Župnijska cerkev svetega Martina v Memmingenu je ena najstarejših cerkva v Zgornji Švabski. Stoji na robu severozahodnega dela starega mestnega jedra, v starem protestantskem cerkvenem predelu, pred starim zapuščenim pokopališčem, kjer se je razširila dolina potoka Memminger Ach. Njen stolp je viden že od daleč in je s približno 65 m najvišja stavba v mestu.
Njena zgodovina sega v 9. stoletje. Bila je prizorišče memmingenske reformacije v 16. stoletju, ki je vplivala v Zgornjo Švabsko in Allgäu. Reformator je bil pridigar Christoph Schappeler.
Triladijska bazilika, ki se je začela v sedanji obliki graditi okoli leta 1325 in bila končana okoli leta 1500, je glavna cerkev okrožja protestantsko-luteranske cerkve v Memmingenu in središče ene od štirih protestantsko-luteranskih kongregacij v mestu. Bazilika, ki so jo financirali državljani, je bila po dokončanju največja gotska mestna cerkev med Bodenseejem in Lechom. V njej so številna umetniška dela, vključno z več kot 500-let starimi kornimi klopmi, ki so med najboljšimi poznogotskimi rezbarijami v južni Nemčiji in veljajo za največje umetniške zaklade mesta. Evangelisch-lutherisches Pfarramt St. Martin, Memmingen (Hrsg.): St. Martin und Kinderlehrkirche Memmingen Memminger Mediencentrum, Memmingen 2006, S. 7, rechte Spalte letzter Absatz thumb|hochkant=1.66|Cerkev iz vzhoda thumb|hochkant=1.66|Grundriss der Kirche
Zgodovina Že v 2. stoletju našega štetja so na mestu cerkve odkrili sledove naselitve. Med izkopavanji leta 1912 so pod zgradbo odkrili ostanke rimskega Burgusa. Prve cerkvene stavbe na tej točki ne moremo natančno določiti. Raziskovalci domnevajo, da je bila zgrajena okoli leta 800. Ali je sv. Martin ali Frauenkirche v Südstadt Königshofkirche ni jasno. Do sedaj welfska cerkev je postala 1178/1179 staufovska. Leta 1214 je Friderik II. podelil pokroviteljstvo antonitom (bil je krščanski bolnišnični red), ki so v Memmingenu ustanovili svojo prvo bazo na nemških tleh. H.-M. Schaller, Die Übertragung des Patronats der Pfarrkirche St. Martin in Memmingen an die Antoniter durch Friedrich II. Cerkev je v naslednjih letih postala župnijska cerkev, ki je pospešila rast in bogastvo mesta. Ob koncu 14. stoletja so zgradili kor in stolp. Temu so sledile nadaljnje notranje spremembe do 20. stoletja. Leta 1562 se je pokroviteljstvo antonitov končala in cerkev je bila končno predana mestu. Financiranje vseh razširitev in sprememb so prevzeli meščani. Antoniti (imenovani tudi antonijanci) so zgradili nasproti vzhodne verande cerkve današnjo otroško cerkev kot samostansko cerkev in se omejili na to in njihovega preceptorja.
Welfska bazilika V 10. stoletju je Memmingen prišel pod Welfe. Posledica tega je, da je moral sv. Martin postati njihova cerkev. Domneva se, da se je začela močna gradbena dejavnost. Arhitekturno zgodovino tega časa lahko razumemo na podlagi letopisov. Martin je bil zgrajen leta 926, leta 1077 pa razširjen in 1176 preoblikovan. Vendar ti podatki niso preverljivi z dokazi. Preobrazba 1176 se dobro ujema z zgodovino urbanega razvoja, tako da lahko predpostavimo, da je čas pravi. Zaradi različnih nepravilnosti znotraj sedanje strukture je mogoče domnevati, da je bil upoštevan zgodnejši razvoj. Vzhodni lok je torej 1,20 metra širši od ostalih obokov, šesti se razlikuje od običajnega premera loka za 80 centimetrov. Jugovzhodni portal ni v skladu z gotskim arkadnim ritmom, zato pri vstopu vidite steber. Domnevno je romanski strukturi dodan gotski predprostor. Raziskovalci domnevajo, da je bila predhodnica bazilike zgradba z zahodnim parom stolpov. Transept je bil torej v prvem oboku, stolpi pa v šestem. Med stolpi in transeptom bi bilo v skladu z velikostjo časa najdenih šest romanskih obokov. Obnova bazilike na tej podlagi bi ustrezala drugi arhitekturi welfov. Leta 1216 je sv. Martin postal romarska cerkev. Iz bližnjega Benningena je bila v cerkev prenesena krvna relikvija. Že leta 1446 je status oltarnega zakramenta umaknil Augsburški škof in kardinal Peter von Schaumberg, potem ko se je hostija postopoma razpadla. Dovolil je samo čaščenje kot relikvijo. V reformaciji naj bi kri bila zaprta na neznani lokaciji. St. Martin und Kinderlehrkirche Memmingen. Memminger Mediencentrum, 2006, S. 4.
Gradnja gotske bazilike thumb|Fresken im Eingangsbereich Do leta 1325 je cerkev postala premajhna za vse večje število prebivalcev mesta, tako da so bile izvedena prva podaljšanja. Dodali so stolp in kor. Iz te visoko gotske stavbe je ohranjen opornik in okno v severnem koru. Datiranje temelji na ohranjenem fragmentu freske na steni najnižjega nadstropja stolpa. Po tem gradbenem projektu je bilo treba zgraditi prve pare stebrov ladje in severno arkadno vrsto z visokim, večjim stenskim poljem. Okoli leta 1345 so se gradbeni ukrepi ustavili, čeprav je v istem letu cesar Ludvik Bavarski "obe Brottische" (verjetno prvi trg v Memmingenu) začel podaljšanje pokopališča BayHStA KLS 949 von 8. Januar 1345.. Ali je bilo to povezano s političnimi nemiri okoli cesarja Ludvika IV. ali z epidemijo kuge leta 1349, ni bilo mogoče pojasniti. Šele sredi druge polovice 14. stoletja je obnovljen začetek gradbene dejavnosti. Neznani graditelj je moral imeti dobro izobrazbo v gotski arhitekturi svojega časa, saj se je nerodna konstrukcija prvih opornikov iz drugega oboka spremenila v tanjši, zelo gotski slog. Začetek gradnje četrtega oboka s preprosto konstrukcijo konzole, je moral graditelj ponovno spremeniti. Po zaključku petega oboka je prišlo do daljše prekinitve gradbene dejavnosti. Raziskovalci domnevajo, da je bil westwerk bazilike welfski in je bil začasno zaključen.
Od leta 1404/1405 se je začelo s širitvijo šestega oboka. Vendar se mestni delavci s tem niso mogli spopasti, mestni svet pa se je obrnil na München. Leta 1405 bi lahko bil prisiljen v širitev Conrad von Amberg. Najverjetneje je star westwerk gradnjo naredil izjemno težko, saj je bil delno uporabljen kot podporna konstrukcija za arkade in delno odlomljen, delno pa tudi integriran. Šesti obok je moral biti 80 centimetrov širši od obstoječih. Conrad je dvignil osrednje zidove ladje do končne višine. Leta 1407 je bila že postavljena strešna konstrukcija. Je eden prvih primerov ostrešja v nemško govorečem svetu. To je omogočilo vključitev prvega podstrešja v ladjo. Verjetno je, da je samo mojster Conrad zaključil četrti stolpni nivo z visoko poudarjeno čelado. Podobni primeri so v Woringenu in Westerheimu. Do leta 1409/1410 je Conrad vom Amberg cerkev dokončal kot šestoobočno baziliko.
V naslednjih letih so se aktivnosti osredotočale predvsem na notranje oblikovanje. Vzhodni veži sta bili zgrajeni leta 1438. Obokanje stranske ladje, ki se je začelo leta 1458, je bilo mogoče le z množičnimi donacijami družin Besserer in Wespach. Začela so se dela vrste temeljev kapelic v baziliki. Tako so leta 1476 dodali Vöhlinovo kapelo in 1482 Zwickerjevo kapelo. 1489-1491 bi lahko podaljšali z rušenjem dveh hiš v Zangmeisterstraße ladjo z dvema obokoma. Ker je bil memmingerški gradbeni mojster preobremenjen s to delikatno nalogo, je mestni svet uspel pridobiti glavnega graditelja iz Ulma, Matthäusa Böblingerja. Od leta 1496 do 1500 so obnovili kor in zgradili največjo župnijsko cerkev med Bodenskim jezerom in Lechom.
Župnijska cerkev in reformacija thumb|Notranjost cerkve Pod švicarskim pridigarjem Christophom Schappelerjem se je v Memmingenu leta 1524 razširila reformacija. Schappeler je imel v dobro dotirano pridigarsko mesto v Vöhlinovi kapeli v sv. Martinu in tako prvič v nemškem krstil Die Geschichte der Stadt Memmingen, 2 Bde., Bd. 1, Von den Anfängen bis zum Ende der Reichsstadt, diverse Autoren, Theiss-Verlag, ISBN 3-8062-1315-1, Stuttgart, 1997, S. 354.. Skupaj z Lindauom, Konstanco in Strasbourgom je mesto, ki je bilo sprva zwingliansko usmerjeno, je v Augsburgu leta 1530 predstavilo posebno priznanje Confessio Tetrapolitana (štiričlanska izpoved).
Resolucija mestnega sveta iz leta 1531, ki navaja, da morajo vsi cerkveni kultni predmeti izginiti iz cerkve v mestu, je povzročila največjo izgubo elementov opreme sv. Martina. Cerkev je izgubila 21 stranskih oltarjev in pozni gotski oltar v koru. Od opreme v koru so ostale samo korne klopi.
Mesto je leta 1532 razglasilo svojo luteransko doktrino, ko je prevzelo Augsburško veroizpoved. Končno, Memmingen in s tem sv. Martin sta leta 1536 sprejela wittenberški sporazum o luteranski doktrini.
Po reformaciji V tridesetletni vojni je cesar Ferdinand II. izdal odlok, restitucijski edikt, po katerem je treba vse blago, ki je bilo razlaščeno med reformacijo, vrniti katoliškim lastnikom. To je prizadelo tudi sv. Martina, vendar se je mesto uspešno branilo pred tem. Stadtarchiv Memmingen A Band 371, Bauer, Memmingen 12–36. V bombardiranju cesarske in bavarske cerkve je bila cerkev prizadeta leta 1647, leseni strop je bil poškodovan. Hans Knoll ga je zamenjal z lesenim obokom, narejenim iz reber in pobarvanih sklepnikov, podobno tudi kor. Knoll je leta 1656 ustvaril v prvem oboku ladje tudi pevsko emopo. Leta 1810 je bila porušena srednjeveška stena cerkvenega vrta. Istočasno se je nekdanji Gottesacker preoblikoval v parkovno pokrajino z drevesnimi nasadi. StadtA MM, B1 Apl 1827 D2. Strop ladje je bil preoblikovan leta 1845 in zaseden je lažen lok. Ladja in stolp sta bila pokrita leta 1867 in 1872 s skrilavcem. Od leta 1926 do 1927 je bila cerkev prenovljena in ponovno prekrita. Od leta 1962 do 1965 in od 1984 do 1988 je bila cerkev ponovno obnovljena.
Stolp Od prednikov stolpov welfške bazilike na zahodni strani ni nič ohranjeno. Prvi stolp na tej lokaciji je datiran okoli leta 1300. Najnižje nadstropje sedanjega stolpa je bilo zgrajeno okoli leta 1325. Nadaljnjo gradnjo petega nadstropja je treba dati v obdobje okoli leta 1370. Za opeko v formatu 34 × 16,5 × 7,5 centimetrov, ki je bila uporabljena, je bila tudi zazidana v Frauenkirchturmu 1370. Ostala nadstropja so bila dodana okrog leta 1405 do 1410 pod gradbenikom Conradom von Ambergom. Stolp je bil nato dopolnjen z visoko poudarjeno čelado z zelenim pokrovom. Spiralno stopnišče, ki vodi od severne ladje do prvega nadstropja, je pogorelo leta 1420. Zvonik je bil leta 1428 zgrajen v stolpu kot gradbeni oder. Do takrat so zvonovi viseli v snopu, ki je bil povezan z zidom. Dve leti kasneje je bila zaključena koničasta čelada, ki se je dvignila nad štiri kamnite zatrepe. Zaradi previsa hodnikov znotraj cerkve je bil v severovzhodnem kotu vhod stolpa premaknjen na sedanjo lokacijo. Po udaru strele leta 1470 je stolp dobil vrh, ki je bil ponovno pokrit z zeleno glaziranimi ploščicami. S hitrim gašenjem prebivalstva so stolp lahko rešili leta 1482, potem ko so štiri strele udarile vanj in ga zažgale. V kroniki za leto 1494 so opazili dva nočna udara strele, ko se je kasnejši cesar Maksimilijan I. preselil v mesto. Uničeno drugo strelo leta 1535 je leta 1537 zamenjal današnji osmerokotnik na stolpu. Günther Bayer, 1995 anlässlich der Turmeröffnung, ergänzt durch Hansjörg Käser im April 2016 Leta 1573 je bilo nad oknom stolpa z uro dodan lesen erker. Glavni tesar Jakob Britzel in klepar Bartholomew Seybrand sta na čelado postavila bakreno kapuco. Od takrat je stolp visok približno 65 metrov. Leta 1872 je bila kapuca prekrita s skrilavcem, ki je bil med obnovo leta 1927 obrnjen. Stolp je bil nazadnje obnovljen leta 1966 in 2012. Spodnji del župnije je od gradnje pripadal zgornjemu delu mesta. Leta 1927 je mesto podarilo svoj del župniji.
Opis thumb|Marktplatz s sv. Martinom Cerkev je triladijska bazilika z osmimi obočnimi polami z dvignjenim korom, ki se konča s 5/8 zaključkom. V severnem delu stavbe prevladujejo stolp in kor. Na južni strani je staro, od leta 1530 zapuščeno pokopališče mesta. Na njem je več kot 300 let stara bukev in mlajši kostanj. Nasproti vzhodnega preddverja je cerkev za otroke.
Zunanjost thumb|Stolp iz Marktplatza