Sir Edward Coley Burne-Jones, 1. baronet ARA (Royal Academy of Arts) (28. avgust 1833 - 17. junij 1898) je bil britanski umetnik in oblikovalec, tesno povezan s poznejšo fazo prerafaelitov, ki je tesno sodeloval s Williamom Morrisom pri številnih dekorativnih projektih kot ustanovni partner pri Morris, Marshall, Faulkner & Co. Burne-Jones je bil tesno vključen v pomladitev tradicije umetno obarvanega stekla v Veliki Britaniji. Njegova vitražna okna so stolnici sv. Filipa, Birmingham, sv. Martina v Bull Ring, Birmingham, cerkvi Svete Trojice, Sloane Square, Chelsea, sv. Petru in župnijski cerkvi sv. Pavla v Cromerju, cerkvi sv. Martina v Bramptonu, Cumbria (cerkev, ki jo je oblikoval Philip Webb), cerkvi sv. Mihaela, Brighton, cerkvi Vseh svetih, Cambridge, dvorana St. Edmund in Kristusova cerkev, dva kolidža Univerze v Oxfordu. Njegova obarvana stekla so tudi v cerkvi sv. Anne, Brown Edge, Staffordshire Moorlands in sv. Edvarda spovednika cerkvi v Cheddleton Staffordshire. Zgodnje slike Burne-Jonesa kažejo močan navdih Danteja Gabriela Rossettija, a do leta 1860 je odkril svoj umetniški slog. Leta 1877 je bil prepričan, da bo v galeriji Grosvenor (nova tekmica Kraljevi akademiji) pokazal osem oljnih slik, tudi Zapeljevanje Merlina. Čas je bil pravi in ga je prevzel kot glasnik in zvezda novega estetskega gibanja.
Burne-Jones je poleg slikarstva in obarvanega stekla delal v različnih obrtnih delih, vključno z oblikovanjem keramičnih ploščic, nakita, tapiserij in mozaikov.
Zgodnje življenje
Edward Coley Burne Jones (vezaj je nastal pozneje) se je rodil v Birminghamu, sinu Valižana Edwarda Richarda Jonesa, izdelovalca oken na Bennetts Hillu, kjer modra plošča spominja na slikarjevo otroštvo. Njegova mati Elizabeth Coley Jones je umrla šest dni po rojstvu, vzgojil pa ga je žalosten oče in gospodinja Ann Sampson, obsedeno vdana, a brez humorja in neinteligentna lokalna deklica. Obiskoval je gimnazijo King Edward VI v Birminghamu leta 1844Dictionary of National Biography (1909), "Edward Burne-Jones" in Birmingham School of Art od 1848 do 1852, pred študijem teologije na Exeter College v Oxfordu. V Oxfordu je postal prijatelj Williama Morrisa kot posledica vzajemnega zanimanja za poezijo. Oba študenta, skupaj z majhno skupino prijateljev, so bili znani kot Birmingham Set, hitro ustanovljeni v zelo tesno in intimno družbo, ki so jo imenovali »bratovščina«. Člani bratovščine so brali Johna Ruskina in Tennysona, obiskovali cerkve in občudovali srednji vek. V tem času je Burne-Jones odkril Thomasa Maloryja Le Morte d'Arthur, ki je bil v njegovem življenju zelo vpliven. Takrat Burne-Jones in Morris nista osebno poznala Rossettija, vendar sta bila oba pod vplivom njegovih del in ga srečala, tako da so ga zaposlili kot prispevek k reviji Oxford in Cambridge Magazine, ki jo je ustanovil Morris leta 1856, da bi promoviral svoje ideje.
Burne-Jones naj bi postal duhovnik, vendar se je pod vplivom Rossettija odločil, da postane umetnik, zapustil je fakulteto preden je diplomiral in začel poklicno pot v umetnosti. Februarja 1857 je Rossetti pisal Williamu Bellu Scottu:
Dva mlada moža, vodji revije Oxford in Cambridge Magazine, sta nedavno prišla v mesto iz Oxforda in sta zdaj zelo intimna moja prijatelja. Njuni imeni sta Morris in Jones. Spreobrnila sta se v umetnika namesto da bi začela kakšno drugo kariero in oba sta moška sta resnična genija. Jonesova oblikovanja so čudež konca in domiselni detajli, ki jih ni mogoče primerjati, razen morda z najboljšimi deli Albrechta Dürerja.
Poroka in družina
Leta 1856 je Burne-Jonesa angažirala Georgiana "Georgie" MacDonald (1840-1920), ena od sester MacDonald. Učila se je slikarstva in je bila sestra Burne-Jonesovega starega šolskega prijatelja. Par se je poročil leta 1860, po tem ko je opravila z lesorezom in postala tesna prijateljica George Eliot. (Druga sestra MacDonald se je poročila z umetnikom sirom Edwardom Poynterjem, še ena sestra se je poročila s kovinarjem Alfredom Baldwinom in je bila mati predsednika vlade Stanleyja Baldwina, še ena sestra pa je bila mati Rudyarda Kiplinga. Kipling in Baldwin sta bila tako nečaka Burne-Jonesa).
Georgiana je rodila sina Filipa leta 1861. Drugi sin, rojen pozimi 1864, medtem ko je bila Georgiana težko bolana s škrlatinko, je umrl kmalu po rojstvu. Družina se je kmalu preselila na Kensington Square 41 in tam je bila leta 1866 rojena hči Margareta. Leta 1867 so se Burne-Jones in njegova družina naselili v Grange, hiši iz 18. stoletja, ki je bila postavljena na velikem vrtu v North Endu v Fulhamu v Londonu. V večini 1870-ih Burne-Jones ni razstavljal zaradi sovražnih napadov v tisku in strastne afere (opisano kot »čustveni vrhunec njegovega življenja« z grškim modelom Mario Zambaco, ki je se je končala s tem, da je poskušala narediti samomor, ko se je vrgla v Regentov kanal. V teh težkih letih je Georgiana razvila tesno prijateljstvo z Morrisom, čigar žena Jane se je zaljubila v Rossettija. Morris in Georgie sta se lahko ljubila, če pa je prosil, naj zapusti moža, ga je zavrnila. Na koncu sta z Burne-Jonesom ostala skupaj, prav tako Morrisa, a sta si bila Morris in Georgiana do konca svojega življenja blizu.
Leta 1880 so Burne-Joneses kupili Prospect House v Rottingdeanu, v bližini Brightona v Sussexu, in sicer kot svojo počitniško hišo in kmalu še v Aubrey Cottage ustvarili North End House, ki odraža dejstvo, da je njihov Fulhamov dom na North End Roadu. (Leta kasneje, leta 1923 sta sir Roderick Jones, vodja podjetja Reuters in njegova žena, dramatik in romanopisec Enid Bagnold, dodala sosednjo gotsko hišo, ki je postala navdih in postavitev za njeno igro The Chalk Garden).
Njegova sin Filip, ki je postala uspešen portretni slikar, je umrl leta 1926. Njegova oboževana hčerka Margaret (umrla leta 1953) se je poročila z Johnom Williamom Mackailom (1850-1945), prijateljem in Morrisovim biografom ter profesorjem poezije v Oxfordu od leta 1911, 1916. Njuni otroci so bili romanopisci Angela Thirkell in Denis Mackail.
Umetniška kariera Zgodnja leta: Rossetti in Morris
Burne-Jones je nekoč priznal, da je po odhodu iz Oxforda »našel sebe pri petindvajsetih, kar bi moral biti pri petnajstih«. Kot tehnični risar ni imel rednega usposabljanja in ni imel zaupanja v znanost. Toda njegova izredna sposobnost za izumljanje kot oblikovalca je bila že dozorela; njegov um je bil bogat s poznavanjem klasičnih zgodb in srednjeveških romanc, ki so jih bile polne slikarske teme in si je prizadeval, da bi svoje sposobnosti izoblikoval z odločnim delom, priča z neštetimi risbami. Dela tega prvega obdobja vse bolj ali manj kažejo Rossettijev vpliv; vendar se že od starejšega mojstrovega sloga razlikujejo po bolj preprostem, vendar manj intenzivnem izdelovanju domiselnih podrobnosti. Mnoge risbe so s peresom in črnilom na velumu (vrsti pergamenta), odlično končane, od katerih je Waxen Image (1856) ena prvih in najboljših primerov. Čeprav predmet, medij in način izhajajo iz Rossetijevega navdiha, ni bil zgolj učenec, ampak potencialni mojster. To je priznal tudi sam Rossetti, ki je že davno izjavil, da ga nima več kaj naučiti. Enciklopedija Britanica Burne-Jones, Sir Edward Burne, volume 4, pages 848-850
Prva oljna risba Burne-Jonesa je iz istega leta 1856. Leta 1857 je za Bradfield College naredil prvo od ogromno serij risb za vitraje. Leta 1858 je okrasil kabinet s Prioress's Tale iz Canterburyjskih povesti Geoffreya Chaucerja, svojo prvo neposredno ilustracijo dela pesnika, ki ga je posebej ljubil in ki ga je navdihoval z neskončnimi temami. Tako zgodaj zato vidimo, da je umetnik zaseden na vseh področjih, na katerih je delal.
Jeseni leta 1857 se je Burne-Jones pridružil Morrisu, Valentinu Prinsepu, J. R. Spencerju StanhopejuMarsh, Letters and Diaries, p. 110 in drugim v Rossettijevim nesrečnem načrtu za okraševanje sten v Oxford Union. Noben izmed slikarjev ni obvladal tehnike freske, njihove slike pa so se začele luščiti iz zidov, preden so bile končane. Leta 1859 je Burne-Jones opravil prvo potovanje v Italijo. Videl je Firence, Piso, Sieno, Benetke in druge kraje in zdi se, da so nežnejši in romantični Sienčani zdeli privlačnejši od katere koli druge šole. Rossetijev vpliv še vedno vztraja in je viden, morda bolj kot kdaj koli prej, v dveh akvarelih leta 1860, Klara in Sidonia von Bork. Obe sliki ponazarjata gotski roman Sidonia the Sorceress, ki ga je leta 1849 izdala lady Wilde, prevod Sidonia von Bork: Die Klosterhexe (1847) Johanna Wilhelma Meinholda.
Dekorativna umetnost: Morris & Co. Leta 1861 je William Morris s partnerji Rossetti, Burne-Jones, Ford Madox Brown in Philip Webb ustanovil dekorativno umetniško družbo Morris, Marshall, Faulkner & Co., skupaj s Charlesom Faulknerom in Petrom Paulom Marshallom, od katerih je bil prvi član Oxfordske bratovščine in slednji prijatelj Browna in Rossettija. V prospektu je bilo navedeno, da bi podjetje izdelovalo rezbarjenje, vitraje, kovinske izdelke, papirnate obloge, činc (tiskane tkanine) in preproge. Okrasitev cerkva je bilo od prvo pomembno dela podjetja. Delo, ki ga je podjetje pokazalo na mednarodni razstavi leta 1862, je privabilo veliko pozornosti in v nekaj letih je postalo cvetoče. Dve pomembni posvetni naročili sta pomagali k ugledu podjetja v poznih 1860-ih: kraljevi projekt v palači sv. Jakoba in »zelena jedilnica« v Muzeju South Kensington (zdaj Victoria in Albert), kjer so iz leta 1867 vitraji in figure Burne-Jonesa. Linda Parry, "Domestic Decoration." In Parry, William Morris, p. 139-140
Leta 1871 je bila Morris & Co. odgovorna za okna na cerkvi Vseh svetih, ki jih je Burne-Jones izdelal za Alfreda Baldwina, svojega svaka. Podjetje je bilo leta 1875 reorganizirano kot Morris & Co., Burne-Jones pa je še naprej, do konca svoje kariere, oblikoval vitraje in kasneje tapiserije. Vitraji v Kristusovi cerkvi in druge stavbe v Oxfordu so od podjetja Morris & Co. Po modelih Burne-Jonesa. Edward Burne-Jones Southgate Green Association "His work included both stained-glass windows for Christ Church in Oxford and the stained glass windows for Christ Church on Southgate Green."PreRaphaelite Painting and Design University of Texas Stanmore Hall je bilo zadnje večje dekorativno naročilo, ki ga je Morris & Co. izdelal pred Morisovo smrtjo leta 1896. To je bilo tudi najobsežnejše naročilo, ki ga je podjetje opravilo, z vrsto tapiserij, ki so temeljile na zgodbi o svetem gralu za jedilnico, s figurami Burne-Jonesa. Linda Parry, "Domestic Decoration." In Parry, William Morris, p. 146-147
Leta 1891 je bil Jones izvoljen za člana združenja Art Worksers Guild.
Ilustracije Burne-Jones je bil tudi ilustrator, čeprav je bil znan predvsem kot slikar, ki je pripomogel k esteticizmu prerafaelitov. Poleg tega je med 1892 in 1898 oblikoval knjige za Kelmscott Press. Njegove ilustracije so se pojavile med drugim v naslednjih knjigah :
The Fairy Family, Archibald Maclaren (1857) Rubaiati Omarja Hajama, William Morris (1872) Zemeljski raj, William Morris (ni končan) Dela Geoffreya Chaucerja, Geoffrey Chaucer (1896) Biblijska galerija, Dalziel (1881
Slikarstvo