb 2008, Daehner.
Španski inženir Rocque Joaquin de Alcubierre je leta 1738 obnovil večji izkop. Izčrpna publikacija Le Antichità di Ercolano (Antični Herkulanej) pod pokroviteljstvom kralja Karla III. je vplivala na nastajajoč evropski neoklasicizem; v poznem 18. stoletju so se na slogovni opremi začeli pojavljati motivi Herkulaneja, od okrasnih stenskih poslikav in tripodov, do gorilnikov za dišave in čajnih skodelic. Vendar so se izkopavanja nehala, ko so odkrili bližnje mesto Pompeji, kar je bilo bistveno lažje izkopati zaradi tanjše plasti nasutja, ki je prekrivalo najdišče (4 m v nasprotju s Herkulanejevimi 20 m).
Barker je v svojem zakopanem Herkulaneju iz leta 1908 zapisal: »Po ukazu Franca I. je bilo kupljeno zemljišče in leta 1828 so se pod vodstvom arhitekta Carla Bonuccija začela izkopavanja v dveh delih, 150 metrov narazen. Leta 1868 so nakupili še več zemlje in izkope izvajali v smeri proti vzhodu do leta 1875. Skupna površina zdaj meri 1510 x 755,8 m. Omejitve izkopavanj na sever in vzhod so sodobne ulice Vico di Mare in Vico Ferrara. Tu je viden le del starodavnega Herkulaneja«.
Od leta 1927 do 1942 je Amedeo Maiuri začel novo sezono izkopavanj, ki je v arheološkem parku, ki je viden danes, razkril približno štiri hektarje starodavnega mesta.
Izkopavanja so se v mestu 1980–81 nadaljevala na starodavni obali, kjer so našli okostja v tako imenovanih čolnarnah.
Od leta 1996 do 1999 so izkopali in izpostavili veliko območje severozahodno od mesta, vključno z delom vile Papiri, severovzahodnimi termami, hišo Dionizijevih reliefov in velik porušen spomenik. To območje je ostalo v kaotičnem stanju in v letih 2000–7 je bilo opravljeno nadaljnje delo na področju ohranjanja tega območja.
Številne javne in zasebne zgradbe, vključno s kompleksom foruma, je še treba izkopati.
Najdišče
Stavbe na mestu so združene v bloke (insule), ki jih določa presečišče ulic vzhod-zahod (cardi) in sever-jug (decumani). Zato imamo Insula II - Insula VII, ki teče v nasprotni smeri urinega kazalca od Insula II. Na vzhodu sta dva dodatna bloka: Orientalis I (oI) in Orientalis II (oII). Južno od Orientalisa I leži še ena skupina zgradb, znana kot "primestno okrožje" (SD). Posamezne stavbe imajo svojo vhodno številko. Hiša jelenov je na primer označena (Ins IV, 3).
Aristidova hiša (Ins II, 1)
Prva stavba v insuli II je Aristidova hiša. Vhod se odpre neposredno na atrij, vendar ostanki hiše niso posebej dobro ohranjeni zaradi škode, ki so jih povzročila prejšnja izkopavanja. Spodnje nadstropje je bilo verjetno uporabljeno za shranjevanje.
Argosova hiša (Ins II, 2) Druga hiša v insuli II je dobila ime po freski Argosa in Io, ki je nekoč krasila sprejemno sobo ob velikem peristilu. Freska je zdaj izgubljena, vendar njeno ime živi naprej. Ta zgradba je morala biti ena lepših vil v Herkulaneju. Odkritje hiše v poznih 1820-ih letih je bilo opazno, ker je bilo prvič, ko je bilo drugo nadstropje odkrito tako podrobno. V izkopu je bil razviden balkon drugega nadstropja s pogledom na Cardo III, pa tudi lesene police in omare; vendar so se s časom ti elementi izgubili.
Genijeva hiša (Ins II, 3) Severno od Argosove hiše leži Genijeva hiša. Izkopana je bila le delno, vendar se zdi, da gre za prostorno zgradbo. Ime je dobila po kipu kupida, ki je bil del svečnika. V središču peristila so ostanki pravokotne kotline.
Hiša niš (Ins IV) Hiša sta pravzaprav dve zgradbi, ki sta združeni. Posledično gre za mešanico navadnih in preprostih sob v kombinaciji z nekaj zelo okrašenimi.
Atrij je pokrit, zato nima običajnega impluvija. Ohranja prvotna tla iz mozaika opus tesselatum in opus sectile. Izven atrija je biclinium, bogato okrašen s freskami v četrtem slogu in velikim triklinijem, ki je imel prvotno marmorna tla. Do številnih drugih prostorov, od katerih je en niša z apsido, po kateri je hiša dobila ime, je mogoče priti skozi dvorano, ki dobiva svojo svetlobo z majhnega dvorišča.
Tempelj augustalov
Tempelj augustalov ali duhovnikov cesarskega kulta, ki ga je ustanovil Tiberij, za vzdrževanja kulta Avgusta in Julijev.
Centralne terme