"Francova diktatura", zajema obdobje med letoma 1936, začetkom Španske državljanske vojne, ter 1975, smrtjo generala Francisca Franca. Nekateri kot končno letnico navajajo leto 1978, ko je v veljavo stopila španska ustava.
Španska državljanska vojna se je začela z državnim udarom španske vojske na polotoku in v španskem Maroku 17. junija 1936. Udar je podprla večina španske desnice, vključno z duhovščino, fašistično stranko Falango in Karlisti. Državni udar se je sprevrgel v državljansko vojno, ki je trajala tri leta. Nacionalisti so bili predvsem katoličani, veleposestniki, vplivni vojaki in številni poslovneži, medtem ko so bili pripadniki republikancev delavci in izobraženci iz srednjega sloja.Franca sta podprli fašistična Italija in nacistična Nemčija. Drugi podporniki so bili še Portugalska, pod poveljem Antónia de Oliveire Salazarja in pa katoličani širom sveta, ki so državljansko vojno videli kot poskus obnove rekonkviste. Drugo Špansko Republiko sta podprli Stalinova Sovjetska zveza in Mehika. Kljub temu, da je Združeno kraljestvo simpatiziralo s Francovimi podporniki, Francija pa z revolucionarji, sta obe državi, oktobra 1936, podpisali sporazum o nevmešavanju.
Po zmagi,1. aprila 1939, je Francisco Franco uvedel diktaturo, ki je trajala do njegove smrti 20. novembra leta 1975. V času njegove diktature je skoraj pol milijona Špancev zapustilo svojo domovino, oblasti pa so uničile na tisoče dokumentov v povezavi z žrtvami Francovega režima.
Prihod na oblast levo|sličica|227x227_pik|Francisco Franco leta 1930 Odbor za obrambo (Junta de defensa nacional), ki je poveljeval nacionalistično okupiranemu ozemlju, je 1. oktobra 1936 proglasil Francisca Franca kot Caudilla. V aprilu leta 1939 je Franco prevzel nadzor nad špansko Falango, kateri je do takrat poveljeval Manuel Hedilla, naslednik ustanovitelja José Antonia Prima de Rivere, ki je bil usmrčen leta 1936. V združenju s Karlisti se je razvila nova politična organizacija Španska Falanga skupnosti nacionalistične sindikalistične ofenzive, poznana kot Falange española de las JONS, skrajšano FE de las JONS, ki se je kmalu označila za stranko, ki se zavzema za interese delavcev, s poudarkom na gostincih, taksistih in igralcih.
Frankisti so prevzeli oblast nad Španijo s tako imenovano vojno izčrpavanja (la guerra de desgaste), katera je vključevala ujetništvo in usmrtitve Špancev, ki so se izkazali za podpornike vrednot, za katere se je zavzemala Republika: regionalna avtonomija, liberalno ali socialno demokracijo, svobodne volitve in pravice žensk, vključno z njihovo volilno pravico.
Po koncu španske državljanske vojne je bilo zaprtih več kot 270 000 žensk in moških, okrog 500 000 pa jih je živelo v izgnanstvu. Veliko število najdenih je bilo vrnjeno v Španijo ali pa so bili poslani v nacistična koncentracijska taborišča, označeni kot državni sovražniki. Okrog sedem tisoč španskih ubežnikov je umrlo v Mauthausnu. Več kot 200 000 Špancev je umrlo v prvih letih diktature, med letoma 1940-1942, zaradi političnega pregona, lakote ali raznih bolezni.
Španija je bila proglašena za kraljevino 26. julija 1947. Franco je kot vladajočega monarha proglasil Juana Carlosa Borbona, vendar šele leta 1969 in zgolj z reprezentativno vlogo. S smrtjo Francisca Franca in proglasitvijo Juana Carlosa kot novega španskega kralja, se je leta 1975 začelo obdobje uvajanja demokracije in Španija je po dolgih letih postala ustavna monarhija z izvoljenim parlamentom.
Vlada Po zmagi Franca leta 1939 je Falanga (FET y de las JONS) bila razglašena za edino pravnomočno stranko v Španiji. V stanju izrednega stanja je 100-članski državni svet Falange deloval kot zasilno zakonodajno obdobje Španije, do sprejetja zakona iz leta 1942 Ley Orgánica in ustavnega zakona sodišč (Ley Constitutiva de las Cortes).
Ley Orgánica je dodelil vladi glavno vlogo za sprejemanje vseh zakonov, medtem ko je Cortes opredelil kot izključno svetovalni organ. Franco je ministre razrešil vseh državnih funkcij in tako postal edini vir zakonodaje. Zakon o referendumu (Ley del Referendum Nacional), ki je bil sprejet leta 1945, je določal, da je vse temeljne zakone potrebno odobriti na referendumu, na katerem pa so lahko glasovali samo glavni predstavniki družin-možje. Lokalni občinski sveti so na občinskih volitvah bili izvoljeni na podoben način (volile so lahko vodje družin in lokalnih korporacij), župane pa jo imenovala vlada. Španija je tako postala ena najbolj centraliziranih držav v Evropi. Zakon o referendumu je bil uporabljen dvakrat – prvič, leta 1947, ko je referendum oživel špansko monarhijo s Francom kot regentom do smrti, s pravico, da imenuje svojega naslednika in drugič, leta 1966, ko so odobri novo ustavo, ki je domnevno omejevala in jasno opredeljevala Francove pristojnosti kot predsedniku vlade.
Francisco Franco je, leta 1961, Ottu von Habsburgu ponudil prestol, vendar ga je ta zavrnil. Franco je nazadnje sklenil slediti priporočilom Otta, tako da je leta 1969, kmalu po 30. rojstnem dnevu mladega Juana Carlosa Borbona, le-tega uradno imenoval za prestolonaslednika.
Leta 1973, je Franco zaradi starosti in želje po zmanjšanju bremena pri upravljanju Španije, odstopil kot predsednik vlade in imenoval kot svojega naslednika Luis Carrero Blanca. Kljub temu, je še vedno ostal predsednik države in poveljnik- glavni vodja oboroženih sil. Carrero Blanco je bil istega leta umorjen, zato je Carlos Ariasa Navarra postal nov predsednik vlade.
Oborožene sile Franco je v prvem letu po koncu državljanske vojne drastično zmanjšal špansko vojsko s približno milijona na okrog 250 000 vojakov. Dejanje je zaradi zaskrbljenosti nad takratnimi mednarodnimi razmerami kaj kmalu razveljavil, saj je obstajala velika verjetnost vstopa Španije v Drugo svetovno vojno. S priplutjem zavezniških sil v severno Afriko in nemško okupacijo Višijevske Francije so je nevarnost zelo približala španski meji, zato je Franco sklenil povečati vojsko, z mobilizacijo okrog 500 000. vojakov. Prav tako sta se povečali tudi mornarica in zračne sile, ki sta do leta 1945 šteli 35 000 pilotov in 25 000 mornarjev. Po koncu vojne je španska vojska štela še okrog 400 000 vojakov.
Kolonialni imperij in dekolonizacija Španija je med Francovo vladavino poskušala ohraniti nadzor nad zadnjimi ostanki kolonialnega imperija. Med Alžirsko vojno (1954-62) je Madrid postal baza desničarske skupine francoske vojske - Organisation armée secrète, ki si je prizadevala ohraniti francosko Alžirijo. Kljub temu je bil Franco prisiljen malce popustiti in ko je francoski Maroko, leta 1956, postal neodvisen, predati španski Maroko Mohamedu V. Franco je pod pritiskom Združenih narodov, leta 1968, Ekvatorialni Gvineji dodelil neodvisnost, leto kasneje pa je odstopil carinsko območje Ifnija, Maroku. Pod Francovim okriljem je Španija nadaljevala bitko za britansko čezmorsko ozemlje Gibraltar in leta 1969 zaprla svojo mejo z njim. Meja ni bila ponovno odprta do leta 1985.
Frankizem Francisco Franco je bil prvi predstavnik v španski zgodovini, ki je imel v rokah tako izvršno kot tudi sodno oblast. Na ta položaj se je postavil sam, štiri mesece po koncu španske državljanske vojne z Zakonom o reorganizaciji centralne državne uprave, kjer se je proglasil za Caudilla. Diktatura je temeljila na treh stebrih in sicer: vojska, Cerkev in edina politična stranka, ki je v tistem času obstajala-Falanga. Vojska je na začetku zasedala okrog 40% višjih delovnih mest v državni upravi in državnih podjetjih. Prav tako pa je tudi izvajala vsesplošno represijo nad vsakimi najmanjšimi gibanji ali organizacijami, ki so delovale v nasprotju z diktaturo. Cerkev je poskrbela za promocijo režima med preprostim ljudstvom, Falanga pa je bila zadolžena za nadzor nad javnostjo.
Glavne ideologije frankizma so bile avtoritarizem, nacionalizem, katolicizem, militarizem, konservatizem, antikomunizem, antiliberalizem.
Avtoritarizem Španija je veljala za avtoritarno državo; vsi nevladni sindikati in vsi politični nasprotniki so bili bodisi ukinjeni ali preganjani z vsemi možnimi sredstvi, tudi s policijsko represijo. Guardia Civil, posebna vojaška policija, je nadzorovala večino manjših mest in podeželje, ter veljala za glavno sredstvo represije. Večja mesta in prestolnice so bile pod nadzorom Policíe Armade, poznane tudi pod imenom »grises«, kar je španska beseda za sivo barvo, zaradi njihovih sivih uniform. Franco je postal kultna osebnost, ki je zatrjeval, da ga je poslal sam Bog, z namenom, da bi rešil državo kaosa in revščine. Zatirani so bili vsi nasprotniki. Od katoliških sindikatov, komunističnih in anarhističnih organizacij do liberalnih demokratov ter katalonskih ali baskovskih separatistov. Leta 1959 je bila kot odgovor na zatiranje, ustanovljena oborožena separatistična skupina ETA, ki je vodila nekakšno vojno proti Francu. Franco, kot drugi svetovni voditelji v tistem času, je izrazil zaskrbljenost glede morebitnih judovskih zarot proti njegovemu režimu.
Nacionalizem Frankov nacionalizem je spodbudil enotno nacionalno identiteto tako, da je zatrl kulturno raznolikost Španije. Bikoborbe in flamenko sta bila promovirana kot narodna tradicija, medtem ko so bile ostale, ki niso veljale za španske, zatrte. Frankov pogled na špansko tradicijo je bil nekoliko umeten in samovoljen: medtem ko so bile nekatere regionalne tradicije zatrte, je bil flamenko, Andaluzijska tradicija, obravnavana kot del večje nacionalne identitete. Vse kulturne dejavnosti so bile podvržene cenzuri, mnoge pa so bile v celoti prepovedane. Ta kulturna politika se je sčasoma omilila, predvsem v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Franco je po modelu centralistično urejene Francije tudi sam v celoti obdržal centralizirano vlado, s podobno upravno strukturo kot prej pri Primu de Riveri. Ta način upravljanja je neenakomerno razporedil pozornost vlade, kar je kasneje privedlo do velikih neenakosti v državnem razvoju. Zgodovinsko bogate regije kot so Madrid, Katalonija ali Baskija so postale razvitejše kot druge manjše (Extremadura, Galicija ali Andaluzija).
Vsem španskim regijam je bila odvzeta avtonomija, ki jim je bila dodeljena v času Druge Španske Republike. Prav tako je Franco, baskovskim provincam Guipuzcoi in Vizcayi, ki sta bili označeni za sovražni, odvzel stoletja stare privilegije in dodeljeno avtonomijo, medtem ko je privilegije v tretji baskovski provinci Alavi ohranil, saj ga je le-ta podpirala med državljansko vojno. Franco je poskušal vzpostaviti državno homogenost s pomočjo jezikovne politike. Galiciji, Baskiji in Kataloniji je odvzel pravico uporabe svojih lastnih manjšinskih jezikov. Španščina je bila razglašena za edini uradni in dovoljeni jezik kljub temu, da je več milijonov prebivalcev govorilo druge jezike. V državi, šolstvu, oglaševanju, verskih procesijah, prometni signalizaciji, itd., je bila uporaba katerihkoli drugih jezikov prepovedana. Jezikovna politika se je rahlo omilila v poznih 60. letih, vendar so vsi drugi jeziki razen kastiljščine, ostali pravno nepriznani in brez uradnega statusa.
Poleg tega sta obvezen šolski sistem in pa razvoj sodobnih množičnih medijev, ki sta bila pod nadzorom države in posledično izključno v španskem jeziku, močno vplivala na zmanjšanje govorcev manjšinskih jezikov. Do začetka sedemdesetih let, večina španskega prebivalstva ni več znala govoriti manjšinskih jezikov ali pa so ti popolnoma izginili.
Katolicizem Franco je velikokrat, kljub temu da ni bil veren, uporabil vero in cerkev za promocijo svojega režima. Prikazovali so ga kot gorečega vernika in podpornika katoliške vere, ki je bila proglašena za uradno državno vero. Zagovarjal je zelo konservativno krščanstvo in preklical sekularizacijo do katere je prišlo v času Druge Republike.