Despot (grško δεσπότης [despótēs], gospod, gospodar)Liddell, Henry George; Scott, Robert. δεσπότης. A Greek–English Lexicon, Perseus Project.Harper, Douglas. despot. Online Etymology Dictionary. je bil visok bizantinski dvorni naslov, rezerviran za zete vladajočih cesarjev, ki je sprva pomenil cesarjevega zakonitega naslednika. Iz Bizanca se je v poznem srednjem veku razširil na Balkan (srbsko in bolgarsko деспот [despot]) in države pod bizantinskim vplivom (Latinsko cesarstvo, Bolgarija, Srbija in Trabzonsko cesarstvo). Nekatere kneževine so se preimenovale v despotate, ki so bili samostojni ali apanaže princev, ki so se naslavljali z despoti. Najbolj znan despotati so bili Epir, Moreja in Srbija.
Ženska oblika naslova, despótka (grško δεσπότισσα [despótissa] ali δέσποινα [despoina], srbsko in bolgarsko деспотица [despotica]) je pomenila despotovo ženo.
Izraza despot se ne sme zamenjavati s sodobnim, enako zvenečim izrazom, ki je povezan z despotizmom, obliko vladavine, v kateri ima vladar absolutno oblast. Sodobni izraz despot ustreza grškemu izrazu tiran, ki sprva ni imel negativnega pridiha in je ustrezal rimskemu diktatorju, ustavno sankcioniranemu položaju v Rimski republiki. V sodobni pogovorni grščini se naslov despot pogosto uporablja za škofa.
Nastanek in zgodovina thumb|right|250px| Cesar Manuel II. Paleolog z družino: cesarica Helena Dragaš (desno) in njuni otroci – socesar Ivan VIII. in despota Andronik in Teodor
Izvirni grški izraz despot je pomenil preprosto gospodar in je bil soznačen z izrazom kirios (κύριος, glavni). Kot grški ekvivalent latinskega dominusa se je na začetku uporabljal za spoštljivo naslavljanje.Grierson, Bellinger & Hendy 1993, str. 178. Kot tak se je uporabljal za vse visoke osebnosti, v bolj specifičnem pomenu pa za Boga,Razodetje 6:10. škofe in patriarhe in predvsem za rimske in bizantinske cesarje. Priložnostno se je uporabljal tudi v uradnih okvirih, na primer na kovancih (od Leona III. Izavrijca) in v uradnih dokumentih.Kazhdan 1991, str. 614.
Četudi se je naslov despot uporabljal za visoko plemstvo že od začetka 12. stoletja, se je kot specifičen dvorni naslov pojavil šele v času Manuela I. Komnena, ki je leta 1163 za despota imenoval bodočega ogrskega kralja in svojega zeta Belo III.. Naslov je nosil do rojstva Manuelovega sina in verjetnega naslednika Alekseja II. leta 1169. Ivan Kinam, zgodovinar iz tistega obdobja, je zapisal, da je naslov despot enakovreden Belovemu madžarskemu naslovu urum – zakoniti naslednik.Guilland 1959, str. 53–54.
Despot je bil do konca Bizantinskega cesarstva najvišji dvorni dostojanstvenik s položajem neposredno pod cesarjem.Guilland 1959, str. 54. Bizantinski cesarji od Komnenov do Paleologov in cesarji Latinskega cesarstva, ki so se imeli za njihove naslednike in so posnemali njihov slog, so naslov despot na svojih osebnih pečatih in cesarskih kovancih kljub temu uporabljali bolj splošno.Shawcross 2012, str. 201–203.Van Tricht 2011, str. 63–71. Podobno so se z despota (δεσπότα) naslavljali tudi sebastokratorji in cezarji, ki so bili v vorni hierarhiji neposredno pod cesarjem.Guilland 1959, str. 54–55. Despot je s cezarjem delil tudi epiteta eutihestatos (εὐτυχέστατος) - najsrečnejši in paneutihestatos (πανευτυχέστατος) - najsrečnejši od vseh.Guilland 1959, str. 56.
V zadnjih stoletjih Bizantinskega cesarstva so naslov despot podeljevali mlajših cesarjevim sinovom (najstarejši sinovi so bili običajno kronan kot socesarji (basileus symbasileis) in cesarjevim zetom (gambroi). Naslov je prinašal tudi številne časti in privilegije, vključno z velikimi posestmi. Ivan Paleolog, brat cesarja Mihaela VIII., na primer, je posedoval otoka Lesbos in Rodos, s katerima je financiral svojo obsežno družino. Naslov despot je bil, podobno kot nižja naslova sebastokrator in cezar, izključno dvorni naslov in se ni uporabljal niti v vojski niti v državni upravi.Guilland 1959, str. 65–67. Naslov so lahko nosile tudi ženske, ki ga niso dobile neposredno, ampak preko svojih zakonskih mož. Despotova žena se je imenovala despotisa in je imela pravico do enakih insignij kot njen mož. Na dvoru so despotise zasedale mesto neposredno za cesarico.Guilland 1959, str. 66.
Naslov se je se je iz Bizanca razširil na druge države na Balkanu. V Latinskem cesarstvu se je uporabljal za beneškega doža Enrica Dandola in lokalnega vladarja rodopske regije Alekseja Slava. Približno od leta 1219 so naslov nosili tudi beneški podesti v Konstantinoplu, za katere ni znano ali jim ga je podelil cesar ali so si ga prilastili. Podpora Beneške republike je takrat postala ključna za preživetje Latinskega cesarstva.Van Tricht 2011, str. 174–177. Leta 1279/1280 ja naslov uvedla Bolgarija za vplivnega mogotca Jurija Terterja, kasneje tudi za bolgarske carje. V Srbskem cesarstvu se je naslov na široko podeljeval srbskim mogotcem, najprej Jovanu Oliverju. Naslov so nosili tudi vladarji manjših kneževin in samozvani albanski despoti Arte.Guilland 1959, str. 77–78. V 15. stoletju so se začeli z despotom naslavljati tudi beneški guvernerji Krfa. Ker so naslov despota podeljevali cesarji in je običajno pomenil tudi neko stopnjo podložnosti, so Pelologi dolgo časa prepričevali cesarje Trabzona, ki so si tudi lastili bizantinski cesarski naslov, naj namesto naslova cesar (basileus) sprejmejo naslov despot. Naslov sta sprejela samo Ivan II. Trabzonski in njegov sin Aleksej II., ki sta se doma kljub temu naslavljala z basileus.Guilland 1959, str. 69–70.
Po smrti zadnjega bizantinskega cesarja Konstantina XI. 29. maja 1453 je podeljevanje naslova postalo neredno. Papež Pavel II. ga je leta 1465 podelil nasledniku bizantinskega prestola Andreju Paleologu, ogrski kralji pa so ga podeljevali naslednikom Srbskega despotata.
Despotati Od sredine 14. stoletja so cesarski princi z naslovom despota dobivali v posest delno avtonomne apanaže, od katerih so nekatere postale splošno znane kot despotati. Najpomembnejša sta bila Epirski in Morejski despotat. Pomembno je poudariti, da je bil naziv despotat tehnično netočen: naslov despot, kot vsi drugi bizantinski naslovi, ni bil niti deden niti vezan na določeno ozemlje. Ozemlje je načelno lahko nasledil despotov sin, očetovega naslova pa ne, ker mu ga je moral podeliti cesar.Guilland 1959, str. 68. Bizantinci so jasno razlikovali dostojanstvo despota od drugih položajev in naslovov njegovega imetnika. Ivana II. Orsinija, na primer, je Ivan VI. Kantakuzen naslavljel z »vladar Arkanije, despot Ivan Orsini« in ne z »despot Arkanije Ivan Orsini«.Verpeaux 1966, str. 144–145. V 13. stoletju sta postala naslov in ozemlje tesno povezana, v 14. stoletju pa sta prešla v splošno rabo in postala dedna.Failler 1982, str. 180–185.
Seznam znanih despotov Bizantinsko cesarstvo