Konrad II. Nemški

Konrad II., poznan tudi kot Konrad Starejši ali Konrad Salijec, cesar Svetega rimskega cesarstva, rimsko-nemški kralj, italijanski in burgundski kralj, * ~ 990, Speyer, † 4. junij 1039, Utrecht.

Po izumrtju dinastije Liudolfincev so nemški knezi za novega kralja izvolili Konrada II. iz rodu Salijcev (1024), potomca hčerke Otona Velikega. Konrad II. je z obhodom kraljestva dosegel, da so ga priznali tudi tisti plemiči, ki so mu sprva nasprotovali. Na prvem pohodu v Italijo se je pustil izvoliti za cesarja Svetega rimskega cesarstva (1027) in uveljavil cesarsko avtoriteto v Italiji. Na vzhodu se je bojeval proti slovanskim sosedom in Ogrom. Drugič je odšel v Italijo (decembra 1036) v vlogi razsodnika v uporu proti samopašnemu milanskemu nadškofu Aribertu. Postavil se je na stran nižjega plemstva in izdal prvo cesarsko listino, ki obravnava fevdalne odnose in je kasneje pripomogla k razvoju sloja ministerialov. Iz južne Italije je izgnal nasilnega kapuanskega kneza Pandulfa IV. in legaliziral vladavino Normanov v Aversi. Uveljavil je vladavino Salijcev v kraljevini Burgundiji in v cesarstvu pripravil vse potrebno za nasledstvo svojega sina Henrika III.

Poreklo in poroka z Gizelo Švabsko

Konrad II. izhaja iz salijske plemiške rodbine, ki je imela alodijalne posesti na območju Wormsa. Na državni nivo se je prvi povzpel Konradov ded Konrad Rdeči, ki je postal vojvoda Lotaringije in se je poročil z Liutgardo, hčerko vzhodnofrankovskega kralja in cesarja Otona I. Velikega. Konradov sin Oton je zvesto služil trem cesarjem, naslednikom Otona Velikega, Otonu II., Otonu III. in Henriku II., in postal vojvoda Koroške. Ker pa je njegov prvi sin Henrik, oče našega Konrada, umrl pred očetom, je po Otonovi smrti (1004) vse očetove položaje (wormsko grofijo in vojvodino Koroško) podedoval drugi sin, Henrikov mlajši brat Konrad I. Koroški, medtem ko je našemu Konradu pripadel le majhen del alodijalnih in fevdnih ozemelj rodbine.

Zgledalo je, da so se Konradove možnosti za družbeni vzpon povečale, ko je njegov stric Konrad I. Koroški leta 1011 umrl in je naš Konrad prevzel skrb za njegovega mladoletnega sina Konrada (*~1003 - †1039), svojega mlajšega bratranca. Zgodovinarji so dva bratranca poimenovali s Konrad Starejši in Konrad Mlajši. Vendar je kralj Henrik II. vojvodino Koroško odvzel Salijcem in jo dal v fevd svojemu pristašu Adalberu Eppensteinskemu.

Konrad Starejši se je leta 1016 poročil z že dvakrat ovdovelo, lepo in pametno Gizelo. Gizela je bila hči Hermana II. Švabskega, ki se je leta 1002 neuspešno potegoval za mesto nemškega kralja. Prvič je bila poročena s saškim grofom Brunom iz Braunschweiga in po njegovi smrti z Babenberžanom Ernstom I. Ernst je leta 1012 postal vojvoda Švabski in leta 1015 umrl v nesreči pri lovu. Iz zakona sta izšla sinova Ernst II. in Herman IV. Kralj Henrik II. je vojvodino Švabsko podelil Ernstu II. Konrad je kot njegov očim lahko upal na upravljanje vojvodine v času mladoletnosti pastorka. Toda Henrik II. ni bil naklonjen Salijcem in je po poroki Gizeli odvzel upravljanje vojvodine in ga zaupal bratu umrlega vojvode, Poppu, ki je leta 1016 postal trierski nadškof. Slabi odnosi med cesarjem in Salijci so še stopnjevali. Konrada, Starejši in Mlajši, sta se povezala s kralju sovražnimi knezi. Skupaj so leta 1019 blizu Ulma premagali vojvodo Adalbera Koroškega, zaradi česar je moral Konrad Starejši v pregnanstvo; še pred smrtjo Henrika II. pa je prišlo med njima do pobotanja.

Kljub neuresničenim pričakovanjem glede švabske vojvodine pa je bila ženitev z Gizelo za Konrada koristna. Gizela je v njuno zvezo prinesla veliko osebnih posesti in odlične prednike. Gizelina mati Gerberga je bila hči burgundskega kralja Konrada Burgundskega in vnukinja zahodnofrankovskega karolinškega vladarja Ludvika IV. Pa tudi Gizelin oče, Herman II., je bil neposrednem potomec Karolingov. Konrad in Gizela sta imela skupnega prednika v vzhodnofrankovskem kralju Henriku I., Konrad v peti in Gizela v četrti generaciji. Zaradi bližine sorodstva je bil njun zakon po cerkvenih zakonih problematičen. V prvem letu zakona se jima je rodil sin Henrik, zadnji Gizelin otrok, kateremu je bilo namenjeno, da postane očetov naslednik.

Izvolitev in kronanje za kralja

Julija 1024 je kot zadnji iz dinastije Liudolfincev brez naslednika umrl kralj in cesar Henrik II. Osem tednov so o njegovem nasledstvu potekala intenzivna pogajanja v ozkem krogu velikašev. Na zboru v Kambi (nekdanjem kraju na desnem bregu Rena nasproti Oppenheima), kjer so se plemiči zbrali, da bi izvolili novega kralja, pa so izbirali samo še med dvema salijskima bratrancema, ki sta bila v sorodu z Otoni (Liudolfinci). Konrada Starejšega, ki je veljal za hrabrega in poštenega, je podpiral najmočnejši med cerkvenimi prelati, majnški nadškof Aribo, ki je srečanje tudi vodil, in poleg njega številni škofje in bavarski vojvoda Henrik V., medtem ko so Konrada Mlajšega podpirali predvsem cerkveni in posvetni veljaki iz Lotaringije. Sasi so stali ob strani. Odločilno je bilo srečanje obeh kandidatov na štiri oči, po katerem je Konrad Mlajši izjavil, da bo podprl bratranca, na ve se za kako ceno. Potem ko so Lotaringijci pod vodstvom kölnskega nadškofa Pilgrima prizorišče volitev zapustili, je bil Konrad Starejši soglasno izvoljen za novega kralja. Henrikova vdova Kunigunda mu je izročila državne simbole. Na dan Marijinega rojstva (8. septembra) je novi nemški kralj Konrad II. v Mainzu sprejemal poklone plemstva; nadškof Aribo ga je kronal za kralja.

Ni znano, zakaj nadškof Aribo, najmočnejši podpornik novega kralja, ni hotel kronati njegove žene Gizele; verjetno zaradi za cerkev nedopustne bližine sorodstva. Novi vladar se je takoj izkazal za spretnega politika. Aribo je za podporo pri volitvah nagradil z imenovanjem za italijanskega kanclerja (kot majnški nadškof je bil nemški kancler avtomatično) in je za kronanje žene zaprosil kölnskega nadškofa Pilgrima, ki se je med tem odvrnil od Lotaringijcev in je nalogo toliko raje sprejel, da se je lahko odkupil za začetno nasprotovanje. Odtlej se je pravica kronanja nemških kraljev za stalno preselila v Köln.

Obhod kraljestva in utrditev oblasti

V skladu s takratnim načinom vladanja se je Konrad II. po kronanju odpravil na obhod kraljestva (iter regis per regna), na katerem si je skušal zagotoviti splošno priznanje izvolitve in zgladiti nekatera nasprotja in odpore. Zagotovil je, da bodo načela vladanja ostala nespremenjena in da bo spoštoval pravice in položaje, ki jih je delil njegov predhodnik. Dvorne pisarne je dodelil dvema svojima podpornikoma pri izvolitvi, škofoma Brunu Augsburškemu (bratu cesarja Henrika II.) in Wernerju Strasbourškemu. Z Gizelinega kronanja v Kölnu je vladarski par odšel v Aachen, kjer se je novi kralj po tradiciji v Palatinski kapeli usedel na prestol Karla Velikega. Toda Lotaringijcev mu na zboru v Aachnu ni uspelo pridobiti. Vladarski par je pot nadaljeval preko Lièga in Nijmegna v Vreden, kjer sta ga prisrčno sprejeli hčerki cesarja Otona II., opatinji Adelajda I. iz Quedlinburga in Zofija iz Gandersheima. To je verjetno omehčalo dotedanjo zadržanost saškega plemstva, ki je kraljevemu paru v Mindnu pripravilo slavnostno božično praznovanje, na katerem so bili prisotni številni pomembni škofjeDokazano so bili prisotni: majnški nadškof Aribo, kölnski nadškof Pilgrim, magdeburški nadškof Hunfried, hamburško-bremenski nadškof Unvan, augsburški škof Bruno, verdenski škof Wigger in domačin, mindenski škof Sigibert. in plemiči pod vodstvom saškega vojvoda Bernharda II. Konrad jim je obljubil, da bo spoštoval staro saško pravo, oni pa so ga priznali za kralja. Konrad in Bernhard sta dogovor spoštovala; Konrad II. je bil edini vladar v 11. stoletju, proti kateremu ni bil zabeležen noben upor saškega plemstva. Po dveh mesecih je par nadaljeval pot preko Paderborna, opatije Corvey, Hildesheima, Goslarja v Magdeburg. Marca 1025 je zapustil Saško in potoval preko Fulde na Švabsko. V Augsburgu je 18. aprila praznoval veliko noč. Tam je izbruhnil spor z bratrancem Konradom Mlajšim, verjetno zaradi neizpolnjenih obljub, ki mu jih je starejši bratranec dal pred volitvami v Kambi. Konrad svojemu mlajšemu bratrancu tudi tokrat ni ustregel. Ta je svoje nezadovoljstvo gojil naprej in s somišljeniki pletel zaroto proti kralju. Kralj pa je nadaljeval pot v Regensburg, kjer je v začetku maja 1025 sklical dvorni zbor. Preko Bamberga, Würzburga in Triburja je prišel v Konstanco, kjer je 6. junija praznoval binkošti. Sem so se mu prišli poklonit nekateri italijanski prelati in plemiči, najpomembnejši med njimi milanski nadškof Aribert.Wolfram, str. 77-78, 205.

Položaj v Italiji je bil negotov. Skupina italijanskih plemičev je ponudila langobardsko krono francoskemu kralju Robertu II., za njegovega sina Huga. Ko je Robert ponudbo odklonil, so se obrnili na vojvodo Viljema Akvitanskega. Položaj so mu ponudili pod pogojem, da jim prizna pravico, da sami postavljajo langobardske škofe. Ker je bilo pogoj za krščansko usmerjenega kneza nesprejemljiv, je tudi ta možnost odpadla.

V Konstanci so se oglasili tudi poslanci iz Pavie, ki je bila v preteklosti sedež kraljeve oblasti v Italiji. Ob novici o smrti cesarja Henrika II. so prebivalci Pavie do tal porušili cesarsko palačo, ki je bila tam še iz časa Teodorika Velikega. Konradu so se skušali za to opravičiti, češ da niso naredili nikomur škode, ko pa je bil cesar mrtev. Konrad opravičila ni sprejel, ni pa se želel podrobneje ukvarjati s tem vprašanjem. Pavia je ostala v opoziciji, kralj pa je nadaljeval svojo pot preko Züricha v Basel, kjer je 23. junija sklical dvorni zbor. Postavil je svojega škofa in s tem takoj pokazal, da namerava uveljavljati pravice svojega predhodnikaHenrik II. je leta 1007 od kralja Rudolfa III. dobil Basel v fevd.. V Baslu je končal obhod kraljestva, ki je trajal deset mesecev.

Med tem sta tudi vojvodi Spodnje iz Zgornje Lotaringije, Gozelo in Friderik II., sprevidela, da brez francoske pomoči (ki je nista dobila) v uporu proti Konradu ne bosta uspela, in sta se mu za božič 1025 v Aachnu poklonila kot zadnja.

Prvi pohod v Italijo

Potem ko je sina Henrika imenoval za svojega naslednika in ga skupaj z regentstvom prepustil v varstvo augsburškemu škofu Brunu, je Konrad II. februarja 1026 odrinil iz Augsburga proti jugu. Spremljala ga je vojska več tisoč konjenikov v oklepih in, med drugimi veljaki, majnški in kölnski nadškof (Aribo in Pilgrim). Pavie niso mogli zavzeti; v pokrajini so pustili le nekaj vojakov, ki so delali tam škodo in ovirali trgovanje. Nadškof Aribert je 23. marca 1026 Konrada v Milanu kronal z lombardsko krono. V severni Italiji se je Konrad mudil z urejanjem zadev skoraj celo leto, dokler se opozicija ni nehala upirati. Po smrti kraljevega zaupnika, Vercellivercelskega]] škofa Leona, je vodenje kralju prijazne stranke prevzel milanski nadškof Aribert. Konrad je pot nadaljeval proti Rimu.

Papež Janez XIX. je 26. marca 1027 v Rimu kronal Konrada in Gizelo za cesarja in cesarico Svetega rimskega cesarstva. Kronanje je bilo eno najbolj svečanih v srednjem veku. Prisotni so bili kralj Velikega severnega kraljestva združevalo je Anglijo, Dansko, Norveško in del Švedske. Knut Veliki, burgundski kralj Rudolf III., opat Clunyja Odilo, najmanj 70 prelatov, med njimi nadškofi Mainza, Kölna, Trierja, Magdeburga, Salzburga, Milana in Ravene. S svojim varuhom je prišel tudi kraljevi sin Henrik. Udeležba kralja Rudolfa je pomenila zbližanje z Burgundijo. Konrad je delil privilegije italijanskim samostanom in škofijam. Ne da bi se poglabljal v rimske razmere, je v aprilu na kratko obiskal še južno Italijo. Tam so se mu poklonili knezi Capue, Beneventa in Salerna. Nato se je v naglici vrnil v Nemčijo, kjer so se uprli nemški knezi. Mimogrede je dal v Regensburgu (24. junija 1027) bavarskim plemičem izvoliti svojega, še ne desetletnega sina, za vojvodo Bavarske, katere vojvoda, Henrik V., je v času Konradove odsotnosti umrl. Ob tem je spregledal mnoge, ki so imeli do položaja več pravice.