Kandijsko kraljestvo je bilo neodvisna monarhija otoka Lanka, ki se je nahajalo v osrednjem in vzhodnem delu otoka. Ustanovljeno je bilo v poznem 15. stoletju in je trajala do začetka 19. stoletja. Prvotno je bilo podrejeno kraljestvu Kotte, a se je kmalu uveljavilo kot neodvisna sila med burnim 16. in 17. stoletjem, ki se je različno povezovalo s kraljestvom Džafna, dinastijo Madurai Nayak Enemy lines: childhood, warfare, and play in Batticaloa, Page 40, Author:Margaret Trawick, Publisher: University of California Press, 2007, ISBN 978-0-520-24516-7 iz Južne Indije, Sitawako in Nizozemci, da bi si zagotovili preživetje. Od petdesetih let dvajsetega stoletja so bili na otoku Šrilanka edina domorodna država in s kombinacijo taktike in diplomacije, ki so jo zagnali in evropskih kolonialnih sil v zalivu, preden so končno podlegli britanski kolonialni vladi leta 1818. Kraljestvo se je absorbiralo v Britanskem imperiju kot protektorat po Konvenciji iz leta 1815 in po avtonomiji Uva po letu 1817 vsekakor izgubili svojo avtonomijo.
Ime V preteklih letih je bilo Kandijsko kraljestvo poimenovano s številnimi imeni. Ta so: Kanda Uda Pasrata Kraljestvo Senkadagala Kanda Udarata Kraljestvo Mahanuwara Sri Wardhanapura Sinhalé Thun Sinhalaya ali Tri Sinhala Kande Nuwara
Geografija
Veliko ozemlja Kandijskega kraljestva se je nahajalo v gorski in močno gozdnati notranjosti Šrilanke, ki je z gorskimi prelazi do prestolnice ponujalo veliko priložnosti za zasede. Poti v mesto so bile skrivne, informacije o njih pa so lahko pogosto povzročile smrt. Mnoge poti v hribovsko državo so postale neprehodne med letnim monsunom, zelo razširjena je bila tudi malarija. Vladarske sile so izkoriščale pokrajino v svojo korist z gverilsko vojno proti invazivnim silam Patrick Peebles, The History of Sri Lanka, 2006, p38 in evakuirale glavne urbane centre, ko so se bližale sovražne sile - taktiko s posebnim učinkom v kandijskih vojnah. Čeprav je bilo kraljestvo občasno dostopno v pristanišču Batticaloa, ni imelo pomorskih sil in ni moglo preprečiti, da ne bi bili Portugalci in Nizozemci močno prisotni na nižjih območjih.
Zgodovina Ustanovitev Mesto Senkadagalapura je bilo mogoče ustanovljeno že sredi 14. stoletja med vladavino Vikramabahuja III. iz Gampole (1357-1374). Osrednji Šrilanki so vladali kralji od začetka 15. do poznega 16. stoletja; s slabitvijo kraljestva Kotte v luči portugalskega vpliva na območje v avtonomni domeni s Senkadagalapuro kot svojo prestolnico. Po uničenju Vijayabahuja VII. iz Kotteja leta 1521 in kasnejši razdelitvi kraljestva Kotte se je Kandi osamosvojil in se izkazal kot resen tekmec vzhodnim in južnim kraljestvom.
Vzpon: 1521–1594
Po uničenju Vijayabahuja VII. leta 1521, je bilo kraljestvo Kotte razdeljeno na tri konkurenčne države - Sitawaka, Raigama in kraljestvo Bhuvanekabahuja VII. kraljestvo Kotte. Od teh je Sitawaka, pod dinamičnim vodstvom Mayadunne, predstavljala največjo grožnjo avtonomiji drugih držav. Leta 1522 so si Kandijci zagotovili portugalsko zaščito pred Sitawaki, vendar se je zavezništvo končalo leta 1546, ko so portugalske in kotske sile napadle kraljestvo. Leta 1560 se je Kandi povezal s kraljestvom Džafna proti Portugalcem.
Območje Kandija je bilo napadeno dvakrat v 1570-ih in 1580-ih letih, najprej leta 1574, nato pa leta 1581 s strani novega kralja Sitawake Rajasinha I. Rajasinha I., kralj Siwatake - ki je že dosegel pomembno zmago nad Portugalci v bitki pri Mulleriyavi - je uspel dokončno pripojiti kraljestvo; kandijski kralj Karalliyadde Kumara Bandara (tako znan kot Jayavira III.) je pobegnil na sever v kraljestvo Džafna kraljestvo s svojo hčerko, Kusumasana Devi in njegovim svakom, Yamasinghe Bandaro (mož Done Catherine). Oba sta sčasoma padla pod portugalsko oblast, prevzela krščanstvo in sprejela imena Dona Catherina in Dom Filipe. A True and Exact Description of the great island of Ceylon, Phillipus Baldaeus, 1672, p.8 V tem času so Portugalci prav tako zahtevali da je Kandijsko kraljestvo navedlo Dharmapalino donacijo iz leta 1580 kot precedens. Patrick Peebles, The History of Sri Lanka, 2006, p37
Vlada Sitawake nad Kandijem se je težko uveljavila. Wirasundara Mudiyanse, Rajasinhov podkralj na tem območju, se je kmalu po prvem osvajanju uprl; čeprav je bil njegov upor zatrt, se je zgodil leta 1588 drug. Odpor na koncu združen okoli Konnappu Bandare, sin Wirasundara, ki je zbežal na portugalske otoke po očetovem umoru, ki so ga izvedli agenti Rajasinhe. Med letoma 1591 in 1594 se je vrnil, zasegel Kandijski prestol pod imenom Vimaladharmasuriya I. in poročil Dono Catherino. Z zmago nad Sitawako in Portugalci (ki so kmalu leta 1592 zasedli v Kandi) si je zagotovil svoj položaj.
Strateška situacija na Šrilanki se je dramatično spremenila, ko se je Vimaladharmasurya I. dvignil na oblast. Na severu so Portugalci leta 1591 odstavili kralja Puviraja Pandarama kraljestva Džafna in namestili njegovega sina Ethirimana Cinkama kot njim privrženega kralja. Leta 1594 Rajasinha I. umre in kraljestvo Sitawaka razpade. Kandi je ostala edina domorodna oblast zunaj evropske prevlade. Leta 1595 je Vimaladharmasurya prinesel relikvijo Budov zob - tradicionalni simbol kraljeve in verske oblasti med Singalci - v Kandi in ta vstopi v dolgo obdobje izčrpavajočega bojevanja s Portugalci, ki se začne s kampanjo za Danture.
Konsolidacija in medsebojni vpliv z Nizozemci: 1594–1739 V času preostale vladavine Vimaladharmasurya se je nadaljevala sovražnost med portugalskim in kandijskim ljudstvom. Kandijce so med letoma 1594 in 1596 vodili Domingos Correa in pozneje Simao Correa.
Odnosi med Nizozemsko republiko in Kandijci so se začeli 2. junija 1602, ko je nizozemski raziskovalec Joris van Spilbergen prispel v Santhamuruthu na vzhodni obali Šrilanke. Vimala Dharma Suriya I of Kandy LankaLibrary.com retrieved 22 August 2009 Kasneje istega leta je Nizozemska vzhodnoindijska družba poslala Sebalda de Weerta v Kandi, da bi se pogajal o sporazumu. Obisk se je končal s katastrofo ko so bili gostje užaljeni nad vedenjem kandijskih gostiteljev, sledil je prepir in de Weert in več njegovih spremljevalcev so ubili.
Vimaladharmasurya je umrl leta 1604. Prestol je prenesel na svojega bratranca Senarat, ki je bil tedaj duhovnik, vendar je zapustil sanghe in se poročil z Dono Catherino. Leta 1611 so portugalske sile zasedle Kandi v imenu Mayadunne iz Uya in še enkrat požgale mesto. H.W.Condrington, A Short History of Sri Lanka, chap.7 Leta 1619 je bil Cankili II. umaknjen in kraljestvo je padlo pod Portugalski imperij. Kljub neuspehu je Senarata leto 1612 preživel kot kralj, to je bila pogodba z Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo. Ko je prišla pomoč v obliki omenjene družbe, ki je prispela leta 1620, ni uspel zavarovati Trincomalee in so ga zasedli Portugalci.
Portugalci so okrepili svoj položaj v 1620-ih z gradnjo utrdb na Kalutari, Trincomalee, Batikaloi, in v Sabaragamuwi ter nadgradili utrdbe v Kolombu, Galle in Manikkadawari. Katastrofalen poraz v bitki pri Randeniweli 2. avgusta 1630, v katerem je bil ubit portugalski kapetan-general Constantino De Sa de Noronha je povzročil, da so velike dele portugalskega Cejlona preplavili Kandijci. The Battle of Randeniwela Lanka Library Forum, retrieved 22 August 2009 Notranja nestabilnost je še enkrat preprečila Kandijcem zavarovati svoje pridobitve in v času Senaratove smrti leta 1635 je nižinska Šrilanka še enkrat padla pod portugalski nadzor.
Prestol je zdaj prešel na Senaratovega sina Rajasinha II., ki je vodil Kandijce do velike zmage nad Portugalci pri Gannoruwi 28. marca 1638. Navzočnost Portugalske na Šrilanki je bila zelo oslabljena. V maju istega leta je Rajasinha sklenil obsežno zavezništvo z Nizozemci, ki so zdaj nadzorovali Batavijo. Batticaloo in Trinidad, ki so padli leta 1639, Galle leta 1640 in kandijske sile so zasegle portugalska ozemlja na celini.
Odnosi med Nizozemci in Kandijci so bili težki od začetka in zveza je razpadla v 1640-ih. Obe strani sta ponovno združili moči v 1650-ih za boj s Portugalsko, a je končni prelom prišel leta 1656 po padcu Kolomba in končnem izgonu Portugalcev iz Šrilanke. Rajasinha je zahteval, da se trdnjava preda Kandijcem v rušenje; novembra so Nizozemci to zavrnili in odpeljali kralja in njegovo vojsko iz bližine. Rajasinhova drža nad lastnim prebivalstvom je bil šibka, vrstili so se upori v 1664 in 1671, kar so izkoristili Nizozemci in zavzeli velike dele Sabaragamuwa leta 1665, kot tudi Kalpitiya, Kottiyar, Batticaloa in Trincomalee. Zaseg pristanišč je bil resen udarec Kandijskemu kraljestvu - ne samo, da so bila nizozemska gospodarstva zdaj bolj ali manj povezana z ozemljem, ki so ga imeli Portugalci, tudi vsa trgovina je bila zdaj v nizozemskih rokah. Rajasinha se je poskušal pogajati o zavezništvu s Francozi, ki so zasegli Trincomalee, vendar so jih Nizozemci izgnali leta 1672. Kandijske akcije leta 1675 in 1684 so ponovno prinesle nekaj ozemlja, vendar jih v času Rajasinhove smrti leta 1687 se nobeno mesto ni vrnilo pod nadzor Kandijcev. H.W.Codrington, A Short History of Sri Lanka, chap.9
Rajasinhov sin je zasedel prestol kot Vimaladharmasuriya II. in njegovih dvajset let vladanja (1687-1707) se je izkazalo za relativno mirno. Trgovinska vojna je izbruhnila leta 1701, ko so Kandijci zapirali svoje meje z nizozemskimi ozemlji, da bi spodbudili trgovino prek pristanišč Puttalam in Kottiyar. Posledica tega je bila, da so Nizozemci izgubili nadzor nad trgovino z oreščki palme areka (Areca catechu); do leta 1707 so se ponovno odprle kandijske meje in zaprli obe pristanišči. Po smrti Vimaladharmasurya ga je nasledil njegov sin, ki je vladal kot Vira Narendra Sinha. V ravninskih deželah se je v 1720-ih in 1730-ih zgodilo več proti nizozemskih vstaj; Kandijci so napovedali vojno Nizozemcem leta 1736 in zasegli nekaj ozemlja. Sovraštvo se je okrepilo z imenovanjem Gustaafa Willema van Imhoffa kot guvernerja, leta 1737 pa so bili nizozemski in Kandijci ponovno v miru.
Najakari in prihod Britancev: 1739–1803 Naslednja kriza se je pojavila ob smrti Narendrasinha leta 1739. Kralj je imel enega sina singalca - Unambuve Bandara, vendar je bilo nasledstvo na prestolu rezervirano izključno za tistega s predniki po materini in očetovi strani, Unambuveova mati pa je bila iz nižje kaste. S podporo bhikkhuja Weliwita Sarankara, je krona prešla na brata ene izmed višjih Narendrasinhovih žena, člana telugu govorečega in tamilsko govoreče dinastije Najak iz južne Indije. K.N.O Dharmadasa, Language, Religion, and Ethnic Assertiveness: The Growth of Sinhalese Nationalism in Sri Lanka, 1993, p8 - 12 Sri Vijaya Rajasinho je bil kronan kasneje istega leta.
Odnosi med Singalci, vključno s kandijsko aristokracijo in Najakarci, so ostali napeti v 18. in zgodnjem 19. stoletju. Že v času vladavine Narendrasinha so poskusi imenovanj Najakarsov na pomembne položaje na dvoru naleteli na upor, vključno z enim leta 1732. Najakarsko plemstvo – ki je večinoma izključevalo in monopoliziralo dostop do kralja - je delovalo, kot da so privilegirani nad avtohtono aristokracijo, močnih adigarsov. V času vladavina Sri Vijaya Rajasinhe (1739-1747) je bil relativen mir, njegov naslednik Kirti Sri Rajasinha pa je moral obravnavati dva velika upora. Prvič leta 1749, ki je bil usmerjen v njegovega očeta Narenapp; drugič leta 1760, veliko bolj nevarna vstaja, ki ga je poskušalo zamenjati s siamskim princem. K.N.O.Dharmadasa, Language, Religion, and Ethnic Assertiveness: The Growth of Sinhalese Nationalism in Sri Lanka, 1993, p. 11–12 Kljub temu je dinastija Najakar vladala, podprla pokroviteljstvo budizma in kandijsko kulturo.