Eugène François Vidocq (24 Julij, 1775 – 11 Maj, 1857) je bil francoski kriminalec in kriminalist čigava življenjska zgodba je navdušila številne pisce, vključno z Victorjem Hugo in Honoré de Balzac. Bivši kriminalec je postal ustanovitelj in prvi direktor kriminalistične službe Sûreté Nationale in vodja prve zasbne detektivske agencije. Vidocq šteje za očeta moderne kriminologije in francoske policijske ustanove. Obravnavan je tudi kot prvi zasebni detektiv.

Življenjepis

Eugène François Vidocq je bil rojen proti večeru iz dneva 23.julij na 24.julij leta 1775 kot tretji otrok pekarja Nicolas Joseph François Vidocq ( 1744-1799 ) in njegove žene Henriette Françoise Vidocq (1744–1824).

Zelo malo je znanega iz njegovega otroštva. Večina temelji na avtobiografijo in nekaj francoskih dokumentov iz svojih arhivov. Njegov oče je bil zelo izobražen in za tiste čase zelo premožen saj je trgoval tudi s koruzo. Vidocq je imel dva starejša brata ( eden od teh je umrl pred njegovim rojstvom ), dva mlajša brata in dve mlajši sestri. Vidocqova najstniška leta so bila zelo turbolentna. Pravijo, da je veljal za neustrašnega, neutesanega, prebrisanega, zelo talentiranega ampak tudi zelo lenega. Veliko časa je prebival v orožarnah v Arras in si je prislužil sloves kot fenomenalen sabljar z nadimkom le Vautrin (nori bober). S krajo, si je prislužil tudi določeno mero udobnosti. Ko je imel Vidocq 13 let je ukradel srebrnino od staršev in zaslužek porabil v roku dneva. Tri dni potem ko je odšel je bil aretiran in priveden v lokalni zapor BAUDETS. Samo deset dni kasneje je izvedel da je njegov oče tisti, ki je aranžiral njegovo aretacijo z namenom da bi ga podučil lekcije. Po dveh tednih je bil izpuščen iz zapora ampak tudi ta izkušnja ga ni ukrotila. Pri štirinajstih letih, je ukradel veliko količino denarja iz blagajne v pekarni njegovegih staršev in odšel v Ostend, kjer je poskusil se vkacati za Ameriki vendar je eno noč bil ogoljufan in se znašel nenadoma brez ficka. Da bi preživel je delal v skupini zabavljačev. Kljub rednemu pretepanju, je delal dovolj močno, da je napredoval iz stabilnega fanta do karibskega Cannibala, ki je surovo meso. Njegov želodec ni zdržal tega zelo dolgo, zato je vklopljen v skupino lutkarjev. Vendar pa je bil izgnan iz njih, ker se je spogledoval z mlado ženo svojega delodajalca. Nato je delal nekaj časa kot asistent, ampak takoj, ko so se približali Arras, se je vrnil k svojim staršem in prosil odpuščanja. Bil je sprejet s strani matere z odprtimi rokami. 10. marca leta 1791 se je prijavil v polko Bourbna, kjer je bil potrjen njegov ugled kot fenomenalen sabljar. Pravijo tudi, da je Vidocq v roku šestih mesecev izzval 15 ljudi na dvoboj, dva od teh je celo ubil. Kljub temu, da ni bil ugleden vojak je preživel vsega štirinajst dni v zaporu. Med temi dvemi tedni pa je celo pomagal kolegu zaporniku pobegniti iz zapora. Ko je Francija napovedala vojno Avstriji dne 20. aprila leta 1792, je Vidocq sodeloval v boji prve koalicije, vključno z bitko pri Valmy v septembru leta 1792. Dne 1. novembra istega leta, je napredoval v desetnika grenadierjev, vendar je v času njegove slovesne ceremonije izzval kolega podčastnika na dvoboj. Ta narednik je zavrnil dvoboj, za kar ga je Vidocq udaril. V tistem času je bil telesni napad na oficirja kaznovan s smrtjo, zato je Vidocq dezertiral v nižjo 11.Chasseur kjer je prikril svojo zgodovino. Dne 6. novembra leta 1792 se je boril pod vodstvom generala Dumouriez v bitki za Jemappes. V aprilu leta 1793 je bil Vidocq identificiran kot dezerter, potem ko je sledil generalu v begu iz neuspešnega napada na sovražni tabor. Po nekaj tednih se je Vidocq vrnil v francoski tabor. Njegov chasseur-ški prijatelj je jamčil zanj, zato mu je bilo dovoljeno da se pridruži nazaj vojni enoti. Kmalu zatem je Vidocq odšel sam saj ni bil več dobrodošel mednje. Bil je star osemnajst let, ko se je vrnil v Arras. Kmalu zatem je pridobil nov ugled kot ženskar. Potem, ko je svoje potrebe večkrat končal z dvobojem je bil aretiran in zaprt v Baudets od 9. januarja 1794 do 21. januarja 1795. Dne 8.avgusta 1794, ko je komaj napolnil 19 let, se je Vidocq poročil z Anne Marie Louise Chevalier katera je zaigrala svojo nosečnost. Njun zakon ni bil srečen že od samega začetka in ko je Vidocq zvedel, da ga še njegova žena vara z Pierre Laurent Vallain, se je bil odločil spet pridružiti vojski. Svoje žene ni videl spet vse do njihove ločitve leta 1805.

Leta popotovanj in zaporih

Vidocq ni za dolgo ostal v vojski. V jeseni leta 1794, je večino svojega časa preživel v Bruslju, ki je takrat veljal za postajališče lopovov vseh vrst. Tam je tudi sam opravljal nekaj umazanih poslov. Nekega dne je bil pripet s strani policije in kot dezerter ni imel veljavnih listin. Potem ko se je med identificiral kot Monsieur Rousseau iz Lillea je zbežal medtem ko so preverjali njegovo izjavo. Leta 1795 se je pridružil – še vedno pod vodstvom Rosseaua oddelku v Armee roulante ("leteča vojska"). Ta vojska je sestavljena iz »oficirjev« kateri niso imeli ne provizije niti svoje polke. Bili so plenilci, kateri so si kovali pot do činov in uniform, da bi se lahko izognili bojiščem. Vidocq je začel kot poročnik v Chasseurs vendar se je kmalu napredoval v kapitana hussarjev. V tej vlogi, se je srečal z bogato vdovo v Bruslju, katera se je zaljubila vanj. Sozarotnik od Vidocqa je prepričal vdovo, da je ta mlad plemič na begu zaradi francoske revolucije. Tip pred poroko ji je Vidocq priznal vse. Zatem je Vidocq zapustil mesto, ampak ne brez njenega velikodušnega denarnega darila.

Marca leta 1795 se je Vidocq preselil v Pariz, kjer je zapravil ves svoj denar na ohlapnih ženskah. Vrnil se je na sever in pridružil bohemskim ciganom katero je kasneje zapustil saj se je zaljubil v Francine Longuet. Ko ga je ta prevarala z vojakom, je Vidocq oba pretepel. Vojak ga je tožil, in v septembru leta 1795 je bil Vidocq obsojen na tri mesece zapora v Tour Saint-Pierre v Lillu. Vidocq je kmalu že imel dvajset let in se je bil že dokaj navadil na življenje v zaporu. Spoprijateljil se je s skupino moških med katerimi je bil Sebastien Boitel kateri je bil obsojen na šest let zaradi kraje. Boitel je bil nenadoma izpušen ampak naslednji dan je lokalni inšpektor opazil, da je bila njegova pomilostitev ponarejena. Tu se začne največja polemika okrog Vidocqa. Slednji je vedno pravil, da je bil v tem primeru nedolžen. Trdil je da sta dva njegova kolega zapornika Grouard in Herbaux prosila za uporabo njegove celice (Vidocq je kot »vojak« imel pravico do uporabo lastne celice), da bi lahko napisala nekaj nepomembnega saj v skupnih prostorih naj bi bilo preglasno. Oba zapornika pa sta trdila da je Vidocq sam pomagal pri izdelavi listine in da je vse skupaj bila njegova ideja. Tako Vidocq ni bil še izpuščen po treh mesecih.

V naslednjih tedni je Vidocq večkrat uspel pobegniti s pomočjo Francine, vendar je vedno bil opažen in ujet. Po enem od svojih pobegov ga je Francine ujela z neko drugo žensko. Skrival se je pred njo, ko pa ga je policija zopet našla in aretirala je izvedel da je bila Francine najdena zabodena s številnimi vbodi hladnega orožja. Tako Vidocq ni bil obtožen je ponarejanja ampak tudi načrtovanega umora. Trajalo je nekaj časa preden je Francine priznala, da so bile rane delo njenih rok in tako je ovadba padla. Vidocq se je prenehal videvati in je prekinil vse stike z Francine potem ko je bila obsojena na šest mesecev zapora zaradi sodelovanja pri poskusih pobegov iz zapora.

Po dolgem odlašanju se je sojenje za njegovo ponarejanje dokumentov začelo. Dne 27. decembra leta 1796 sta bila Vidocq in drugi soudeleženec César Herbaux, spoznana za kriva in obsojena sta bila na osem let prisilnega dela.

V zaporu Bicetre je moral Vidocq več mesecev čakati za premestitev v Bagne v Brestu za garanje v kuhinjah. Kolega zapornik ga je medtem poučeval borilnih veščin imenovanih »savate«, katere so se kasneje zanj izkazale kot zelo koristne. Poskus pobega dne 3. oktober leta 1797 ni bil uspešen in preseljen je bil je ječo za osem dni. Končno 21. novembra je bil poslan v Bresto. Takoj, ko je prišel je imel veliko sreče. Dne 28. februarja leta 1798 je uspel pobegniti preoblečen v mornarja. Le nekaj dni kasneje je bil prijet zaradi pomanjkanja dokumentov, vendar ga policija ni prepoznala kot obsojenega zapornika. Zase je trdil, da je Auguste Duval in med preverjanjem njegove identitete je bil premeščen v zaporniško bolnišnico. Tam je ukradel nunino obleko in pobegnil v krinki. V mestu Cholet je našel službo kot dreser goveda in v tej vlogi prepotoval skozi Pariz, Arras, Bruselj, Ancer in končno Rotterdam kjer so ga aretirali nizozemci. Po kratki vlogi privatnikak je bil zopet aretiran in odpeljan v Douai kjer so ga prepoznali kot Vidocqa. Premeščen je bil v Bagne v Toulon kjer je prispel dne 29. avgusta leta 1799. Po neuspelem poskusu pobega je zopet poskusil zbežati 6. marca leta 1800 s pomočjo prostitutke.

Preobrat (1800-1811)

Vidocq se je vrnil v Arras leta 1800. Njegov oče je preminil leta 1799, zato se je skril v hiši matere za skoraj šest mesecev preden je bil prepoznan in je bil prisiljen spet odditi. Predstavljal si je identiteto avstrijca in je vložil nekaj časa v razmerje z vdovo s katero se je preselil v Rouen leta 1802. Vidocq je zgradil svoj sloves na čelu dobrega poslovneža in se je končno varno počutil v svoji koži, da je lahko povabil svojo mati živeti z njim in vdovo. Kmalu zatem ga je lastna preteklost ulovila in je bil zopet aretiran in odpeljan v Louvres. Tam je bil obsojen na smrt v nenavzočnosti. S pomočjo lokalnega generala, podkupnino, je vložil pritožbo in čakal naslednjih pet mesecev na odgovor. Med tem časom je Louse Chevalier kontaktiral Vidocqa in ga obvestil o njegovi ločitvi. Ko je izgledalo da nebo nobene pomilostitve na njegovo pritožbo se je odločil zopet pobegniti. Dne 28. novembra leta 1805 je skočil skozi okno in v reko Scarpe. Naslednja štiri leta je bil spet mož na begu. Nekaj časa je preživel v Parizu, kjer je bil priča usmrtitvi Cesarja Herbaux, moškega s katerim je začel svojo pot nepravde. Ta dogodek je sprožil ponovno ovrednotenje v Vidocqu. S svojo mati in žensko, ki jo je klical Annette v svojih spominih, se je večkrat preselil v letih, ki so sledila ampak ljudje so ga vedno prepoznali. Nekega dne je zoper poskušal postati zakoniti trgovec ampak ga je bivša žena našla in je terjala denar od njega in par bivših obsojencev je prisililo Vidocqa, da začne krasti dobrote za njih. Dne 1.julija leta 1809 le nekaj dni pred svojih 34. rojstnim dnevom je bil Vidocq ponovno aretiran. Odločil se je da neha živeti na robu zakona in je ponudil svoje usluge kot informator policije. Njegova ponudba je bila sprejeta in dne 20. julija je bil obsojen na Bicetre, kjer je začel svoje delo kot notranji vohun. Dne 28. oktobra je nadaljeval svoje delo v zaporu La Force. Posredoval je informacije o notranjem ponarejevanju dokumentov prek Annette do šefa policije v Parizu, Jean Henryju. Po 21 mesecih vohunjenja je Vidocq bil izpušen na podlagi priporočila Henryja. Da nebi vzbudil sumljivosti med drugimi zaporniki je bil izpust (25.marec 1811) organiziran tako, da je bilo videti vse skupaj kot pobeg. Še vedno Vidocq ni bil ravno svoboden saj je bil sedaj na voljo Henryju. Zato je moral nadaljevati z delom kot tajni agent za pariško policijo. Uporabil je svoje stike in svojo ugled kot kriminalec, da bi pridobil zaupanje zlobnežev. Preoblekel se je v pobeglega ubežnika in se potopil v kraje zločina, da bi se naučil nekaj o načrtovanih in storjenih zločinih. Sodeloval je tudi pri kaznivih dejanjih, da se je lahko nenadoma le obrnil in aretiral svoje partnerje pri delu. Ko so kriminalci kmalu začeli sumiti Vidocqa je s krinkami začel prevzemati druge identitete in nadaljeval svoje delo.

Sûreté (1811–1832)