Opatija Mont Saint Michel (; normanščina Mont Saint Miché) stoji v mestu in otoku Mont-Saint-Michel v Spodnji Normandiji, v departmaju Manche. Stavbe opatije Mont-Saint-Michel so bile grajene približno v istem času kot gotske stolnice in so se nenehno spreminjale. To je bil eden izmed najbolj obsežnih, najtežjih in dragih gradbenih projektov v srednjem veku.
Opatija je bila zaščitena kot francoski zgodovinski spomenik leta 1862. Mont-Saint-Michel in njegov okoliški zaliv sta bila leta 1979 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svoje edinstvene estetike in pomena kot katoliškega mesta. Upravlja ga Center za nacionalne spomenike.
Vsako leto otok obišče več kot tri milijone ljudi. Več kot 60 stavb znotraj občine je v Franciji zaščitenih kot zgodovinski spomenik.Base Mérimée: Iskanje dediščine v občini, Ministère français de la Culture.
Leta 2023 je predsednik Macron obeležil 1000 let opatije in uspeh projekta hidravličnega jezu in povišanega mostu za pešce pri obnovi vodnega toka v zalivu, zaradi česar je gora ponovno postala otok.
Zgodovina Cerkev svetega Michela v 9. in 10. stoletju Menihi Mont-Saint-Michela so v prvem stoletju svoje ustanove častili nadangela Mihaela. Mont je postal kraj molitve in študija, vendar se je obdobje stabilnosti, znano kot Nevstrija, med vladavino Karla Velikega končalo, ko je umrl. Medtem ko se je preostali del Galije boril proti invazijam, sta vera in znanost našla zatočišče v škofiji Avranches in na Mont-Saint-Michelu.
Sprva so romarji pogosto prihajali na Mont. Potem ko so Vikingi leta 847 zavzeli Mont, so menihi odšli. Toda kot otok je nudil nekaj zaščite lokalnemu prebivalstvu in zato ni nikoli ostal prazen.
Po podpisu sporazuma v Saint-Clair-sur-Epte je Rollo (Gange-Hrólfr "Rollo" Ragnvaldsson de Normandie) začel popravljati škodo, povzročeno na verskih objektih. Velikodušno je financiral Mont in poklical nazaj menihe, ki jih je vojna razselila, ter vrnil Mont v prejšnje stanje.
Bogastvo in podpora, ki ju je Mont nenadoma dobil od Rollaja, sta začela temeljito vplivati na njegove prebivalce in jih oddaljila od samotnega, verskega življenja. Potem ko je Viljem I. Normandijski leta 927 prevzel očetov naslov vojvode Normandije, je svojo podporo razširil na samostane do njegovega atentata leta 942; toda njegovo bogastvo, od katerega so imeli koristi, je še poslabšalo njihov vsakdanji življenjski slog. Zaradi svojih velikodušnih prispevkov Montu sta bila bretonska vojvoda Conan I., ki je umrl leta 992, in Geoffrey I., ki je umrl leta 1008, pokopana v Montu kot dobrotnika.
Benediktinska opatija Hitra rast bogastva cerkve-opatije Saint-Michel je postala ovira za njeno funkcijo in naravo. Redovniki so svoje bogastvo, ki je izhajalo iz pobožnosti bogatih okoliških knezov, uporabljali za potešitev svojih užitkov. Lokalni plemiči so poskušali pridobiti naklonjenost vernih prebivalcev Monta, da bi jih porabili za obroke, potovanja in lov v njihovi družbi, kar je postalo njihov glavni poklic.
Ko je Rihard I., sin Viljema I., postal vojvoda Normandije, je skušal uporabiti svojo avtoriteto, da bi jih vrnil k bolj samostanskemu življenju. Potem ko mu to ni uspelo in s soglasjem papeža Janeza XIII. in kralja Lotarja, se je odločil, da ju nadomesti s samostanom benediktinskega reda, kot je omenjeno v Introductio monachorum (umestitev menihov), pogodbi, napisani okrog 1080–1095 menihom Mont-Saint-Michela, ki je poskušal braniti neodvisnost samostana do države.
Potem ko je dobil odobritev lokalnih vojskovodij in redovnikov normanskih opatij, samostanov Saint-Wandrille, Saint-Taurin-d'Évreux in Jumièges, je vojvoda Rihard I. poslal častnika in nekaj vojakov na Mont Saint Michel, da bi razglasil svoj ukaz: vrniti se k redovnemu življenjskemu slogu in postati član benediktinskega reda ali zapustiti Mont. Samo eden je sprejel, vsi drugi pa so odšli, pri čemer je opat Majnard I., ki je prihajal iz opatije Saint-Wandrille, ustanovil Benediktovo pravilo. Umestitev benediktinskih menihov je potekala leta 966, ki je označeno kot leto ustanovitve opatije Mont-Saint-Michel. Ti menihi so dodali dvoladijsko, predromansko cerkev Notre-Dame-sous-Terre.
Williama de Volpiana, italijanskega arhitekta, ki je zgradil opatijo Fécamp v Normandiji, je leta 1060 Rihard II. Normandijski izbral za gradnjo cerkve opatije. Zasnoval je romansko cerkev, pri čemer je križišče transepta postavil na vrh hriba. Da bi nadomestili to težo, je bilo treba zgraditi številne podzemne kripte in kapele, ki so tvorile osnovo za podporno strukturo navzgor, ki jo lahko vidimo danes.
12. stoletje Mont-Saint-Michel je bil na vrhuncu v 11. stoletju, ko je opat Torigni, zasebni svetovalec normandijskega vojvode, Henrika II. Angleškega, okrepil strukturo stavb in zgradil glavno fasado cerkve.
13. do 15. stoletja Leta 1204 je francoski kralj Filip II. Avgust začel prevzemati fevde normandijskega vojvode Ivana Brez dežele. Njegov zaveznik, Guy Thouars, vojvoda Bretanje, se je lotil obleganja Mont-Saint-Michela. Potem ko je požgal vas in pobil prebivalce, mu ni uspelo osvojiti opatije zaradi njenih kamnitih utrdb. Toda požar iz vasi se je razširil na opatijo in jo močno poškodoval.
Filip II. Avgust je zgrožen nad zahtevnostjo svojega bretanskega zaveznika ponudil opatu Jourdainu donacijo za gradnjo novega arhitekturnega sklopa v gotskem slogu, ki je vključeval dodatek refektorija in križnega hodnika. »Merveille«, zgrajen v srednjeveškem normanskem slogu, s krožnim kapitelom, nekaj spandreli iz caenskega kamna in nekaterimi rastlinskimi motivi, je bil dokončan leta 1228.
Karel VI. Francoski je zaslužen za dodajanje večjih utrdb opatiji, gradnjo stolpov in zaporednih dvorišč ter krepitev obzidja.
Ko je Ludvik XI. Francoski leta 1469 ustanovil red svetega Mihaela, je nameraval, da bi cerkev opatije Mont Saint-Michel postala kapela reda, vendar zaradi velike oddaljenosti od Pariza njegove namere nikoli ni bilo mogoče uresničiti.
Postati zapor Čeprav so bile nekatere temnice omenjene že od 11. stoletja, se je opatija začela bolj redno uporabljati kot zapor v času Ancien Régime, med vladavino Ludvika XI. pa je postala državni zapor.
Priljubljenost in ugled Mont Saint Michela kot romarskega središča sta z reformacijo upadla in v času francoske revolucije tam ni bilo več menihov. Opatijo so zaprli leta 1791 in jo preuredili v zapor, sprva za zadrževanje klerikalnih nasprotnikov republikanskega režima (v enem trenutku do 300 duhovnikov). Opatija je takrat dobila vzdevek bastille des mers (Bastilja morja).
Leta 1794 je bil na vrh kupole nameščen optični telegrafski sistem, ki ga je zasnoval Claude Chappe, s čimer je Mont-Saint-Michel postal del telegrafske linije Pariz-Brest. Leta 1817 so številne spremembe zgradbe, ki jih je izvedla uprava zapora, povzročile propad hostla, ki ga je zgradil Robert de Torigni.
Med vladavino Ludvika Filipa Orleanskega so nekateri zaporniki začeli protestirati, kar je vodilo do zamenjave direktorja zapora Martina des Landesa. Zahvaljujoč pokvarjenemu sistemuLittré, Dictionnaire de la langue française (1872–77) : Dans les prisons, chambre à part et autres commodités qu'un prisonnier obtient moyennant la pistole, c'est-à-dire en payant la pension. so lahko najbogatejši zaporniki obiskali mesto Mont Saint Michel, drugi so si lahko izposojali knjige iz meniškega skriptorija.
Do 700 jetnikov je delalo v delavnici, ustanovljeni v opatiji, in izdelovalo slamnike, ki so leta 1834 zanetili požar in jo delno poškodovali.
Potem ko so bili tam zaprti nekateri politični zaporniki višjega položaja, kot so Victor Dubourg de La Cassagne, Desforges, Martin Bernard, Armand Barbès in Auguste Blanqui, so nekatere vplivne osebnosti, vključno z Victorjem Hugom, sprožile kampanjo za obnovo tega, kar je veljalo za nacionalno arhitekturo; zaklad, zaradi česar ga je leta 1863 zaprl Napoleon III., 650 zapornikov pa je bilo premeščenih v druge zapore.
Postaja zgodovinski spomenik in svetovna dediščina
Zapor so dokončno zaprli leta 1863 in opatijo je istega leta najel škof Coutancesa, dokler ni bila leta 1874 razglašena za zgodovinski spomenik.
Leta 1835 je Eugène Viollet-le-Duc obiskal Mont in pozneje dvema njegovima študentoma, Paulu Goutu in Édouardu Corroyerju (slavna Mère Poulard je bila njegova služkinja), naročil obnovo. Nujna dela za utrjevanje in obnovo opatije je izvedel Édouard Corroyer. Leta 1896 so dodali neogotski zvonik, ki se dviga 170 metrov nad morsko gladino.
Nadangela svetega Mihaela na vrhu zvonika (dokončan leta 1898) je leta 1895 začel delati kipar Emmanuel Frémiet v ateliers Monduit, ki je pred tem opravil nekaj dela za Viollet-le-Duca.
Leta 1898 je Paul Gout med izkopavanjem pod tlemi cerkve odkril Notre-Dame-Sous-Terre. Popolnoma so jo izkopali leta 1959, potem ko je dal arhitekt Yves-Marie Froidevaux namestiti betonski nosilec.
V drugi svetovni vojni sta bila opatija in njena okolica pod nemško okupacijo, ki se je začela 20. junija 1940. Postavili so žičnico, vendar je opatija ostala nedotaknjena, saj je nemška komisija za premirje priznala zgodovinski pomen Mont-Saint-Michela. Med nemškim umikom po dnevu D leta 1944 ni bilo nobenega poskusa obrambe območja, ki je bilo jasno do 31. julija.
Mont Saint Michel kot celota in njegov zaliv sta bila leta 1979 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine z merili, kot so kulturni, zgodovinski in arhitekturni pomen ter lepota, ki jo je ustvaril človek in naravna lepota.
Vrnitev menihov Od leta 1922 se je v opatiji ponovno začelo krščansko bogoslužje.
Leta 1966, ob praznovanju prvega tisočletja opatije, je nekaj benediktinskih samostanov poslalo menihe, da tu preživijo poletje. Konec poletja jih je nekaj ostalo, na čelu z Brunom de Sennevillom iz opatije Bec, s soglasjem države, lastnice kraja. Po letu 1979 so počasi začeli odhajati.
Od leta 2001 so benediktinske menihe zamenjali nekateri iz meniških bratovščin Jeruzalema, ki izvirajo iz cerkve Saint-Gervais v Parizu.
Arhitektura Zgrajen v slogu romanike, gotike in klasicizma - je bil samostan na Mont-Saint-Michelu v srednjem veku imenovan merveille ('čudež'), saj si skoraj nihče mogel predstavljati, kako je bil tako ogromen kompleks stavb načrtovan in zgrajen na vrhu gore v treh nivojih.
Za skoraj vse stavbe v samostanu je bila uporabljen granit iz enega od manjših sosednjih otočkov (Iles Chausey), kjer so ga pridobivali in s splavi, čolni in tovornimi ladjami pripeljali, kjer so ga fino obdelali na licu mesta. Iz zelo vremensko odpornega granita pa ni lahko fino izdelati skulpture, zato celotna konstrukcija nima likovnih dekoracij. Le nekaj - zaščitene pred slanim dežjem in vetrom - so sestavine kora v opatijski cerkvi in samostanu iz lažjega in bolj fino obdelanega apnenca, ki ga je bilo treba prepeljati od drugod. thumb|Romanska opatijska cerkev - ladja; poznogotski kor z arkadami, triforijem in svetlobnim nadstropjem
Stavba opatije - zgornji nivo Opatijska cerkev Delo na prvotni sedempolni (danes samo štiripolni) cerkvi () se je začela leta 1023 in je bila leta 1084 končana kot predromanska cerkev s trinadstropnim zidom (arkade, empore, svetlobno nadstropje). Tako je bila ena od prvih stavb normanske cerkvene arhitekture v Franciji. Verjetno zaradi strukturnih razlogov, je bila ladja oblikovana le s preprostimi lesenimi tramovi - morda s spuščenim stropom - (danes les za oboke izvira iz 19. stoletja). Kor in transept romanske stavbe je arhitektonsko poudarjen s kamnitim banjastim obokom; stranski ladji sta imeli dosledno banjast obok. Dominantna komponenta sakralnega objekta je bil odprt stolp z lanterno, vendar je propadel leta 1103 in poškodoval dele severne stranske ladje. Stolp in stene ladje so bili v kratkem času predelani na podoben način; manjše razlike med severno in južno steno so prepoznavne. Križanje ladij je bilo okrepljeno z močnim grozdom stebrov in stabiliziran z rebrastim obokom.