Vlaška (romunsko Țara Românească, romunska cirilica Цѣра Румѫнѣскъ) je bila zgodovinska in geografska regija Romunije. Obsegala je ozemlje med Donavo in južnimi Karpati od sedanje romunske meje s Srbijo na zahodu do Črnega morja na vzhodu. Tradicionalno je bila razdeljena na Muntenijo (Velika Vlaška) in Oltenijo (Mala Vlaška). Kot celota se je včasih omenjala tudi kot Muntenija, ki je obsegala večji del Vlaške.
V zgodnjem 14. stoletju je Basarab I. po uporu proti Karlu I. Ogrskem na njenem ozemlju ustanovil Kneževino Vlaško, čeprav je Vlaška zahodno od reke Olt omenjena že v listini, s katero jo je ogrski kralj Béla IV. leta 1246 podelil vojvodi Seneslavu.
Leta 1417 je Vlaška sprejela nadoblast Osmanskega cesarstva,Giurescu. Istoria Românilor, str. 481. ki je trajala do 19. stoletja, razen krajših obdobij ruskih okupacij od leta 1768 do 1854. Leta 1859 se je Vlaška združila z Moldavijo v Združeno kneževino, ki je leta 1866 privzela naziv Romunija in leta 1881 uradno postala Kraljevina Romunija. V obdobju od leta 1918 do 1920 so bila po razpadu Avstro-ogrskega cesarstva in sprejetju resolucije o voljenih predstavnikih Romunov iz Transilvanije, Banata, Crișane, Maramureșa in Bukovine omenjena ozemlja dodeljena Kraljevini Romuniji, iz katere je nastala sodobna Romunija.
Ime Ime Vlaška, katerega njeni prebivalci niso uporabljali, izhaja iz pragermanske besede *walhaz, s katero so germanska ljudstva imenovala Kelte in kasneje romanizirane Kelte in vsa druga romanske jezike govoreča ljudstva. V zahodni Evropi so iz nje nastala imena Wales, Cornwall in Valonija. V jugovzhodni Evropi se je iz nje razvil etnonim Vlah, s katerim so germansko govoreči naslavljali svoje romansko govoreče sosede. Etnonim je kasneje prešel tudi v slovanske jezike.
V zgodnjih slovanskih besedilih se je zanjo uporabljalo tudi ime Zemli Ungro-Vlahiskoi (Земли Унгро-Влахискои ali Ogrsko-vlaška država). Izraz se je v romunščino prevedel kot Ungrovalahia. V verskem kontekstu se je uporabljal do moderne dobe za Romunski pravoslavni metropolitski sedež Ogrsko-vlaške, da bi se razlikoval od srednjeveške države Tesalske Vlaške (ali Velike Vlaške) v Makedoniji in Male Vlaške v Srbiji.Dinu C. Giurescu. Istoria ilustrată a românilor. Editura Sport-Turism, Bukarešta, 1981, str. 236. Uradna naziva države sta bila Muntenia (gorata dežela) in Țara Românească (romunska dežela).
Od 14. stoletja se je v bolgarskih virih Vlaška dolgo časa imenovala Vlaško (Влашко), v srbskih Vlaška (Влашка), v germanskih, na primer v virih nemško govorečih Transilvanskih Sasov, pa Walachei. Tradicionalno madžarsko ime Vlaške je Havasalföld (dobesedno snežno nižavje). Starejša oblika naziva je bila Havaselve, ki je pomenila dežela za zasneženimi gorami, se pravi Karpati.Kristó Gyula. The medieval roots of the multicultural Transylvania. Tiszatáj 55 (11), november 2001.A középkori román államok létrejötte. Latinski prevod naziva, ki se je uporabljal v ogrskih uradnih kraljevih dokumentih, se je glasil Transalpina. Osmansko turško in turško se je Vlaška imenovala Eflâk Prensliği. Skrajšano ime Eflâk (افلاق), ki lahko pomeni tudi nebo, je izpeljano iz besede Vlah.
V arabski letopisih od 13. stoletja se je za Vlaško uporabljal naziv al-Awalak, za njene prebivalce pa naziva ulaqut ali ulagh.Dimitri Korobeinikov. A broken mirror: the Kipchak world in the thirteenth century. V: Florin Curta (urednik). The other Europe from the Middle Ages, Brill 2008, str. 394.
Črna Vlaška Turki so kasneje skladno s turškim pojmovanjem strani neba Moldavijo in Vlaško preimenovali v Kara Iflak (Črna Vlaška, Moldavija) in Ak Iflak (Bela Vlaška, Vlaška). Črna barva je simbolizirala sever, bela pa zahod. Transilvanijo so imenovali Erdelija. Naziv Kara Iflak, se pravi Severna Vlaška, je lahko pomenil ozemlje severno od Stare planine (Balkan), naseljeno z Vlahi, ali samo Moldavijo.
Zaradi napačnega prevoda turške besede kara (dežela) kot kara (črn), sta nastala tudi naziva Črna Vlaška in Črni Vlahi za Vlahe ali Aromune (Cincarje).
Zgodovina Antika
V Trajanovi dačanski vojni leta 105 je zahodna Oltenija postala del Rimske province Dakije. Deli Vlaške so bili vključeni v provinco Spodnjo Mezijo. Rimski limes je bil na začetku (leta 119) na reki Olt, potem pa se je v 2. stoletju pomaknil malo proti vzhodu na črto Donava - Rucăr v Karpatih. Leta 245 se je pomaknil nazaj na reko Olt, kjer je ostal do leta 271, ko so se Rimljani umaknili iz regije.
Ozemlje Vlaške je bilo predmet romanizacije tudi v obdobju preseljevanja ljudstev, ko so večino ozemlja Romunije zasedli Goti in Sarmati in ustvarili tako imenovano mureș-cerneahovsko kulturo. Njim so sledili valovi drugih nomadskih ljudstev. Rimljani so leta 328 med Sucidavo in Oescusom zgradili most čez Donavo, kar kaže na živahno trgovanje z ljudstvi severno od Donave. Vladavina Bizantincev na ozemlju severno od Donave je bila kratka, saj so se tja že med vladavino cesarja Konstantina I.Giurescu, str. 37; Ștefănescu, str. 155.leta 332 osvojili Goti. Obdobje njihove vladavine so končali Huni, ki so pod Atilo vdrli v Panonsko nižino in opustošili približno 170 naselij na obeh bregovih Donave.
Zgodnji srednji vek V 5. in 6. stoletju je bizantinski vpliv še opazen, na primer na najdišču Ipotești-Cândești. Od druge polovice 6. stoletja in v 7. stoletju so ozemlje Vlaške prehajala slovanska ljudstva in se na poti v Bizantinsko cesarstvo naselila južno od Donave.Giurescu, str. 38. Leta 593 je bizantinski general Prisk na kasnejšem vlaškem ozemlju porazil Slovane, Avare in Gepide. Slovane je leta 602 odločilno porazil cesar Flavij Mavricij Tiberij in nato vzpostavil trdno obrambo na Donavi.Warren Treadgold. A Concise History of Byzantium. New York, St Martin's Press, 2001.
Vlaška je bila od ustanovitve Prvega bolgarskega cesarstva leta 681 približno do ogrske osvojitve Transilvanije proti koncu 10. stoletja pod bolgarsko oblastjo. Po propadanju in dokončnem propadu bolgarske države od druge polovice 10. stoletja do leta 1018, je Vlaška prišla pod oblast Pečenegov, turškega ljudstva, ki je v 10. in 11. stoletju prodiralo iz ukrajinskih step proti zahodu. Pečenege so okrog leta 1091 dokončno porazili Kumani iz južne Rutenije in sami prevzeli oblast v Vlaški.Giurescu, str. 39–40. Bizantinski, bolgarski, ogrski in kasneje zahodnoevropski viri iz tega obdobja omenjajo obstoj majhnih vlaško-romunskih mestnih držav, v katerih so vladali knezi in vojvode.
Kumanska dominacija se je končala z mongolsko invazijo na Evropo leta 1241. Neposredna mongolska oblast v Vlaški ni dokazana, čeprav je verjetno obstajala.Giurescu, str. 39. Del Vlaške je verjetno kmalu zatem postal predmet sporov med Ogrskim kraljestvom in Bolgari. Zgleda, da je ogrska oblast zaradi napadom Mongolov močno oslabela, kar je v naslednjih desetletjih pripomoglo k ustanavljanju novih močnejših držav na ozemlju Vlaške.Ștefănescu, str. 111.
Ustanovitev upright|thumb|200px|Bitka pri Posadi ; ilustracija v Chronicon Pictum
Eden od prvih pisnih dokazov za obstoj lokalnih vojvod, je povezan z Litovojem (1272), ki je vladal na obeh straneh Karpatov, vključno z okrožjem Hateg v Transilvaniji. Vojvoda je zavrnil plačevanje davka ogrskemu kralju Ladislavu IV. Nasledil ga je brat Bărbat (1285–1288). Slabljenje ogrske države zaradi ponovnih vdorov Mongolov (1285-1319) in padec dinastije Árpád so odprli pot združitvi vlaških državic in neodvisnosti od Ogrskega kraljestva.
thumb|150px|left|Pećat vojvode Mircee Starejšega
Ustanovitev Vlaške, ki je po lokalnem izročilu zasluga nekega Črnega Raduja (Radu Negru), je zgodovinsko povezana z Basarabom I. (1310–1352), ki se je uprl Karlu I. Ogrskemu in prevzel oblast na obeh bregovih reke Olt. Rezidenco je imel v Câmpulungu. Zavrnil je zahtevo Ogrov za izročitev pokrajin Făgăraș, Almaş in Severinskega Banata. Leta 1330 je v bitki pri Posadi porazil Karla I. in razširil svoje ozemlje proti vzhodu do Kilie v Budžaku, nekdanji Besarabiji.Ștefănescu, str. 114. Njegovi nasledniki tega ozemlja niso uspeli obdržati in Kilia je že okrog leta 1334 padla pod oblast Nogajcev.Ștefănescu, str. 119.
Basaraba je nasledil Nikolaj Aleksander, njega pa Vladislav I.. Vladislav je potem, ko je Ludvik I. zasedel ozemlje južno od Donave, leta 1368 Ludvika priznal za svojega fevdnega gospoda, vendar se mu je še isto leto ponovno uprl. Med njegovo vladavino so se začeli tudi spopadi z Osmanskimi Turki.Ștefănescu, str. 93–94. Pod Radujem I. in njegovim naslednikom Danom I. sta kraljestvi v Transilvaniji in Severinu nadaljevali spore z Ogrsko.Ștefănescu, str. 94.
1400-1600 Mircea Starejši in Radu Veliki thumb|300px|Ozemlje vlaškega kneza Mircee Starejšega okrog leto 1390Petre Dan. Hotarele românismului în date. Editura, Litera International, Bukarešta, 2005, str. 32, 34. ISBN 973-675-278-X.
Ko je cel Balkanski polotok postal integralni del rastočega Osmanskega imperija, proces se je končal z zasedbo Konstantinopla leta 1453, se je Vlaška v zadnjih letih vladavine Mircee Starejšega (vladal 1386-1418) pogosto spopadla s Turki. Mircea je na začetku večkrat porazil Turke, tudi v bitki pri Rovinu leta 1394, in jim preprečil prodor v Dobrudžo. Za nekaj časa je celo razširil svoje ozemlje na delto Donave, Dobrudžo in Silistro (od okoli 1400-1404). Ștefănescu, str.139. Nekaj časa je nihal med zavezništvom s Sigismundom Ogrskim in Jageloni na Poljskem in sodeloval v bitki pri Nikopolu,Ștefănescu, str. 97. po Mehmedovi osvojitvi Turnu Măgurele in GiurgiujaGiurescu, Istoria Românilor, str. 479. pa je leta 1417 sklenil mirovno pogodbo z Osmani. Obe pristanišči na Donavi sta z nekaj krajšimi prekinitvami ostali pod osmansko oblastjo do leta 1829. V letih 1418-1420 je Mihael I. porazil Osmane v Severinu in v turški protiofenzivi padel. Leta 1422 je Dan II. s pomočjo Filipa Ogrskega porazil Murata II. in za nekaj časa prekinil osmanske napade.Ștefănescu, str. 105.
Po podpisu miru leta 1428 se je začelo obdobje notranje krize, v kateri se je moral Dan I. braniti pred Radujem Prasnaglavom, ki je vodil prvo v nizu koalicij bojarjev proti vladajočim knezom. Ștefănescu, str. 105–106. Leta 1431 so bojarji strmoglavili Dana II. in za vojvodo imenovali Aleksandra II. Aldeona in se leta 1336-1442 in 1443-1447 uspešno obranili napadov Vlada II. Drakule, ki je kljub temu poskušal poravnati spor med Porto in Svetim rimskim cesarstvom. Ștefănescu, str. 106.
Naslednje desetletje so zaznamovali spori med rivalskima družinama Dănești in Drăculești. Vlad II. Drakul, soočen z notranjimi in zunanjimi konflikti, je proti svoji volji in kljub temu, da se je povezal z Zmajevim viteškim redom, skupino neodvisnih plemičev, katerih cilj je bil odbiti osmansko invazijo, pristal na plačevanje tributa, ki ga je zahtevalo Osmansko cesarstvo. V tribut sta spadala tudi Vladova sinova Radu III. Čedni in Vlad III. Drakula, katera so odpeljali v osmanski pripor. Vlada Osmanskega cesarstva je zaradi odpora krščanskega prebivalstva med osmansko invazijo izpustila Vlada III., ki je po očetovem umoru leta 1447 zasedel vlaški vojvodski prestol.
Vlad III. Drakula je po prevzemu oblasti usmrtil vse bojarje, ki so sodelovali v zaroti proti njegovemu očetu. Znan je kot heroj in podlež. Med vzpostavljanjem reda v destabilizirani kneževini ni poznal nobene milosti do tatov in morilcev. Svojo netolerantnost do kriminalcev je kazal z usmrtitvami z natikanjem na kol, ki ga je spoznal v osmanskem ujetništvu. Vlad III. se je krepko upiral osmanski oblasti in večkrat odbil njihove napade. Zaradi utrjevanja vlaških meja je prišel v navzkrižje s Sasi, ker je zasedel utrdbe na njihovih trgovskih poteh. Sasi so se mu maščevali s širjenjem grotesknih pesnitev o njegovi krutosti in drugo propagando in ga demonizirali kot pivca človeške krvi. Pripovedke so močno vplivale na izbruh vampirskih izmišljotin v zahodni Evropi, zlasti v Nemčiji.