Glastonbury je mesto in civilna župnija v Somersetu v Angliji na suhem predelu nizko ležeče obalne ravnice, imenovane Somerset Levels, 37 km južno od Bristola. Mesto, ki je v okrožju Mendip, je imelo ob popisu leta 2011 8932 prebivalcev. Od kraja Street, ki je zdaj večji od Glastonburyja, je oddaljen manj kot 2 km čez reko Brue.
Dokazi o obstoju lesene poti, kot je Sweet Track, potrjujejo, da je bilo mesto naseljeno že v neolitiku. Sweet Track je starodavna pot v Somerset Levelsu, zgrajena okoli leta 3807 ali 3806 pred našim štetjem in je druga najstarejša lesena pot, odkrita na Britanskem otočju. Glastonbury Lake Village je bila železnodobna vas blizu starega toka reke Brue in Sharpham Park je 3 km zahodno od Glastonburyja in sega do bronaste dobe. Centwine, kralj Wessexa od okoli 676 do 685/686, je bil prvi zavetnik Glastonburyjske opatije, ki je prevladovala v mestu naslednjih 700 let. Bila je ena najpomembnejših opatij v Angliji. V njej je bil kronan Edmund II. Železnoboki in leta 1016 postal kralj Anglije. Mnoge najstarejše ohranjene stavbe v mestu, tudi Tribunal, George Hotel in Pilgrim's Inn, Somersetski muzej kmečkega življenja, ki ima sedež v starem desetinskem hlevu, so povezane z opatijo. Cerkev svetega Janeza Krstnika je iz 15. stoletja.
Mesto je postalo središče za trgovino, kar je omogočilo gradnjo trga, kanala in železniške postaje, največje postaje na progi Somerset in Dorset (Somerset and Dorset Joint Railway). Projekt zaščite okolja Brue Valley Living Landscape upravlja Somersetski Wildlife Trust, v bližini je tudi naravni rezervat Ham Wall.
Glastonbury je bil znan kot newageevska skupnost in je privabljal privržence new agea in novega paganstva. Znan je po mitih in legendah, pogosto povezanih s Torom, Jožefom iz Arimateje, svetim gralom in kraljem Arturjem. Legenda o Jožefu pravi, da je palico zabil v tla, ko je prispel v Glastonbury, in čudežno je zacvetela v glastonburyjski trn (vrsta gloga Crataegus monogyna).
Zgodovina Prazgodovina V 7. tisočletju pred našim štetjem se je gladina morja dvignila in poplavila doline in nizko ležeča območja okoli današnjega Glastonburyja, tako da so mezolitski ljudje naselili nekoliko višja območja, na kar kažejo razpršene kremenove najdbe. Neolitski ljudje so izkoriščali trstičje za svoje naravne vire in začeli gradnjo lesenih poti. Med njimi je Sweet Track, ki je zahodno od Glastonburyja in je ena najstarejših znanih grajenih poti. Do odkritja 6000-letne vozne poti v zapore Belmarsh leta 2009 je bila najstarejša lesena pot, odkrita v severni Evropi. Datacija lesa (dendrokronologija) je omogočila zelo natančno določitev starosti poti, ki kaže, da je bila zgrajena leta 3807 ali 3806 pr. n. št. Pot je bila odkrita med kopanjem šote leta 1970 in je dobila ime po najditelju Rayu Sweetu. Razteza se čez barje, teče od takrat otoka pri Westhayu in višjega grebena pri Shapwicku, dolga je okoli 2000 metrov. Pot je ena od mreže poti, ki je nekoč prečkala Somerset Levels. Zgrajena je iz prekrižanih palic jesena, hrasta in lipe, ki so položene v prepojena tla, da bi podprle pot, ki je bila v glavnem iz hrastovih desk, položenih na vrhu nasipa. Ob odkritju te poti je bilo ugotovljeno, da je bila zgrajena po trasi še starejše poti, (Post Track), ki je iz leta 3838 pred našim štetjem in tako 30 let starejša.
Glastonbury Lake Village je bila železnodobna vas blizu toka reke Brue na Somerset Levels v bližini Godneyja, kakšnih 5 km severozahodno od Glastonburyja. Zajemala je območje 120 m od severa do juga, 90 m od vzhoda do zahoda, v njej je prebivalo okoli 100 ljudi v petih do sedmih skupinah hiš, vsaka je bila namenjena razširjeni družini, s hlevi in skednji. Izdelane so bile iz leske in vrbe, pokrite s trstičjem, ter stalno ali včasih z lesenimi palisadami. Vas je bila zgrajena okrog leta 300 pred našim štetjem in je stala še v zgodnjem rimskem obdobju (okoli leta 100). Opuščena je bila verjetno zaradi dviga vodne gladine. Zgrajena je bila na močvirju na umetnih lesenih temeljih, napolnjenih z grmičevjem, praprotjo, drobirjem in glino.
Sharpham Park je 1,2 km² velik zgodovinski park 3 km zahodno od Glastonburyja in sega v bronasto dobo.
Srednji vek
Izvor imena Glastonbury ni jasen. Ko je bilo naselje prvič zapisano v 7. in v začetku 8. stoletja, se je imenovalo Glestingaburg. Burg je anglosaška beseda in se lahko nanaša na utrjeno mesto, kot je burh, ali samostansko hišo. Beseda Glestinga pa je nejasna in lahko izhaja iz staroangleške besede ali saškega ali keltskega osebnega imena. Lahko izhaja iz imena osebe ali skupine s tem imenom.
Hugh Ross Williamson navaja zgodbo o svetem Collenu, enem prvih puščavnikov, ki so živeli v Toru, preden je sveti Patrik zgradil samostan, ki ga je v Tor poklical kralj Gwyn. To je druidska mitologija, po kateri je dvorec iz stekla, v njem prejmejo duhove umrlih, ki naj bi stopali z vrha Tora. To je bil glavni razlog, da so zgradili kapelo in pozneje cerkev svetega Mihaela na hribu; sveti Mihael je glavni zavetnik pred peklenskimi napadi, saj so menihi verjeli, da se vilinski kralj uvršča mednje. Zato Williamson predpostavlja, da je Tor imenovan po steklenem dvorcu mrtvih.
William Malmesburyjski v svoji De Antiquitate Glastonie Ecclesie navaja staro keltsko besedo Ineswitrin (ali Ynys Witrin) kot prvo ime in trdi, da je bil ustanovitelj mesta istoimenski Glast, potomec pomembnega valižanskega vodje Cunedda.
Centwine, kralj Wessexa okoli leta 676 do 685, je bil prvi saški zaščitnik Glastonburyjske opatije. Leta 1016 je bil v Glastonburyju za kralja kronan Edmund II. Železnoboki. Ko je umrl, kasneje v tem letu, je bil pokopan v samostanu. Domesday Book navaja, da je bila opatija v upravni enoti (hundred) Glastingberiensis leta 1066 pred prihodom Viljema Osvajalca gospodar, potem fevdnik z Godwinom kot gospodarjem Glastingberija leta 1086.
Jugozahodno od središča mesta je Beckery, ki je bil nekoč samostojno naselje, a je zdaj del predmestja. Okoli 7. in 8. stoletja je bila tukaj majhna samostanska skupnost, povezana s pokopališčem. Arheološka izkopavanja v letu 2016 so odkrila 50 do 60 skeletov, za katere mislijo, da so menihi iz Beckeryjske kapele med 5. in zgodnjim 6. stoletjem.
Sharpham Park je leta 957 dal kralj Eadwig tedanjemu opatu Ethelvoldu. Leta 1191 je prihodnji kralj Ivan I. park podelil opatu Glastonburyja in je ostal v posesti opatije do razpada samostanov leta 1539. Od leta 1539 do 1707 je bil park v lasti vojvode Somerseta, sira Edwarda Seymourja, brata kraljice Jane, družine Thynne iz Longleata in družine sira Henryja Goulda. Edward Dyer se je tu rodil leta 1543. Hiša je zdaj zasebna rezidenca in zgradba II. razreda na seznamu. Tu sta se rodila tudi pisatelj Henry Fielding (1707–54) in duhovnik William Gould.
V 1070-ih je bila zgrajena kapela svete Margarete na Magdalenini ulici, sprva kot bolnišnica in pozneje kot ubožnica. Stavba je iz leta 1444. Streha dvorane je bila odstranjena po razpadu, nekateri deli stavbe so bili porušeni leta 1960. Je zgradba II. razreda in zaščiten starodavni spomenik. Bolnišnica svete Marije Magdalene je predvidena za obnovo.
V srednjem veku je bilo mesto v glavnem odvisno od opatije, a tudi središče za trgovino z volno do 18. stoletja.
V drugi cornwalski vstaji leta 1497 se je Perkin Warbeck predal, ko je slišal, da so se vojaki Gilesa, lorda Daubeneyjskega, zvesti Henriku VII., utaborili v Glastonburyju.
Zgodnja sodobna doba Leta 1693 so izseljenci v Connecticutu, ZDA, ustanovili Glastonbury. Govori se, da je bil prvotno imenovan Glistering Town, v sredini 19. stoletja pa se je ime spremenilo in se ujema z Glastonburyjem v Angliji, a prebivalci mesta v Connecticutu verjamejo, da je to mit, ki temelji na evidencah Glastonburyjskega zgodovinskega društva. Glastonburyjski trn je v mestnem grbu. A representation of the Glastonbury thorn is incorporated onto the town seal.
Somersetska mestna listina je bila sprejeta leta 1705. Rast trgovine in gospodarstva je bila odvisna od izsuševanja okoliških barij. Odprtje Glastonburyjskega prekopa je omogočil razmah trgovine in spodbudil lokalno gradnjo.
Sodobnost Do sredine 19. stoletja so težave z odvajanjem vode v Glastonburyjskem prekopu in konkurenca nove železnice povzročile padec trgovine in mestno gospodarstvo je nazadovalo. Kanal je bil zaprt 1. julija 1854. Železnico so odprli 17. avgusta 1854, spodnji del kanala je bil dan v uporabo Upravi za kanalizacijo kot drenažni jarek. V zadnjem delu je bil ohranjen pomol za železniško družbo, ki je bil v uporabi do leta 1936. Glavna železniška proga za Glastonbury je bila zaprta 1966. Razvoj turizma v 19. in 20. stoletju je temeljil na vzponu arheoloških spoznanj, povezanih z opatijo in mistiko mesta. To je bilo omogočeno zaradi razvoja železniškega in cestnega omrežja, ki se je nadaljeval s podporo mestnega gospodarstva in privedel do stalne rasti prebivalstva od leta 1801.
Glastonbury je bil v središču pozornosti državnih medijev leta 1999, ko je bilo ugotovljeno, da konoplja raste v mestnih cvetličnih nasadih.
Mitologija in legende
Glastonbury je znan po mitih in legendah v zvezi z Jožefom iz Arimateje, svetim gralom in kraljem Arturjem. Veliko legend so v štiriletni študiji ovrgli arheologi z Univerze v Readingu, ki so med drugim ugotovili, da je bila povezava kralja Arturja in njegove kraljice Guinevre ustvarjena namerno med menihi leta 1184 zaradi finančne krize, ki jo je povzročil uničujoč požar. Drugi razblinjen mit je povezan z obiskom Jezusa, gradnjo najstarejše cerkve v Angliji in razcvetom sprehajalne palice. Nove arheološke najdbe so pokazale, da je Glastonbury izjemno arheološko najdišče, posebej opatija. Vodja raziskav, ki je postal skrbnik Glastonburyja, je dejal: "Nismo za uničevanje ljudskega prepričanja ... A tisoč let prepričanj in legende so del neopredmetene zgodovine tega izjemnega kraja."
Legendo, da je Jožef iz Arimateje pridobil nekatere svete relikvije, je v 13. stoletju napisal francoski pesnik Robert de Boron v svoji različici zgodb o gralu, najbrž trilogiji, čeprav so se ohranili le deli knjig. Delo je postalo navdih za kasnejši sveti gral in zgodbe o Arturju.
Leta 1191 so menihi v samostanu trdili, da so našli grobova Arturja in Guinevre južno od Marijine kapele v samostanski cerkvi, ki jo je obiskalo več sodobnih zgodovinarjev, tudi Giraldus Cambrensis. Ostanke so nato preselili in so se izgubili v obdobju reformacije. Mnogi znanstveniki domnevajo, da je bilo to odkritje pobožna želja utemeljiti zgodovino Glastonburyja in povečati njegov ugled.
Zgodnja valižanska pesem povezuje Arturja s Torom v zvezi s soočenjem med Arturjem in Melwasom, ki je ugrabil kraljico Guinevro.
Pripovedovali so, da je Jožef prišel v Glastonbury z ladjo po poplavljenih ravnicah Somerset Levelsa. Po izkrcanju je palico zapičil v tla in čudežno je zacvetela v glastonburyjski trn (ali sveti trn). To je hibridna vrsta Crataegus monogyna (vrsta gloga), ki raste samo v okolici Glastonburyja in cveti dvakrat letno, enkrat spomladi in drugič okoli božiča (odvisno od vremena). Vsako leto šopek odreže lokalni anglikanski vikar in najstarejšega otroka iz šole svetega Janeza pošlje h kraljici.
K prvemu svetemu trnu so v srednjem veku romali verniki, vendar so ga posekali v angleški državljanski vojni. Nadomestni trn je bil zasajen v 20. stoletju na hribu Wearyall (prvotno leta 1951 v počastitev praznika Britanije). Sveti trn so vandali uničili leta 2010 in vse njegove veje odsekali. Sprva je kazal znake okrevanja, vendar zdaj (2014) kaže, da si ne bo opomogel. V bližini so bile posajene nove sadike. Številni drugi trni rastejo v Glastonburyju, tudi tisti na območju opatije, cerkve svetega Janeza in tudi pri Rdečem izviru (Chalice Well), naravnem izviru pod Torom.