Džida, , je pristaniško mesto v regiji Hedžas v zahodni Saudovi Arabiji in trgovsko središče države. Ni znano, kdaj je bila Džida ustanovljena, vendar je postala pomembna leta 647, ko jo je kalif Uthman naredil za potovalno središče za muslimanske popotnike, ki so hodili na islamsko romanje v sveto mesto Meko. Od tistih časov je Džida služila kot prehod za milijone romarjev, ki so prispeli v Saudovo Arabijo, tradicionalno po morju in nedavno po zraku.
S približno 4.697.000 prebivalci leta 2021 je Džida največje mesto v provinci Meka, največje mesto v Hedžasu, drugo največje mesto v Saudovi Arabiji (za prestolnico Rijad) in deveto največje v srednji vzhod. Služi tudi kot upravno središče OIC. Islamsko pristanišče Džida ob Rdečem morju je šestintrideseto največje pristanišče na svetu ter drugo največje in drugo najbolj obremenjeno pristanišče na Bližnjem vzhodu (za dubajskim pristaniščem Džebel Ali).
Džida je glavno izhodišče za romanje v najsvetejše islamsko mesto Meko (oddaljena 65 km), katerega se morajo pravoverni muslimani udeležiti vsaj enkrat v življenju. Džida je izhodišče tudi za romanje v Medino (360 kilometrov severno), drugo najsvetejše islamsko mesto.
Gospodarsko je osredotočena predvsem na razvijanje kapitalskih naložb v znanost in tehnologijo v Saudovi Arabiji in na Bližnjem vzhodu. . Na področju inovacij je bila leta 2009 v regiji Bližnji vzhod-Afrika uvrščena na četrto mesto.2thinknow Innovation Cities . Emerging 11 Index 2009 - Middle East, Africa and Former USSR States | 2009. Innovation-cities.com, 12. november 2009. Pridobljeno 17. aprila 2011.
Džida je eno od glavnih saudskih turističnih središč. Zaradi ribolova v Rdečem morju se prehranjevalne navade meščanov zelo razlikujejo od navad drugje v državi. Velja tudi za najbolj odprto mesto v Saudovi Arabiji.
V zgodovini je bila znana po svojih legendarnih menjalcih denarja. Največji med njimi je bil šejk Salem Bin Mahfuz, ustanovitelj prve komercialne banke v Saudovi Arabiji (Nacionalna komercialna banka, NCB).
Etimologija Glede na Jeddah Ibn Al-Qudaa'iy, poglavarja klana Quda'a, obstajata vsaj dve etimologiji Džide. Bolj pogosta različica pravi, da je ime izpeljano iz Jaddah, arabske besede za 'babico'. Po vzhodnem ljudskem verovanju je Evin grob, ki velja za babico človeštva, v Džidi.Jayussi, Salma; Manṣūr Ibrāhīm Ḥāzimī; ʻIzzat ibn ʻAbd al-Majīd Khaṭṭāb Beyond the Dunes I B Tauris & Co Ltd (28 April 2006), p. 295.
Magrebski popotnik Ibn Batuta je obiskal Džido med svojim svetovnim potovanjem okoli leta 1330. Ime mesta je zapisal v svoj dnevnik kot Jiddah.
Britansko zunanje ministrstvo in urad Commonwealtha ter druge veje britanske vlade so prej uporabljale starejše črkovanje Jedda, v nasprotju z drugimi angleško govorečimi običaji, leta 2007 pa se je spremenilo v črkovanje Jeddah.British Embassy website
T. E. Lawrence je menil, da je vsako prepisovanje arabskih imen v angleščino samovoljno. V njegovi knjigi Revolt in the Desert je Džida že na prvi strani napisan na tri različne načine.
Na uradnih saudskih zemljevidih in dokumentih je ime mesta prepisano z Jeddah, kar je zdaj prevladujoča uporaba.
Zgodovina
Predislamsko obdobje O sledovih zgodnje dejavnosti na tem območju pričajo nekateri tamudski napisi, ki so bili izkopani v vadi Brimanu (), vzhodno od mesta, in vadi Bowebu (), severozahodno od mesta. Najstarejša Mašrabija, najdena v Džidi, sega v predislamsko dobo.
Nekateri menijo, da je bila Džida pred Aleksandrom Velikim, ki je imel pomorsko ekspedicijo v Rdeče morje, naseljena z ribiči, ki so jo imeli za središče, iz katerega so izpluli na morje, pa tudi za kraj za sprostitev in dobro počutje. Po podatkih ministrstva za hadž je bila Džida naseljena že več kot 2500 let.History of Jeddah. Ministry of Hajj.
Izkopavanja v starem mestu so razlagali, kot da je Jemensko pleme Quda'a (), ki je zapustilo osrednji Jemen in se naselilo v Meki po zrušitvi jezu Sad (Maribski jez) v Jemnu leta 115 pr. n. št.
Pod kalifati Džida je prvič dosegla pomembnost okoli leta 647 našega štetja, ko jo je tretji muslimanski kalif, Osman Ibn Affan, spremenil v pristanišče, zaradi česar je postala pristanišče Meke namesto pristanišča Al Shoaib jugozahodno od Meke.
Omajadi so podedovali celoten Rašidunski kalifat, vključno s Hedžasom, in vladali od leta 661 do 750. Leta 702 n. št. so Džido za kratek čas zavzeli pirati iz Aksumitskega kraljestva. Vendar je Džida ostala ključno civilno pristanišče, ki je služilo ribičem in romarjem, ki so po morju potovali na hadž. Verjame se tudi, da je bil šerif iz Meke, častni podkralj Svete dežele, prvič imenovan v tem obdobju islamskega kalifata. Džida je bila ustanovljena kot glavno mesto zgodovinske province Hidžaz in zgodovinsko pristanišče za romarje, ki prihajajo po morju, da bi opravili svoje romanje hadž v Meko.
Leta 750 so v Abasidski revoluciji Abasidi uspešno prevzeli nadzor nad skoraj celotnim Omajadskim cesarstvom, razen Maroka (Magrib) in Španije (Kordovski emirat). Od leta 876 sta Džida in okolica postala predmet vojn med Abasidi in Tulunidi iz Egipta, ki so na eni točki pridobili nadzor nad emirati Egipta, Sirije, Jordanije in Hedžasa. Boj za oblast med tulunidskimi guvernerji in Abasidi glede Hedžasa je trajal skoraj 25 let, dokler se Tulunidi končno niso umaknili iz Arabije leta 900 našega štetja.
Leta 930 našega štetja so Karmatijci močno oplenili glavna mesta Hedžasa, Medino, Meko in Taif. Verjetno je, čeprav ni zgodovinsko potrjeno, da so samo Džido napadli Karmati.
Kmalu zatem, v začetku leta 935, so Ikšididi, nova sila v Egiptu, prevzeli nadzor nad regijo Hedžas. Ni zgodovinskih zapisov, ki bi podrobno opisali Ikšididsko vladavino. V tem trenutku je bila Džida še neutrjena in brez obzidja.
Fatimidi, Ajubidi in mameluki
Leta 969 našega štetja so Fatimidi iz Alžirije prevzeli oblast v Egiptu od ihšididskih guvernerjev Abasidov in razširili svoj imperij na okoliške regije, vključno s Hidžazom in Džido. Fatimidi so skozi Rdeče morje razvili obsežno trgovsko mrežo tako v Sredozemlju kot v Indijskem oceanu. Njihove trgovinske in diplomatske vezi so segale vse do Kitajske in njene dinastije Song, ki je v visokem srednjem veku sčasoma določila gospodarsko pot po Tihami.
Po Saladinovi osvojitvi Jeruzalema leta 1171 se je razglasil za sultana Egipta, potem ko je po smrti al-Adida razpustil Fatimidski kalifat, s čimer je ustanovil dinastijo Ajubidov. Ajubidska osvajanja v Hedžasu so vključevala Džido, ki se je pridružila Ajubidskemu imperiju leta 1177 med vodstvom Šarifa Ibn Abul-Hašima Al-Thalaba (1094–1201). Med svojim razmeroma kratkotrajnim mandatom so Ajubidi začeli dobo gospodarskega razcveta v deželah, ki so jim vladali, zmogljivosti in pokroviteljstvo, ki so jih zagotovili Ajubidi, pa so pripeljale do ponovnega razcveta intelektualne dejavnosti v islamskem svetu. To obdobje je zaznamoval tudi ajubidski proces močne krepitve prevlade sunitskih muslimanov v regiji z gradnjo številnih medres (islamskih šol) v njihovih večjih mestih. Džida je pritegnila muslimanske mornarje in trgovce iz Sinda, jugovzhodne Azije in vzhodne Afrike ter drugih oddaljenih regij.
Leta 1254, po dogodkih v Kairu in razpadu Ajubidskega imperija, je Hedžas postal del mameluškega sultanata.
Portugalski raziskovalec Vasco da Gama, ki je našel pot okoli Rta dobrega upanja in dobil pilote z obale Zanzibarja se leta 1497 našega štetja prebil čez Indijski ocean do obal Malabarja in Calicuta, napadel flote, ki so prevažale tovor in muslimanske romarje iz Indije do Rdečega morja in zasejal strah med okoliške vladarje. Knezi Gujarata in Jemna so se obrnili po pomoč v Egipt. Sultan Al-Ashraf Qansuh al-Ghawri je zato opremil floto s 50 plovili pod vodstvom guvernerja Džide, Husseina Kurda (aka Mirocem). Džida je bila kmalu utrjena z obzidjem z uporabo prisilnega dela, kot pristanišče zatočišča pred Portugalci, kar je omogočilo zaščito Arabije in Rdečega morja.
Osmansko cesarstvo
Leta 1517 so Osmanski Turki med vladavino Selima I. osvojili mameluški sultanat v Egiptu in Siriji."History of Arabia." Britannica.com.
Osmani so obnovili šibko obzidje Džide leta 1525 po obrambi mesta pred armado Lopo Soares de Albergaria med obleganjem Džide (1517). Novo kamnito obzidje je vključevalo šest stražnih stolpov in šest mestnih vrat. Zgrajeni so bili za obrambo pred portugalskim napadom. Od šestih vrat so bila vrata Meke vzhodna vrata, vrata Al-Magharibah, obrnjena proti pristanišču, pa zahodna vrata. Vrata Šarif so bila obrnjena proti jugu. Druga vrata so bila vrata Al-Bunt, vrata Al-Šam (imenovana tudi vrata Al-Šaraf) in vrata Medine, obrnjena proti severu.Makkah Gate in Jeddah. AsiaRooms.com. Turki so zgradili tudi stavbo Kišla (), majhen vojaški grad za mestne vojake. V 19. stoletju so teh sedem vrat pomanjšali v štiri velikanska vrata s štirimi stolpi. Ta velikanska vrata so bila Vrata Šama na severu, Vrata Meke na vzhodu, Vrata Šarif na jugu in Vrata Al-Magharibah na morski obali.
Džida je postala neposredni osmanski ejalet, medtem ko je preostali Hedžas pod Šarifom Barakatom II. postal vazalna država Osmanskega cesarstva 8 let po obleganju Džide leta 1517. Portugalci so leta 1541 drugič poskušali napasti, a so bili odbiti.
Deli mestnega obzidja so še danes ohranjeni v starem mestnem jedru. Čeprav so bili Portugalci uspešno odgnani iz mesta, so bile flote v Indijskem oceanu prepuščene njihovi milosti. To je dokazala bitka pri Diu. Pokopališče portugalskih vojakov je še danes v starem mestnem jedru in se imenuje mesto krščanskih grobov.
Ahmed Al-Džazar, osmanski vojak, znan predvsem po svoji vlogi pri obleganju Ake, je prvi del svoje kariere preživel v Džidi. V Džidi leta 1750 je ubil kakšnih sedemdeset nomadov, ki so se razburjali, v maščevanju za umor svojega poveljnika, Abdulaha Bega, zaradi česar si je prislužil vzdevek Džezar (mesar).
15. junija 1858 so nemiri v mestu, za katere menijo, da jih je sprožil nekdanji policijski načelnik kot odziv na britansko politiko v Rdečem morju, pripeljali do pokola 25 kristjanov, vključno z britanskim in francoskim konzulom, člani njihovih družin, in bogatih grških trgovcev. Britanska fregata HMS Cyclops, zasidrana v pristanišču, je kot maščevanje dva dni bombardirala mesto.
Prva saudska država in osmansko-savdska vojna Leta 1802 so sile Nedždija osvojile Meko in Džido od Osmanov. Ko je Šarif Ghalib Efendi o tem obvestil sultana Mahmuda II., je sultan ukazal svojemu egiptovskemu podkralju Mohamedu Ali Paši, naj ponovno zavzame mesto. Mohamed Ali je v bitki pri Džidi leta 1813 uspešno zavzel mesto.
Prva svetovna vojna in Hašemitsko kraljestvo
Med prvo svetovno vojno je Šarif Husein bin Ali razglasil upor proti Osmanskemu cesarstvu in si prizadeval za neodvisnost od osamanskih Turkov ter ustanovitev ene enotne arabske države, ki bi segala od Alepa v Siriji do Adna v Jemnu.
Kralj Husein je razglasil kraljestvo Hedžas. Kasneje je bil Husein vpleten v vojno z Ibn Saudom, ki je bil sultan Nedžda. Husein je abdiciral po padcu Meke decembra 1924 in njegov sin Ali bin Husein je postal novi kralj.
Kraljestvo Saudove Arabije Nekaj mesecev kasneje je Ibn Saud, čigar rodbina izvira iz osrednje province Nedžd, osvojil Medino in Džido s sporazumom z Džidani po drugi bitki pri Džidi. Odstavil je Alija bin Huseina, ki je pobegnil v Bagdad in se na koncu naselil v Amanu v Jordaniji, kjer so njegovi potomci postali del hašemitske kraljevine.
Posledično je Džida decembra 1925 prišla pod oblast rodbine Al-Saud. Leta 1926 je Ibn Saud svojemu položaju sultana Nedžda dodal naziv kralj Hedžasa. Danes je Džida izgubila svojo zgodovinsko vlogo v politiki polotoka, potem ko je padla v novo provinco Meka, katere glavno mesto province je mesto Meka.