Renesančna arhitektura je arhitektura obdobja od zgodnjega 15. in zgodnjega 17. stoletja v različnih regijah Evrope, kar kaže na zavestno oživitev in razvoj nekaterih elementov antične grške in rimske miselne in materialne kulture. Slogovno renesančna arhitektura sledi gotski arhitekturi in jo je nasledila baročna arhitektura. Najprej se je razvila v Firencah, s Filippo Brunelleschijem kot enim od inovatorjev. Renesančni slog se je hitro razširil na druga italijanska mesta. Slog je bil uporabljen v Franciji, Nemčiji, Angliji, Rusiji in v drugih delih Evrope, v različnem času in različnimi stopnjami vpliva.

Renesančni slog daje poudarek na simetriji, proporcih, geometriji in pravilnosti delov, kot so primeri v arhitekturi antike in zlasti antične rimske arhitekture, od katere je ohranjenih veliko primerov. Ureditev stebrov, pilastri in preklade, kakor tudi uporaba polkrožnih lokov, polkrožnih kupol, niše in edikule so zamenjale bolj kompleksne sisteme in nepravilne profile srednjeveških zgradb.

Zgodovinopisje Beseda "renesansa", ki izhaja iz izraza la rinascita, kar pomeni ponovno rojstvo, se je prvič pojavila v Vasarijevem Vite de 'più eccellenti architetti, pittori, et scultori Italiani (Življenje umetnikov), 1550-60.Vasari, Giorgio. Le Vite de' più eccellenti pittori, scultori, e architettori, 1550-1560.

Čeprav je izraz renesansa najprej uporabil francoski zgodovinar Jules Michelet, mu je dal trajnejšo opredelitev švicarski zgodovinar Jakob Burckhardt, katerega knjiga Die Kultur der Renaissance in Italien (Kultura renesanse v Italiji) iz 1860 je bila vplivna pri razvoju sodobne interpretacije italijanske renesanse.Burckhardt, Jakob. Die Kultur der Renaissance in Italien, 1860. Knjiga risb velikega formata Édifices de Rome moderne; ou, Recueil des palais, maisons, églises, couvents et autres monuments (Stavbe sodobnega Rima), ki jo je prvič objavil Paul Letarouilly leta 1840, je prav tako igrala pomembno vlogo pri oživljanju zanimanja za to obdobje.Letarouilly, Paul. Édifices de Rome moderne, 1840. V Erwina Panofskega, Renaissance and Renascences in Western Art (Renesansa in prerojenost v zahodni umetnosti) (New York: Harper and Row, 1960) so renesančni slog sodobniki prepoznali v izrazu all'antica ali na starodaven način (rimski).Panofsky, Erwin. Renaissance and Renascences in Western Art. New York: Harper and Row, 1960.

Razvoj v Italiji – vplivi

Italija v 15. stoletju, zlasti mesto Firence, je bila domovina renesanse. V Firencah je bil nov arhitekturni slog začet, in se ni razvijal počasi kot je gotski zrasel iz romanike, ampak zavestno pripeljal do posebnih arhitektov, ki so si prizadevali za oživitev slogov iz preteklosti »zlate dobe«. Študijski pristop k arhitekturi antičnega obdobja je sovpadel s splošnim oživljanjem učenja. Na to so vplivali številni dejavniki.

Arhitekturni Italijanski arhitekti so vedno dajali prednost oblikam, ki so bile jasno opredeljene, s strukturnimi členi, ki so izražali svoj namen. Mnoge toskanske romanske stavbe dokazujejo te značilnosti, kot je razvidno iz krstilnice v Firencah in stolnice v Pisi.

Italija nikoli ni v celoti sprejela gotskega sloga arhitekture. Poleg Milanske stolnice (pod vplivom francoskega žarkastega (rayonnant) sloga) nekaj italijanskih cerkva prikazuje poudarek na vertikali, gručah stolpov, krogovičju in kompleksnih rebrastih obokih, kar označujejo gotiko v drugih delih Evrope.

Prisotnost, zlasti v Rimu, starih arhitekturnih ostankov, ki prikazujejo urejen klasičen slog, navdihujejo umetnike v času, ko se je tudi filozofija obračala tudi proti klasični. Banister Fletcher, History of Architecture on the Comparative Method(first published 1896, current edition 2001, Elsevier Science & Technology ISBN 0-7506-2267-9

Politični V 15. stoletju so Firence, Benetke in Neapelj razširili svojo moč na velika območja, ki so jih obkrožala, kar je omogočilo gibanje umetnikov. To je omogočilo Firencam da so imele pomemben umetniški vpliv v Milanu in prek Milana v Franciji.

Leta 1377 je vrnitev papeža iz Avignona Joëlle Rollo-Koster, Raiding Saint Peter: Empty Sees, Violence, and the Initiation of the Great Western Schism (1378), (Brill, 2008), 182. in ponovna vzpostavitev papeškega dvora v Rimu, prinesla bogastvo in pomen za to mesto ter obnovo pomembnosti papeža v Italiji, ki je je bilo še bolj okrepljeno s koncilom v Konstanci leta 1417. Posamezni papeži, zlasti Julij II. (1503-13), so želeli podaljšati posvetno moč papeža po vsej Italiji. Andrew Martindale, Man and the Renaissance, 1966, Paul Hamlyn, ISBN neznan

Gospodarski V zgodnji renesansi so Benetke nadzorovale trgovino z blagom z vzhoda. Velika mesta severne Italije so uspevala s trgovino s preostalo Evropo: Genova je zagotavljala pristanišče za blago v Francijo in Španijo; Milano in Torino sta bili središči kopenske trgovine in ohranjata obsežno kovinsko industrijo. Trgovina je prinesla volno iz Anglije v Firence, idealno se nahaja na reki, za proizvodnjo fine tkanine, industrije, na kateri je bilo zgrajeno njihovo bogastvo. S prevlado nad Piso so Firence pridobile pomorsko pristanišče in ohranile prevlado nad Genovo. V tem komercialnem ozračju je zlasti ena družina usmerila pozornost s trgovanja v donosen posel denarja. Medičejci so postali glavni bankirji evropskih princev, tudi sami postali praktično knezi, in to zaradi bogastva in vpliva. Vzdolž trgovskih poti so tako nudili nekaj zaščite s komercialnimi interesi, kar se je preselilo ne samo na blago, temveč tudi na umetnike, znanstvenike in filozofe.

Verski Vračanje papeža Gregorja XI. iz Avignona septembra 1377 in posledično nov poudarek Rimu kot središču krščanske duhovnosti, je prinesel razcvet v gradnji cerkva v Rimu, kakršen se ni zgodil skoraj tisoč let. To se je začelo v sredini 15. stoletja in se je v 16. stoletju povečalo in doseglo vrhunec v baročnem obdobju. Gradnja Sikstinske kapele s svojimi edinstvenimi dekoracijami in celotnim obnavljanjem bazilike svetega Petra, ene najpomembnejših krščanskih cerkev, je bil del tega procesa.Ilan Rachum, The Renaissance, an Illustrated Encyclopedia, 1979, Octopus, ISBN 0-7064-0857-8

V bogatih republikanskih Firencah je bila spodbuda za gradnjo cerkev bolj civilna kot duhovna. Nedokončano stanje ogromne stolnice, ki je bila posvečena Blaženi Devici Mariji, ni bila v čast mestu pod njenim pokroviteljstvom. Kljub temu, da so našli tehnologijo in finančna sredstva za dokončanje, rast kupole ni bila le zasluga Blažene Device, njenega arhitekta in Cerkve, temveč tudi Signoriji, združenju cehov in sektorjem mesta, iz katerih je prihajala delovna sila. Kupola je navdihnila nadaljnja verska dela v Firencah.

Filozofski Razvoj tiskanih knjig, ponovna odkritja starodavnih spisov, širitev političnih in trgovinskih stikov ter raziskovanje sveta vse poglobljeno znanje in želja po izobraževanju.

Branje filozofije, ki ni temeljila na krščanski teologiji, je pripeljala do razvoja humanizma, s pomočjo katerega je bilo jasno, da je Bog vzpostavil in ohranil red v vesolju, vloga človeka pa, da vzpostavi in vzdržuje red v družbi.J.R.Hale, Renaissance Europe, 1480–1520, 1971, Fontana ISBN 0-00-632435-5

Državniški Z humanizmom je bil državljanski ponos in spodbujanje miru in reda obravnavan kot znamenje državljanstva. To je pripeljalo do izgradnje struktur, kot je Brunelleschove Bolnišnice nedolžnih (Ospedale degli Innocenti), s svojo elegantno kolonado, ki je povezovala dobrodelno stavbo in javni trg ter Medičejsko knjižnico (Biblioteca Medicea Laurenziana), kjer so lahko znanstveniki uporabljali zbirko knjig, ki jih je posedovala družina Medici.Helen Gardner, Art Through the Ages, 5th edition, Harcourt, Brace and World.

Nekatera cerkvena gradbena dela so naročili tudi cehi, ki predstavljajo bogastvo in moč mesta. Brunelleschijeva kupola v Firenški stolnici, je bolj kot katera koli druga stavba, pripadala ljudstvu, ker je gradnjo vsakega od osmih segmentov izvedel drug sektor mesta.

Pokroviteljstvo Tako kot na Platonovi akademiji v Atenah so ljudje s humanističnim razumevanjem razumeli, da bi morali ljudje, ki so imeli koristi od bogastva in izobraževanja, spodbujati udejanjanje učenja in ustvarjanja tistega, kar je bilo lepo. V ta namen so bogate družine - Medičejci iz Firenc, Gonzaga iz Mantove, Farnese v Rimu, Sforza v Milanu - zbrali okrog sebe ljudi, ki so učili in usposabljali, spodbujali spretnosti in ustvarjali zaposlitev za najbolj nadarjene umetnike in arhitekte tistega časa.

Širjenje renesanse v Italiji

V 15. stoletju so dvori nekaterih drugih italijanskih držav postala središča širjenja renesančne filozofije, umetnosti in arhitekture.

V Mantovi na dvoru Gonzagov je Alberti zasnoval dve cerkvi, baziliko Sant'Andrea in San Sebastiano.

Urbino je bil pomembno središče s starodavno vojvodsko palačo, ki je bila razširjena za Federico da Montefeltro sredi 15. stoletja. Vojvoda je zaposlil Luciana Laurana iz Dalmacije, ki je znan po svojem strokovnem znanju pri utrjevanju. Zasnova vključuje velik del prejšnje srednjeveške zgradbe in vključuje nenavadno trinadstropno fasado s stolpi. Laurani je pomagal Francescu di Giorgio Martiniju. Kasnejši deli stavbe so očitno v florentinskem slogu, zlasti notranje dvorišče, vendar ni znano, kdo je bil projektant.UNESCO, Historic Centre of Urbino , (retrieved 10-12-20123)

Ferrara, pod Esteji, je bila razširjena v poznem 15. stoletju, z zgrajenimi več novimi palačami, kot sta Palazzo dei Diamanti in palača Schifanoia za Borso d'Este.

V Milanu, pod Viscontiji, je bila dokončana Certosa di Pavia, nato pa je bila kasneje pod Sforzo zgrajen Castello Sforzesco.

Beneška renesančna arhitektura je zaradi lokalnih razmer dobila še posebej značilen značaj. Cerkev sv. Zaharije, Benetke je dobila renesančno fasado v rokah Antonia Gambella in Maura Codussija, ki se je začela v 1480-ih.Marion Kaminski, Art and Architecture of Venice, 1999, Könemann, Giovanni Maria Falconetto, veronski arhitekt-kipar, je v Padovo predstavil renesančno arhitekturo z ložo Cornaro na vrtu Alviseja Cornara.

V južni Italiji je renesančne mojstre poklical v Neapelj Alfonz V. Aragonski po osvojitvi Neapeljskega kraljestva. Najbolj opazna primera renesančne arhitekture v tem mestu sta Cappella Caracciolo, ki se pripisuje Bramanteju, in Palazzo Orsini di Gravina, ki jo je zgradil Gabriele d'Angelo med letoma 1513 in 1549.

Arhitekturna teorija V času renesanse je arhitektura postala ne le vprašanje prakse, ampak tudi vprašanje teoretične razprave. Tisk je igral veliko vlogo pri razširjanju idej. Prva razprava o arhitekturi je bila De re aedificatoria (Umetnost stavbarstva) Leona Battiste Albertija leta 1450. Bila je v določeni meri odvisna od Vitruvijeve De architectura, katere rokopis je bil leta 1414 odkrit v knjižnici v Švici. De re aedificatoria je leta 1485 postala prva tiskana knjiga o arhitekturi. Sebastiano Serlio (1475 - 1554) je izdelal naslednje pomembno besedilo, katerega prvi del se je pojavil v Benetkah leta 1537; naslovljeno je bilo Regole generali d'architettura [...]" (ali 'Splošna pravila arhitekture'). Znana je kot Serliova Četrta knjiga, saj je bila po prvotnem načrtu od sedmih knjig, četrta. V celoti je bilo objavljenih pet knjig. Leta 1570 je Andrea Palladio (1508-1580) objavil I quattro libri dell'architettura (Štiri knjige arhitekture) v Benetkah. Ta knjiga je bila v veliki meri natisnjena in v veliki meri odgovorna za širjenje idej renesanse po Evropi. Vse te knjige naj bi brali in preučevali ne le arhitekti, temveč tudi pokrovitelji.

Glavne faze