Pergamonski oltar je veličastna zgradba iz obdobja vladavine grškega kralja Evmena II. v prvi polovici 2. stoletja pred našim štetjem na eni od teras akropole antičnega grškega mesta Pergamon v Mali Aziji, danes blizu sodobnega mesta Bergama v Turčiji.
Struktura je široka 35,64 metra in globoka 33,4 metra; samo stopnišče spredaj je široko skoraj 20 metrov. Podstavek je okrašen s frizom v visokem reliefu, ki prikazuje bitko med Giganti in olimpskimi bogovi, znana kot gigantomahija. Na stenah notranjega dvorišča je drugi, manjši in slabše ohranjen friz v visokem reliefu, ki obdaja dejanski žrtveni oltar na zgornji ravni zgradbe na vrhu stopnišča. Zaporedno so prikazani dogodki iz življenja Telefa, legendarnega ustanovitelja mesta Pergamon in sina junaka Herakleja in Avge, ene od hčera tegejskega kralja Aleja.
Leta 1878 je nemški inženir in arheolog Carl Humann začel uradna izkopavanja na akropoli v Pergamonu, ki so trajala do leta 1886. Izkopavanja so bila namenjena reševanju oltarnih frizov in izkopu temeljev zgradbe. Pozneje so se pokazale še druge antične strukture na akropoli. Po pogajanjih s turško vlado (ki je sodelovala pri izkopu) je bilo dogovorjeno, da bodo vsi deli friza, ki so bili takrat najdeni, postali last berlinskih muzejev.
V Berlinu so italijanski restavratorji ponovno sestavili plošče, ki so sestavljale friz, iz tisočev odkritih fragmentov. Da bi prikazali rezultat in ustvarili kontekst, je bil leta 1901 postavljen nov muzej na berlinskem Muzejskem otoku. Ker se je pokazalo, da je ta prvi Pergamonski muzej neustrezen in strukturno pomanjkljiv, je bil leta 1909 porušen in zamenjan z veliko večjim muzejem, ki je bil odprt leta 1930. Ta novi muzej na otoku je še vedno odprt za javnost. Kljub temu da je bilo v novem muzeju več drugih zbirk (npr. znana rekonstrukcija Ištarinih vrat v starodavnem Babilonu), so se prebivalci mesta odločili, da ga imenujejo Pergamonski muzej po frizih in rekonstrukciji zahodne fasade oltarja. Pergamonski oltar je danes najpomembnejši in najbolj bolj znan v berlinski zbirki klasičnih starin, ki je na ogled v Pergamonskem in Starem muzeju, oba sta na berlinskem Muzejskem otoku.
Objavljeno je bilo, da bo 29. septembra 2014 pergamonska razstava zaprta za 5 let zaradi popolne predelave razstavne dvorane, med drugim tudi gradnje novega steklenega stropa in novega sistema klimatskega nadzora. Razstava naj bi bila ponovno odprta konec leta 2019 ali v začetku leta 2020.
Oltar v antiki Zgodovinsko ozadje
Pergamonsko kraljestvo, ki ga je ustanovil Filetajros v začetku 3. stoletja pred našim štetjem, je bilo sprva del helenističnega Selevkidskega cesarstva. Atal I., naslednik in nečak Evmena I., je bil prvi, ki je dosegel popolno neodvisnost in se po zmagi nad Galačani leta 228 pr. n. št. razglasil za kralja. Ta zmaga je kralju Pergamona zagotovila moč, ki jo je nato poskušal utrditi. Z osvajanjem v Mali Aziji na račun oslabljenih Selevkidov je lahko na kratko povečal svoje kraljestvo. Selevkidski napadi pod Antiohom III. so dosegli vrata Pergamona, kar pa ni moglo ustaviti njegove neodvisnosti. Ker so na vzhodu postali Selevkidi močnejši, je Atal svojo pozornost usmeril proti zahodu, v Grčijo, in je zasedel skoraj celo Evbojo. Njegov sin Evmen II. je še dodatno omejeval vpliv Galačanov in vladal skupaj z bratom Atalom II., ki ga je nasledil. Leta 188 pr. n. št. je Evmenu II. uspelo skleniti pogodbo v Apameji kot rimskemu zavezniku in tako zmanjšati vpliv Selevkidov v Mali Aziji. Atalidi so bili torej nastajajoča moč, ki so želeli pokazati svoj pomen zunanjemu svetu z gradnjo veličastnih zgradb.
Financiranje, datiranje in vloga oltarja Tako kot pri večini mladih dinastij so Atalidi poskušali utrditi svojo zakonitost z donacijami in veličastnimi gradbenimi projekti. Ustrezen oltar je torej imel tudi politično razsežnost.
Do druge polovice 20. stoletja so nekateri strokovnjaki domnevali, da je oltar leta 184 pr. n. št. financiral Evmen II. po zmagi nad galatijskim tolistogejskim plemenom in njegovim voditeljem Ortiagonom. Bernard Andreae: Datierung und Bedeutung des Telephosfrieses im Zusammenhang mit den übrigen Stiftungen der Ataliden von Pergamon, in: Wolf-Dieter Heilmeyer (ed.): Der Pergamonaltar. Die neue Präsentation nach Restaurierung des Telephosfrieses, Wasmuth, Tübingen 1997, p. 67. V tem času se je razpravljalo o kasnejših datacijah, ki se nanašajo na oltar glede na arheološke najdbe in zgodovinske dogodke. Ni nujno, da je bil oltar povezan s posebnimi vojaškimi dogodki, kot je rimska zmaga nad Antiohom III. leta 184 pr. n. št. v zavezništvu z Evmenom II. ali njegovo zmago nad Galačani leta 166 pr. n. št. Po preiskavi oltarne zgradbe in frizov je bilo ugotovljeno, da ni bila zasnovana kot spomenik določeni zmagi. Oblikovanje spomenikov v spomin na zmage Pergamona je znano iz literature in ostankov spomenikov. Najbolj znane so rimske kopije bronastih kipov Veliki Galačan, predstavitve poraženih Keltov po zmagi Atala I. nad Tolistogejci ali reliefi, ki prikazujejo uplenjeno orožje iz dvoran svetišča pergamonske Atene, ki ga je Evmen II. posvetil boginji, ko je zmagal nad Selevkidi in njihovimi zavezniki leta 184 pr. n. št.
Friz z gigantomahijo na zunanjih stenah se v veliki meri izogiba kakršnemu koli neposrednemu sklicevanju na sodobne vojaške akcije – razen zvezde Makedonije na okroglem ščitu enega od Gigantov na vzhodnem frizu ali keltskega podolgovatega ščit v roki boga na severnem frizu. Boj olimpskih bogov, ki ga podpira Heraklej, astrološka božanstva, ki urejajo dneve in uro ter izvirajo iz starodavne dirke Titanov, personifikacije sil vojne in usode, morskih bitij in Dioniza z njegovimi privrženci se zdijo precej bolj kozmološki dogodek splošnega etičnega pomena. Morda ga je mogoče razlagati v smislu stoicizma in gotovo ni zasnovano brez političnih premislekov, kot je bilo pri vseh umetniških metaforah, ki prikazujejo boj med dobrim in pravičnim načelom – olimpskimi bogovi in njihovimi pomočniki – in zlom – kaotične sile narave v obliki zemeljskih Gigantov. Skromni ostanki posvetitvenega napisa prav tako kažejo, da je bil oltar posvečen bogovom zaradi njihovih uslug. Božanska naslovnika so lahko zlasti Zevs, oče bogov, in njegova hči Atena, saj se pojavljata na vidnih delih gigantomahijskega friza. Pomembno merilo datacije je tudi vključitev oltarja z vidika urbanističnega načrtovanja. Kot najpomembnejša marmorna stavba helenistične rezidence, dejansko postavljena na vidnem položaju gotovo ni nastala šele po koncu številnih pobud za nadgradnjo pergamonske akropole pod Evmenom II.
Dogodki zadnjega leta vladavine Evmena II., naraščajoče odklanjanje od Rimljanov in zmage nad Galačani leta 166 pr. n. št. pri Sardah se kažejo na dveh frizih oltarja le kot špekulacije, ki ne zagotavljajo zadostnih temeljev za pozno datiranje oltarja. Bernard Andreae: Datierung und Bedeutung des Telephosfrieses im Zusammenhang mit den übrigen Stiftungen der Ataliden von Pergamon, in: Wolf-Dieter Heilmeyer (ed.): Der Pergamonaltar. Die neue Präsentation nach Restaurierung des Telephosfrieses, Wasmuth, Tübingen 1997, p. 68. Notranji Telefov friz se nanaša na legendarno življenje Heraklejevega sina Telefa in naj bi v primerjavi z Rimljani pokazal večvrednost Pergamona. Tako kot je ustanovitelja Rima, Romula, tradicionalno negovala samo volkulja, je Telef, ki ga Atalidi zaznavajo kot svojega prednika, prikazan v frizu, ki ga je negovala levinja. Ocenjuje se, da je bil friz izdelan med 170 pr. n. št. in vsaj do smrti Evmena II. (159 pr. n. št.).
Bernard Andreae je postavil eno zadnjih datacij oltarja. Skulptur des Hellenismus, Hirmer, München 2001, p. 132–147, ISBN 3-7774-9200-0. Po njegovih ugotovitvah je bil oltar postavljen med letoma 166 in 156 pr. n. št. kot splošni zmagovalni spomenik, ki je spominjal na zmage Pergamona, zlasti Evmena II., nad Makedonci, Galačani in Selevkidi, ter ga je zasnoval Firomah, sedmi in zadnji od največjih grških kiparjev (Miron, Fidija, Poliklet, Skopas, Praksitel in Lizip). V temeljih oltarja je bila najdena lončenina, ki bi lahko datirala v 172/171 pr. n. št.; zgradbo je zato treba postaviti pozneje. Ker so leta 166 pred našim štetjem porabili veliko denarja za vojskovanje, je verjetno, da oltarja niso začeli graditi šele takrat. V nasprotju s splošnim prepričanjem Pergamonski oltar ni tempelj, temveč verjetno oltar templja, čeprav so bili oltarji na splošno na prostem pred templji. Domneva se, da je bil Atenin tempelj, ki je na terasi akropole nad njim, morda njegova kultna glavna točka, oltar pa je lahko bil izključno kraj žrtvovanja. To teorijo podpirajo številni podstavki kipov in posvetitveni napisi, najdeni v bližini oltarja, katerih donatorji so imenovali Ateno. Druga možnost je, da sta bila čaščena oba, Zevs in Atena. Oltar bi lahko imel tudi neodvisno vlogo. V nasprotju s templjem, ki je vedno imel oltar, oltar ni nujno imel templja. Oltarji so bili lahko na primer precej majhni in postavljeni v hiše ali so bili manj pogosto ogromni kot na primer Pergamonski oltar. Staatliche Museen zu Berlin. Preußischer Kulturbesitz. Antikensammlung (ed.): Die Antikensammlung im Pergamonmuseum und in Charlottenburg. Also Antikensammlung Berlin, von Zabern, Mainz 1992, ISBN 3-8053-1187-7. p. 25. Nekaj ostankov napisa ne daje dovolj podatkov, da bi ugotovili, kateremu bogu je bil oltar posvečen.
Do zdaj nobena od teh teorij ni bila splošno sprejeta. Dolgoletni vodja izkopavanj v Pergamonu je sklenil:
Za to najbolj znano umetniško mojstrovino Pergamona ni nobena raziskava nesporna, niti graditelj, niti datum, niti razlog, niti namen gradnje. Wolfgang Radt Wolfgang Radt: Pergamon. Geschichte und Bauten einer antiken Metropole, Primus, Darmstadt 1999, p. 169. Negotova je tudi narava tamkajšnjih žrtev. Sodeč po ostankih dejanskega, sorazmerno majhnega žrtvenika v veliki oltarski zgradbi, se lahko vsaj ugotovi, da je njegova oblika podobna podkvi. Očitno je bil oltar z dvema štrlečima stranicama in enim ali več stopnišči spredaj. Mogoče so tukaj žrtvovali živali. Mogoče so oltar uporabljali le za libacijo – daritev žrtev v obliki kadila, vina in sadja Max Kunze: Der Pergamonaltar. Seine Geschichte, Entdeckung und Rekonstruktion. von Zabern, Mainz 1995, ISBN 3-8053-1468-X, p. 19.. Verjetno je bilo dovoljen dostop do žrtvenika le duhovnikom, članom kraljevega gospodinjstva in slavnim tujim gostom.
Že Atal I. je začel preoblikovati akropolo Pergamona. Sčasoma so prvotne strukture razširili še z Dionizovim templjem, gledališčem po imenu Dioniza, heroonom, zgornjo agoro mesta in velikim Pergamonskim oltarjem. Bilo je tudi nekaj palač in knjižnica v svetišču Atene.
Oltar do konca antike Najverjetneje v 2. stoletju je rimski Lucij Ampelij zapisal v svoji liber memorialis, v VIII. poglavju (Miracula Mundi): "V Pergamu je velik marmornat oltar, visok 12 metrov, s kolosalnimi skulpturami. Prikazuje tudi gigantomahijo."8,14 (ed. E. Woelfflin 1873): Pergamo ara marmorea magna, alta pedes quadraginta cum maximis sculpturis; continet autem gigantomachiam.
Poleg komentarja Pavzanija Atenskega Pausanias 5,13,8., ki primerja žrtvovanje v Olimpiji s tistim v Pergamonu, je to edina pisna omemba oltarja v vsej antiki. To je toliko bolj presenetljivo, ker so antični pisci sicer veliko pisali o takih umetniških delih in Ampelij je navsezadnje oltar štel za eno izmed čudes sveta. Odsotnost pisnih virov iz antike o oltarju je povzročila številne razlage. Ena od možnosti je, da Rimljani niso upoštevali tega helenističnega oltarja kot pomembnega, saj ni izhajal iz klasične grške dobe, še posebej atiške umetnosti. Samo ta umetnost in kasnejše sklicevanje na te vrednote sta se štela za pomembna in vredna omembe. To stališče so še posebej zaznali nemški raziskovalci, ki so se začeli v 18. stoletju, še posebej ko je postalo znano delo Johanna Joachima Winckelmanna. Edini grafični prikazi oltarja so na kovancih rimskega cesarstva, na katerih je oltar v stilizirani obliki.