Stolnica sv. Jakoba v Santiagu de Composteli (špansko in galijcijsko Catedral Basilica de Santiago de Compostela) je del Metropolitanske nadškofije Santiago de Compostela v Galiciji v Španiji in je sestavni del svetovne dediščine mesta Santiago de Compostela. Velja za eno največjih krščanskih romarskih središč na svetu, saj je znana kot mesto, kjer je pokopan apostol sveti Jakob. Zaradi tega ima cerkev tudi status bazilike. Je ena izmed treh cerkva na svetu, ki so bile zgrajene na mestu groba katerega izmed Jezusovih apostolov – drugi dve sta Bazilika sv. Petra, Vatikan in Stolnica sv. Tomaža, Chennai, Indija.
Stolnica je bila zgodovinska točka za romarje na Jakobove poti že od zgodnjega srednjega veka in označuje tradicionalen konec romarske poti. Stavba je romanska arhitektura s kasnejšimi gotskimi in baročnimi dodatki.
Romarski kraj omenja tudi France Prešeren v sonetu Marsktéri romar gre v Rim, v Kompostélje.
Zgodovina Po legendi je apostol sveti Jakob prinesel krščanstvo na Iberski polotok. Po legendi je puščavnik Pelagij znova odkril to grobnico leta 814 po tem, ko je bil priča čudnim lučem na nočnem nebu. Irski škof Teodomir je to priznal kot čudež in o tem obvestil kralja Asturije in Galicije, Alfonza II. (791–842). Kralj je na tem mestu naročil gradnjo kapelice. Legenda pravi, da je bil kralj prvi romar v to svetišče. Sledila je prva cerkev leta 829, nato pa leta 899 n. št. predromanska cerkev, ki jo je naročil kralj Alfonz III. LeonskiPortela Silva 2003: p. 54, kar je povzročilo postopen razvoj tega glavnega romarskega kraja.Garrido Torres 2000: p. 100
Leta 997 je zgodnjo cerkev pretvoril v pepel Ibn Abi Aamir (znan kot Almanzor) (938–1002), poveljnik vojske kalifata v Córdobi. Poveljnika Al Andaluza so ob napadu spremljali njegovi vazalni krščanski gospodje, ki so prejeli del plena. Grob in relikvije sv. Jakoba so pustili nedotaknjene. Vrata in zvonovi, ki so jih lokalni krščanski ujetniki nosili v Córdobo, so bili dodani Aljamski mošeji.Garrido Torres 2000: p. 101 Ko je leta 1236 kralj Ferdinand III. Kastiljski prevzel Córdobo, so ta vrata in zvonove muslimanski ujetniki prepeljali v Toledo, da bi jih vstavili v Toledsko stolnico.
Gradnja sedanje stolnice se je začela leta 1075 pod vladavino Alfonza VI. Kastiljskega (1040–1109) in pod pokroviteljstvom škofa Diega Peláeza. Zgrajena je bila po istem načrtu kot samostanska opečnata bazilika sv. Saturnina v Toulousu, verjetno največja romanska stavba v Franciji. Zgrajena je bila predvsem iz granita. Gradnja je bila večkrat ustavljena in po besedah Liber Sancti Iacobi je bil zadnji kamen položen leta 1122. Toda do takrat gradnja stolnice zagotovo ni bila končana. Stolnica je bila posvečena leta 1211 v prisotnosti kralja Alfonza IX. Leonskega.Bravo Lozano 1999: p. 235
Po Codex Calixtinusu so bili arhitekti "Bernard starejši, čudovit mojster", njegov pomočnik Robertus Galperinus in kasneje morda "Esteban, mojster stolnih del". V zadnji fazi je "Bernard, mlajši" dokončal stavbo, Galperinus pa je bil zadolžen za koordinacijo. Leta 1122 je pred severnim portalom zgradil tudi monumentalni vodnjak.
Mesto je leta 1075 postalo škofovsko središče, cerkev pa njegova stolnica. Zaradi vse večjega pomena kot romarskega kraja jo je papež Urban II. leta 1100 povzdignil na nadškofovsko sedež. Leta 1495 je bila dodana univerza.
Stolnico so v 16., 17. in 18. stoletju razširili in olepšali z dodatki.
Zunanjost
Vsaka fasada skupaj s sosednjimi trgi tvori velik urbani trg. Baročno fasado trga Praza do Obradoiro (Trg delavnic) je dokončal Fernando de Casas Novoa leta 1740. Tudi v baročnem slogu je fasada Acibecharía Ferra Caaveira in Fernándeza Sarele, ki jo je kasneje spremenil Ventura Rodríguez. Fasado Pratarías, ki jo je zgradil mojster Esteban leta 1103 in najpomembneje Pórtico da Gloria, zgodnje delo romanskega kiparstva, je dokončal mojster Mateo leta 1188.
Pórtico da Gloria Pórtico da Gloria (Portik slave v galicijščini) stolnice Santiago de Compostela je romanski portik mojstra Matea in njegove delavnice, ki ga je naročil kralj Ferdinand II. V spomin na njegovo dokončanje leta 1188 je bil datum izklesan v kamnu in postavljen v stolnico, preklada pa postavljena na portik. Dokončanje celotnega tridelnega sklopa je trajalo do leta 1211, ko je bil tempelj posvečen v prisotnosti kralja Alfonza IX. Leonskega.
Portik ima tri polkrožne loke, ki ustrezajo trem ladjam cerkve, podprti z debelimi slopi s pilastri. Osrednji lok, dvakrat širši od ostalih dveh, ima timpanon in je razdeljen s srednjim stebrom – portalnim stebrom - s prikazom svetega Jakoba. Spodnji del navpično tvorijo podstavki stebrov, okrašeni s fantastičnimi živalmi, srednji del sestavljajo stebri, okrašeni s kipi apostolov, zgornji del pa podpira podnožje lokov, ki kronajo tri vrata. Skulptura naj bi služila kot ikonografska predstavitev različnih simbolov, ki izhajajo iz knjige Razodetja in knjig Stare zaveze. Vázquez/Yzquierdo/García/Castro 1996: pp. 76–77
Timpanon Ureditev timpanona temelji na opisu Kristusa, ki ga Janez Evangelist naredi v Razodetju (poglavje 1 v 1 do 18). V sredini je prikazan Pantokrator s podobo Kristusa v slavi, ki v rokah in nogah prikazuje rane križa. Okoli Kristusa je tetramorf s figurami štirih evangelistov z njihovimi lastnostmi: levo, zgoraj sv. Janez in orel, pod njim sveti Luka z volom; desno zgoraj sveti Matej s knjigo davkarja in pod njim sveti Marko z levom.
Na obeh straneh evangelistov, za Markom in Luko, so na vsaki strani štirje angeli s predmeti Kristusovega trpljenja. Nekateri so, ne da bi se ga neposredno dotaknili, križ in trnova krona (levo) in kopje ter štirje žeblji (desno), še en steber ob katerem so ga šibali in kozarec, skozi katerega je Poncij Pilat razglasil njegovo nedolžnost. Nad glavami teh angelov dve veliki skupini duš blagoslovljenih, skupaj štirideset. V arhivoltu osrednjega timpanona sedijo starešine Apokalipse, vsak z glasbilom, kot bi pripravljal koncert v čast Bogu.
Portalni steber
V portalnem stebru je podoba svetega Jakoba z romarsko palico kot zavetnik bazilike. Jakob se pojavi s svitkom, ki vsebuje napis Misit me Dominus (Gospod me je poslal). Steber tik nad njegovo glavo s kapitelom, ki predstavlja Kristusove skušnjave. Na treh njegovih straneh, obrnjeni proti notranjosti templja, dva klečeča angela molita. Ob vznožju svetnika je še en kapitel s podobami svete Trojice. Pod apostolom je predstavitev jesejevega drevesa, ime, ki ga je družinsko drevo Jezusa Kristusa dobilo od Jeseja, očeta kralja Davida; to je prvič, da je ta tema predstavljena v verski ikonografiji na Iberskem polotoku. Steber leži na bazi, kjer je figura z brado (morda podoba Noa) in dva leva. Ob vznožju osrednjega stebra na vrhu znotraj, gledano proti glavnemu oltarju stolnice, je klečeča figura samega mojstra Matea, ki drži znak, na katerem je napisano Architectus. Ta podoba je splošno znana kot Santo dos Croques iz starodavne tradicije, ko so študentje figuro udarjali z glavo za modrost, tradicijo, ki so jo kasneje sprejeli romarji, čeprav se izvajajo ukrepi za omejitev dostopa, za preprečitev poslabšanja, ki ga je delo utrpelo.
Podboji
V stebrih osrednjih in dveh stranskih vrat so predstavljeni apostoli ter preroki in drugi liki s svojimi ikonografskimi atributi. Vsi so opremljeni z lastnim kapitelom, ki predstavlja različne živali in človeške glave z motivi listov. Imena vseh likov so na knjigah ali zvitkih, ki jih imajo v rokah.
Štirje stebri portika stojijo na močnih temeljih, ki predstavljajo različne skupine živali in človeške glave z bradami. Za nekatere zgodovinarje so te figure podobe demonov in simbolizirajo težo slave (v tem primeru portik), velik greh. Drugi viri dajejo apokaliptično razlago z vojnami, lakoto in smrtjo (ki jih predstavljajo zveri) s situacijami, ki jih lahko reši le človeška inteligenca (glave starejših moških).
Stranska vrata
Lok desnih vrat predstavlja Poslednjo sodbo. Dvojni arhivolt je razdeljen na dva enaka dela z dvema glavama. Nekateri avtorji identificirajo te glave s figurami nadangela Mihaela in Kristusa. Za druge so Kristus-sodnik in angel ali pa lahko označujejo Boga Očeta in Boga Sina. Desno od teh glav je pekel predstavljen s figurami pošasti (demonov), ki vlečejo in mučijo duše prekletih. Na levi strani so nebesa z izvoljenimi, s figurami angelov z otroki, ki simbolizirajo odrešene duše.
Na loku levih vrat so upodobljeni prizori iz Stare zaveze, pravičniki pa čakajo na prihod Odrešenika. V središču prvega arhivolta je Bog Stvarnik, ki blagoslovi romarja in hrani Knjigo večne resnice; desno od njega so Adam (gol), Abraham (z dvignjenim kazalcem) in Jakob. Z njimi sta dve figuri, ki bi lahko bili Noe (novi oče človeštva, rešen s potopom) ter Ezav ali Izak in Juda (Jakobov sin). Levo od Boga so Eva, Mojzes, Aron, kralj David in Salomon. V drugem arhivoltu na vrhu deset majhnih likov predstavlja dvanajst izraelskih plemen.
Fasada Obradoiro
Trg Obradoiro (Trg delavnic) pred fasado aludira na delavnico (obradoiro v galicijščini) kamnosekov, ki so na trgu delali med gradnjo stolnice. Da bi zaščitili Pórtico da Gloria pred poslabšanjem vremena, so na tej fasadi in stolpih od 16. stoletja izvedli več predelav. V 18. stoletju so se odločili za gradnjo sedanje baročne fasade, ki jo je zasnoval Fernando de Casas Novoa. Ima velika zastekljena okna, ki osvetljujejo starodavno romansko fasado, ki je med stolpoma. Na sredini osrednjega telesa je sveti Jakob in eno stopnjo pod njegovima dvema učencema Atanazijem in Teodorom, vsi oblečeni kot romarji. Vmes je žara (ki predstavlja najdeno grobnico) in zvezda (ki predstavlja luči, ki jih je videl puščavnik Pelagij) med angeli in oblaki. Stolp na desni prikazuje Marijo Salomo, mater svetega Jakoba, stolp na levi pa njegovega očeta Zebedeja. Balustrada na levi strani prikazuje sv. Suzano in sv. Janeza, na desni pa sv. Barbaro in Jakoba Manjšega.
Stopnišče omogoča vstop do fasade. Stopnišče je v 17. stoletju izdelal Ginés Martínez in je v renesančnem slogu po navdihu Giacoma Vignole iz Palazzo Farnese. Je v obliki diamanta z dvema rampama, ki obdajata vhod v staro romansko kripto mojstra Mateja iz 12. stoletja, popularno imenovano "stara stolnica".
Med obstoječo ravnino fasade Obradoira in starim romanskim portalom (Pórtico da Gloria) je pokrit narteks.
Ta fasada je postala simbol stolnice in mesta Santiago de Compostela. Kot taka je vgravirana na hrbtni strani španskih eurokovancev za 1, 2 in 5 centov.
Južna fasada ali das Pratarías
Fasada srebrnine (Pratarías v galicijščini) je južna fasada transepta stolnice Santiago de Compostela; je edino romansko pročelje, ki je ohranjeno v stolnici. Zgrajena je bila med letoma 1103 in 1117, v naslednjih letih pa so bili dodani elementi iz drugih delov stolnice.Navascués 1997: p. 223 Trg na dveh straneh vežeta stolnica in križni hodnik. Poleg stolnice je Casa do Cabido.
Ima dvoje vhodnih vrat z arhivolti in zgodovinskimi timpanoni. Arhivolti so pritrjeni na enajst stebrov, tri so iz belega marmorja (na sredini in vogalih), preostali del pa iz granita. V središču so figure dvanajstih prerokov in apostolov na stranski črti. Na timpanonih je velik friz, ki je od zgornjega dela ločen s trakom, podprtim z grotesknimi konzolami; v tem nadstropju sta dve okni, okrašeni z romanskimi arhivolti.
V srednjem frizu je Kristus z različnimi liki in prizori. Na desni šest figur pripada koru mojstra Matea, ki so ga postavili v poznem 19. stoletju. Prvotna postavitev ikonografskih elementov je bila razveljavljena, saj so bile v 18. stoletju predstavljene številne podobe, odkrite z razstavljene fasade Acibecharía. Osrednji medaljon prikazuje Večnega Očeta (ali Spremenjenje) z odprtimi rokami, na zgornji površini pa so štirje angeli s trobentami, ki oznanjajo Poslednjo sodbo.