Humbert (; ; ; ) je znani menih benediktinske opatije Moyenmoutieropatija Moyenmoutier, tudi Moyenmoustier ali Moyenmoûtier, ki označuje opatijo in njeno ime iz latinščine medianimonasterium. Ta samostan stoji v Tulski škofiji v Vogezih, za gotovo od sredine 8. stoletja., škof, kardinal in knjižničar Rimske Cerkve; *okoli 1000 v Burgundiji. Svojo cerkveno kariero je začel v Rimu po papeških volitvah 1049, ko so izvolili tulskega škofa, Bruna von Egisheim-Dagsburg, pranečaka svetorimskega cesarja Konrada II., za papeža Leona IX.; * Rim, 5. maja 1061.
Življenjepis Važnejši življenjski dogodki Konec 10. stoletja: Rojen v Lotaringiji ali Burgundiji; po drugih virih je bil rojen v začetku 11. stoletja. Od okrog 1015: benediktinski menih v Vogezih. Tam se je med 1026-1028 pridružil reformi Viljema iz Volpiana. Od 1036: tajnik škofa Bruna iz Tula, s katerim naveže prijateljske stike. 12. februar 1049: Bruno je izvoljen za papeža Leona IX.. Humbert je postal – skupaj s Hugom iz Remiremonta, Friderikom Lotarinškim (poznejšim papežem Štefanom IX. ter Hildebrandom iz Soane (poznejšim papežem Gregorjem VII. – najožji Leonov sodelavec. V začetku leta 1050: Papež Leon IX. ga imenuje za nadškofa na Siciliji. Približno 1051: Imenovan je za kardinala-škofa pri Silva Candida. V tej službi je potoval kot papeški odposlanec po Italiji; deloval je v kuriji kot namestnik odsotnega papeža; bil je vodilni sogovornik v dialogu med Rimom in Carigradom. 1052: Potuje skupaj z Leonom IX. v Regensburg. Sodeluje pri kanonizaciji svetega Volfganga (924-994) 7. oktobra, ter svetega Erharda 8. oktobra 1052. 1053: Sodelovanje pri vojnem pohodu Leona IX. zoper Normane, ki se je končal s porazom pri Civitatah. 1054: Vodi papeško delegacijo k bizantinskemu cesarju v Carigrad v spremstvu kardinala-kanclerja Friderika Spodnjelotarinškega in amalfijskega nadškofa Petra. Neuspešna pogajanja s cesarjem Konstantinom IX. Monomahom in patriarhom Mihaelom Kerularijem o političnem in cerkvenem zedinjenju. 19. april 1054: Umrje papež Leon IX. 24. junij 1054: Razprava z menihom Niketom Stetatom (Niketas Stethatos) v samostanu Studu, ki je pripeljala do poloma in je dala neposreden povod za sledeče dogodke. Humbert prevede Stetatovo delce iz grščine v latinščino pod naslovom Libellus contra Latinos editus. 16. julij 1054: Po propadu pogajanj so položili odposlanci bulo o izobčenju patriarha na glavni oltar Hagije Sofije, kar je privedlo do dokončnega razkola med Rimom in Carigradom. Ta datum jemljejo navadno kot začetek vzhodnega razkola. Že sodobniki so dvomili, ali je bilo sploh veljavno izobčenje, ki so ga izvršili odposlanci brez dovoljenja papeža, ki je pa bil že itak davno mrtev. 18. julij 1054: Poslanstvo odpotuje iz Carigrada. 24. julij 1054: Patriarh skliče sinodo in izobči odposlance, ki pa so že na morju. 1054 do 1057: Po vrnitvi v Rim je od 1057 papeški kancler in knjižničar pod naslednjimi tremi papeži; kot tak je izdal pomembne papeške listine – med drugimi je verjetno on sam na novo izdal tudi Konstantinovo darovnico. Postane nasprotnik svetega Petra Damianija. 1056: Potuje s papežem Viktorjem II. v Nemčijo. 1057: Kot papeški legat potuje na Monte Cassino: izvoljeni opat ne sme nastopiti svoje službe. Po smrti papeža Viktorja II. 28. julija 1057 predlagajo Humberta za papeža, vendar zavrne in predlaga uspešno Friderika Lotarinškega, ki postane papež Štefan IX. 2. avgusta 1057. Velika noč 1059: Sodeluje na Lateranski sinodi. Sestavi papeški odlok Nikolaja II. o papeških volitvah In nomine Domini. Nastopi zoper Berengarja Turskega v razpravi o Rešnjem telesu, ter mu ukaže izpoved vere Professio eucharisticae fidei; sledi Berengarjevo oporekanje s Scriptum contra synodum. avgust 1059: Sodeluje pri sklepanju zveze z Normani v Melfiju. 5. maj 1061: Humbert umrje v Rimu.
Pomembnejša obdobja Meniško življenje Ko je bil Humbert star 15 let, so ga starši dali v opatijo Moyenmoutier v Loreni kot pripravnika za meniško življenje po pravilu svetega Benedikta James R. Ginther, "Humbert of Silva Candida", The Westminster Handbook to Medieval Theology, (Westminster John Knox Press, 2009), 89-91. Ko je dosegel predpisano starost, je vstopil v red in so ga kmalu somenihi izbrali za opata samostana. Spoprijateljil se je z Brunom, tulskim škofom, ki je pozneje postal papež Leon IX.; 1048 ga je vzel s seboj v Rim, da bi prisostvoval pri njegovi izvolitvi.
Nadškof Sicilije Papež Leon IX. je prestavil Humberta iz Lotaringije na Sicilijo, da bi tam oznanjal evangelij po odhodu poraženih Saracenov, ter ga posvetil v začetku leta 1050 za nadškofa v Palermu. (To ni isti Humbert kot tisti, ki ga je isti papež prestavil iz Francije, da bi ga postavil za opata v Subiacu 1052.) Seveda pa so normanski gospodarji otoka preprečili njegovo izkrcanje tam. Namesto tega položaja ga je papež kmalu nato imenoval za kardinala-škofa pri Silva Candida, oziroma kardinala-škofa pri Santa Rufina naslednjega leta. On je bil prvi Francoz, ki je postal kardinal. Na tem mestu ga je 1065 nasledil Nicodemus Poleg Huga od Remiremonta, Friderika od Lotaringije in Hildebranda – poznejšega Gregorja VII. – je bil Leonov najbližji sodelavec.
Poslanstvo v Carigradu in vzhodni razkol
Pod Leonom je postal Humbert papeški tajnik (tako veljavo je imel kot knjižničar); na obisku Apulije je dobil od Janeza, škofa v Traniju, pismo, ki ga je pisal ohridski nadškof Lev (1037-1056) in v njem obsoja zahodne obrede in navade. V grščini napisano zadevo je prevedel v latinščino in jo dal papežu, ki je ukazal, naj napiše odgovor. Papež Leon je torej poslal v Carigrad kot svoje legate kardinala Humberta, amalfijskega nadškofa Petra in kardinala-diakona Friderika, ki je bil kancler svete Rimske Cerkve in brat lotarinškega vojvoda Gotfrida (Gotifredo), da bi izgladili prepire in nesporazume, ki so se nakopičili v teh časih med latinsko in grško Cerkvijo; končali pa so se žal z objokovanja vrednim razkolom. Zaradi njegovega dobrega poznavanja grščine in okoliščin ga je postavil papež na čelo zelo ugledne papeške delegacije, saj je Friderik Lotarinški pozneje postal papež Štefan IX.. V Carigradu naj bi se srečali z ekumenskim patriarhom Kerularijem na željo cesarja Konstantina (1042-1055), ki je delegacijo prisrčno sprejel – patriarh pa neprijazno. Medsebojni pogovori so zašli v slepo ulico in Grki so očitali Latincem vrsto zmot. Za razsvetlitev razmer je treba povedati, da bi se v 10. stoletju še dalo kaj storiti za ohranitev cerkvene edinosti. Primat so pravoslavci teoretično še priznavali; še v 12. stoletju sta grška kanonista Zonaras in Balsamoni priznavala, da je papež višji kakor carigrajski patriarh. A žalostne rimske razmere niso mogle ugodno vplivati na Vzhod, ki je vedno bolj dozoreval za razkol. Mihael Kerularij ga je 1054. brez posebnega truda izvršil in pri tem ni bil orodje državne oblasti, ampak sam je bil tako slavohlepen in oblasten, da je hotel celo cesarja podvreči svoji oblasti Duchesne 198, nav.: F. Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje, s. 14 Pogovori so se nehali po razpravi z nasprotnikom edinosti, menihom Niketom Stetatom (Niketas Stethatos) v samostanu Studiu 24. junija. Zato je Humbert 16. julija 1054 - med slovesnim bogoslužjem v stolni cerkvi Hagija Sofija – položil na oltar bulo o izobčenju, ki jo je sam sestavil. Mnogi zgodovinarji spodbijajo vrednost te bule, kakor tudi zakonitost izobčenja, saj ga ni niti zapovedal niti izrekel kak papež. Leon IX. je bil že davno mrtev, saj je vladal od 12. februarja 1049 do 19. aprila 1054; njegov naslednik Viktor II. pa še ni bil izvoljen. Izvolili so ga po leto dni trajajoči sedisvakanci šele leto dni kasneje in je papeževal od 13. aprila 1055 do 28. julija 1057. Sam dogodek torej ni imel cerkveno-pravne podlage, saj niti Humbert niti Mihael nista mogla vedeti, da je papež (ki naj bi izobčeval in bil izobčen), bil že tri mesece v grobu. Nasprotnikom edinosti pa je poslužil dogodek kot pretveza, da so ga postavili kot mejnik za nenaravno stanje ločenosti med kristjani - vzhodni razkol; ta ločitev žal traja vse do danes. Seveda moramo upoštevati, da je ta najdaljši razkol bil samo posledica številnih krajših razkolov, ki so skupaj do tedaj trajali skoraj 300 let od osnutka mesta Carigrada (Constantinopolis – leta 330) do usodnega leta 1054, torej kar tretjino celotnega obdobja.
Še istega meseca je Humbertovo izobčenje podkrepilo podobno dejanje Kerularija (ali Cerularija), ki je že 24. julija sklical sinodo, na kateri je izobčil delegacijo in »tiste, ki za njo stojijo«. Takrat pa so papeževi odposlanci že odpotovali iz Carigrada.Brett Edward Whalen: Dominion of God: Christendom and Apocalypse in the Middle Ages, (Harvard University Press, 2009), 24.Enchiridion Vaticanum, II (= Documenti ufficiali della Santa Sede 1963-1967), Bologna, 503 Odnosi med Rimom in Carigradom so se na verskem področju sčasoma zaostrili, zlasti takrat, ko je dal patriarh Kerularij Kerularij – tudi Cerularij (, beri: ; ; ; (1000–1059) carigrajski patriarh (1043-1059) z diptihov (molitvenih tablic) zbrisati papeževo ime, kar je pomenilo dejansko ločitev. Na vojaško-političnem področju sta se Bizanc in Rim skušala povezati v skupni borbi proti Normanom, vendar so zavezniki papeža Leona pustili na cedilu v odločilni bitki pri Civitatah 1053. Sovraštvo Grkov se je še stopnjevalo, ko so zvedeli, da se je papež pobotal z Normani, njihovimi najnevarnejšimi nasprotniki. Ko je Kerularij 24. julija 1054 izobčil papeške poslance, je očital rimski Cerkvi kar 28 »zmot«, ki pa so bile večinoma le upravičene liturgične in disciplinske razlike ali sad predsodkov.
Vsebina in slog izobčevalne listine Kako je moglo priti do tako ostrega patriarhovega odgovora, bomo lažje razumeli, če pogledamo v Humbertovo bulo; kljub začetnemu pomirljivemu tonu izbruhne tudi on v hude očitke: Ko je naše poslanstvo prišlo v Carigrad, smo odkrili, da so slavni cesarji, duhovščina in prebivalstvo tega mesta krščanski in pravoverni. Tukaj smo našli močen razlog za veselje v Gospodu, obenem pa istočasno vir velike žalosti. Mihael, ki zmotno nosi naslov patriarha, in njegovi podporniki, namreč vsak dan sejejo v njenem telesu ljuljko herezije: kot simonisti prodajajo Božji dar; kot valezijanci ne le da sprejemajo za cerkvene člane skopljence in jih pozneje povzdignejo v duhovniški stan, ampak tudi v škofovski; kot arijanci ponovno krščujejo tiste, ki so jih latinci krstili v imenu Svete Trojice; kot donatisti trdijo, da zunaj grške Cerkve ne obstaja resnična Kristusova Cerkev, ter da drugod ni prave maše in krsta; kot nikolajevci omogočajo služabnikov svetega oltarja, da se poročajo in zahtevajo tako pravico tudi zase; kot semiti razglašajo prekletstvo Mojzesove postave; kot duhovci (pnevmatikaki) so iz veroizpovedi odpravili izhajanje Svetega Duha od Sina; kot manihejci med drugim izjavljajo, da je kvašen kruh poduhovljen; kot nazarenci dajejo tak pomen pravni čistosti Židov, da ne želijo krščevati otrok pred osmim dnevom, četudi so v smrtni nevarnosti in se držijo drugih starozaveznih predpisov glede obredne nečistosti; poleg tega si pustijo rasti brado; zavračajo pa občesto s tistimi, ki si po običaju rimske Cerkve brijejo brado in strižejo lase. Po prejemu pisnih opozoril našega gospoda papeža Leona se za vse te napake in druge prestopke Mihael ni niti malo pokesal.
Zbliževanje