Protipapež Benedikt X. (), rojen kot Janez Mincij pl. Tuskulski (; ), je bil italijanski rimskokatoliški kardinal in papež, ki so ga pozneje smatrali za protipapeža; * Rim 10. stoletje, † okrog 1073 v Rimu Papež je bil od 5. aprila 1058, ko je bil izvoljen, do 24. januarja 1059, ko je bil odstavljen. Umrl je po 1073 v samostanski bolnici pri rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone.
Življenjepis Poreklo in ime Papež Benedikt X. se je rodil kot Janez (Giovanni), najbrž v Rimu, okrog leta tisoč. Bil je sin Gvida, ki je bil pa najmlajši sin Alberika III. (†1044), Tuskulskega grofa, a brat trikratnega papeža Benedikta IX., ki je bil odstavljen 1048. Bil je torej član prevladujoče politične dinastije na tem območju v tistem času. Njegovo papeško ime je bilo Benedikt, kar pomeni blagoslovljeni. Po izročilu pa je sčasoma dobil vzdevek Mincius (tenek) zaradi svoje nevednosti – kar prevajajo tudi z neumen.
Papež Papabilis Janeza je imenoval za kardinala-škofa Velletrija Leon IX. 1050. Zelo so ga spoštovali ljudje, ki so hoteli prenoviti Cerkev in je bil eden od petih mož, ki jih je predlagal kardinal Friderik Lorenski, ko je vodil posvetovanja poleti 1057 glede vprašanja, kdo bi mogel biti naslednik nenadno umrlega Viktorja II., ki ga je Friderik nato sam nasledil kot papež Štefan IX..
Izvolitev Kakor hitro je prišla v Rim novica, da je v Florenci 29. marca 1058 umrl papež Štefan IX., je tuskulska stranka napela vse sile, da bi spravila na papeški prestol svojega človeka, in ne brez uspeha. Tako so 4. aprila 1058, zlasti po prizadevanjih njegovega sorodstva, izvolili za papeža Janeza Tuskulskega, veletrijskega škofa. Ker je pooblaščeni ostijski kardinal Peter Damiani to odklonil, so prisilili z oboroženo silo nekega duhovnika, da je Janeza ponoči posvetil. Razume se, da je to posvečenje bilo neveljavno in zato Benedikta X. – kajti to ime si je privzel – zgodovina imenuje za protipapeža; naslov papeža je nosil 9 mesecev in 20 dni. Ta izvolitev pa je prekršila tudi določilo papeža Štefana, ki je pred smrtjo že hudo bolan rotil kardinale in rimsko ljudstvo, naj ne izvolijo njegovega naslednika, dokler se ne vrne iz Nemčije kardinal Hildebrand – poznejši papež Gregor VII.. Hildebranda je bil namreč poslal isti Štefan na dvor cesarice Neže Aragonske, ki je bila skrbnica mladoletnemu svetorimskemu cesarju Henriku IV., da bi potrdila veljavnost Štefanove izvolitve, kar je Hildebrand brez težave tudi dosegel. Zaradi nejasnostih v zvezi z novimi papeškimi volitvami je večje število kardinalov izjavilo, da je neveljavna in nezakonita; ti škrlatniki pa so kmalu nato morali pobegniti iz Rima.
Smrt in spomin
Benedikt X. je umrl po letu 1073 v bolnici pri rimski cerkvi Sant'Agnese in Agone. Pokopan je v prav tej cerkvi Sant'Agnese in Agone in njegovo telo je do danes ostalo nedotaknjeno.
Rodovnik Tuskulskih grofov
Ocena Mračno stoletje in cezaropapizem Za papeže je bilo 10. stoletje vsekakor temačno obdobje in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. Za to obdobje torej manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Obračun, Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval, pa tudi potvarjal zgodovinsko resnico, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem, ki so se mu zamerili. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je bilo v takratni družbi res marsikaj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko ustvarimo mnenje, da je to bil v resnici strašen čas.
Rimske družine so obvladovale papeštvo deloma tudi v 11. stoletju: najprej Krescenciji, nato Tuskulci (Tuskulani). Z obnovo Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti pa je po Mračnem stoletju nastopil za Cerkev čas prav tako mračnega cezaropapizma z laično investituro, kar je pripeljalo do dolgotrajnega, nepopustljivega in izčrpljujočega investiturnega boja. Cesar se je začel vmešavati v cerkvene zadeve ne le z umeščanjem škofov in opatov, ampak tudi s postavljanjem in odstavljanmjem papežev. Zanimivo, da so papeži svojim kraljem-zaveznikom na Ogrskem mirne duše prepuščali ta privilegij še naprej. Z vzpostavitvijo rimsko-nemškega cesarstva 962 se je začela oblikovati v tem cesarstvu nemške narodnosti t.i. Reichskirche (državna Cerkev). Že Karel Veliki je v nekaterih primerih sam imenoval škofe, Oton I. pa je njegov državni cerkveni sistem dopolnil. Zagotovil si je pravico imenovanja in umeščanja škofov; tako je uvedel laično investituro za visoke cerkvene službe, ki so odslej bile povezane z bogatimi fevdi. Škofje so z umeščanjem postali cesarjevi vazali, Cerkev je vse bolj postajala »osrednja državna ustanova«. V času Otona III. je laična investitura postala že reden državni sistem, istočasno pa so se pojavile številne neugodne posledice takega sestava; za Cerkev je bilo torej povezovanje s fevdalnim sistemom pogubno.
Sklici
Slikovna zbirka
Glej tudi
seznam protipapežev seznam papežev seznam vladarjev Sveto rimsko cesarstvo
Nadaljnje branje
Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. Mohorjeva družba, Celje 1989. Josef Holzer: Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. Družina, Ljubljana 1995. (prevod iz nemščine: Josef Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Prevedel dr. France M. Dolinar)Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
Ferenc Chobot: A pápák története''. Pátria, Rákospalota 1909.
Zunanje povezave
Miranda: The Cardinals of the Holy Roman Church. Biographical Dictionary: Pope Leo IX (1049-1054) Creation of 1050 (II) (19) 3. MINCIUS, Giovanni (?-ca. 1073/1074) Encyclopedia.com Benedict X, Antipope New Catholic Encyclopedia Encyclopædia Britannica: Benedict X antipope Catholic Online: Benedict X Antipope Benedict X from Platina pic
Benedetto X, antipapa di Ovidio Capitani - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 8 (1966) Benedetto X papa di Giorgio Falco - Enciclopedia Italiana (1930) Benedétto X antipapa Enciclopedie Online Benedetto X Dizionario di Storia (2010) Supposti Stemmi Papali Tratto da: Alfonso Ciaconio - Francesco Cabrera - Andrea Vittorello Vitae et res gestae Pontificum Romanorum et S.R.E. Cardinalium Roma 1630.
Kathpedia: Benedikt X. - Gegenpapst
Cosmovisions: Benoit X Compilhistoire: Benoît X, antipape Giovanni dei Conti di Tuscolo (Jean Mincius), (???? - 1074) Christophe Staf - Templiers
(1026-1037)
1059-1067 (1044-1050)
1059-1067
Kategorija:Protipapeži Kategorija:Italijanski rimskokatoliški škofje Kategorija:Italijanski kardinali Kategorija:Italijanski papeži Kategorija:Odstavljeni papeži Kategorija:Papeštvo clunyjske obnove Kategorija:Svetorimsko papeštvo Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Leon IX. Kategorija:Neznano leto rojstva Kategorija:Protipapeži v 11. stoletju Kategorija:Škofje v 11. stoletju Kategorija:Kardinali v 11. stoletju Kategorija:Ljudje iz srednjeveškega Rima Kategorija:Srednjeveško italijansko plemstvo