Rurikidi

thumb|right|300px|Rurik na vrhu spomenika Tisočletnica Rusiji; levo od njega je Vladimir Veliki, desno pa Dimitrij Donski. Rurikidi so bili rodbina, ki je od 10. stoletja do leta 1598 vladala v Kijevski Rusiji, Gališko-volinski, Veliko litovski, Vladimiro-suzdalski in Moskovski veliki kneževini.

Rurikidi so nasledniki varjaškega kneza Rurika, ki je okrog leta 862 zavladal Novgorodu. Njegovi nasledniki so vladavino razširili na Kijevsko Rusijo. Po njenem razpadu so člani rodbine vladali različnim tvorbam, ki so nastale iz nje. Središče svoje politične moči so med drugim prenesli v mesto Vladimir in potem v Moskvo, kjer so vladali do leta 1598.

Danes je najvišja veja Rurikidov rodbina Šahovskoj, katere vodja je od leta 2026 Ivan Dimitrijevič Šahovskoj.

Veliki knezi Kijeva

Rurikov naslednik in skrbnik njegovega sina Oleg (morda Rurikov svak, †912) je okrog leta 882 z vojsko zavzel Kijev in prevzel nadzorstvo nad trgovino po Dnepru od Novgoroda do Črnega morja. Igor, ki naj bi bil Rurikov sin (vladal 912–45), njegova žena Olga (regentka 945-69) in njun sin Svjatoslav I. (945–972), so še razširili območje kijevske oblasti. Svjatoslavov sin Vladimir I. (980–1015) je utrdil oblast rodbine in sebe imenoval za »carja vseh Rusov«. Bizantinski cesar ga je priznal za velikega kneza Kijeva.

Vladimiri je dal sestaviti prvi zakonik Kijevske Rus' in pripeljal v deželo krščanstvo (s čimer si je prislužil naziv Sveti). Večja mesta je prepustil v upravljanje svojim sinovom, starejšim pomembnejša, mlajšim manj pomembna; sam je kot veliki knez Kijeva obdržal vrhovno oblast. Po njegovi smrti naj bi zasedel položaj velikega kneza Kijeva najstarejši sin, mlajši pa bi se pomaknili na listi pomembnosti mest za eno stopnico više. Tako naj bi mesto velikega kneza Kijeva zasedal vedno najstarejši moški v rodbini. A že v času Vladimirjevega življenja se mu je začel upirati sin Jaroslav; do vojaškega spopada med njima ni prišlo samo zato, ker je oče prej umrl. thumb|right|200px|Jaroslav Modri s svojimi sinovi

Po Vladimirjevi smrti je v Kijevu zavladal Svjatopolk I. (1015–19) (ne ve se, ali je bil Svjatopolk Vladimirjev sin ali sin Vladimirjevega starejšega polbrata Jaropolka in ga je Vladimir le posinovil). To pa se ni ujemalo z Jaroslavovimi načrti. Začel se je proti Svjatopolku bojevati, ga po štirih letih izgnal iz Kijeva in ga vojaško porazil; za Svjatopolkom se je tedaj izgubila vsaka sled. Jaroslav I. (1019–54) je leta 1019 zavladal kot kijevski veliki knez. Po nekaterih primarnih virih je moral v letih 1023-36 oblast deliti z bratom, černigovskim knezom Mstislavom, ki je vladal vzhodno od Dnepra. Jaroslav se je izkazal za dobrega vladarja in si prislužil vzdevek Modri. V njegovem času je Kijevska Rus' dosegla višek ugleda in moči.

Jaroslav je še v času življenja razdelil upravljanje ozemlja države med svoje sinove. Po očetovi smrti so se sinovi v glavnem držali načela, naj zaseda položaj kijevskega velikega kneza vedno najstarejši brat; po vrsti so vladali: Izjaslav (1054–68, 1068–73, 1077–78) (v vmesnih leti je imel Izjaslav težave z meščani Kijeva), Svjatoslav II. (1073–76) in Vsevolod I. (1078–93). Po Svjatoslavovem naročilu so kijevski menihi začeli pisati Zgodovino minulih let, prvo vzhodnoslovansko pričevanje o dogajanjih v deželi. Vsevolod I., sicer razumen vladar, si je po smrti brata Svjatoslava nepremišljeno prisvojil njegovo černigovsko kneževino, kar je dve desetletji kasneje pripeljalo do nove vojne med knezi-sorodniki.

V naslednji generaciji je s svojimi vsestranskimi sposobnostmi prednjačil Vsevolodov sin Vladimir II. Monomah in imel zato največji vpliv na dogajanja v deželi. Spoštoval je pravico starejšega bratranca Svjatopolka II. (1093–1113), sina Izjaslava I., do kijevskega prestola. Ni pa hotel bratrancu Olegu vrniti Černigovske kneževine, kar je pripeljalo do rodbinske vojne. Rodbina je našla pomiritev leta 1097, ko so se na zboru v Lubeču (severozahodno od Černigova) sestali rurikidski knezi in si razdelili ozemlje Kijevske Rus' v dedno last; knezu Olegu, sinu Svjatoslava II., je bila vrnjena Černigovska kneževina.

Vladimirju II. Monomahu (1113–25) je po Svjatoslavovi smrti uspelo zagotoviti Kijevski Rusiji 12 let notranjega miru in ji zadnjič povrniti precej njene moči in nekdanjega ugleda. A tudi v tem času je moral braniti državo pred napadi turških plemen. Svojim sinovom je napisal napotke za častno vladanje Nauki sinovom, ki so vključeni v Zgodovino minulih let.

Vladimirju Monomahu je na kijevskem prestolu sledil njegov sin Mstislav (1125–32) in njemu njegov brat Jaropolk II. (1132-39). Potem pa je prišlo med brati in bratranci do ponovnih spopadov za oblast. Položaj velikega kneza je hitro prehajal iz rok v roke. V letih 1139–46 in 1154–59 so si ga priborili Olegovi naslednik (Olegoviči). Leta 1169 je knez Andrej Bogoljubski, sin suzdalskega kneza Jurija Dolgorukega, oropal in močno opustošil Kijev. Mesto je odtlej izgubilo na svojem pomenu. Knezi Rurikidi so v njem vladali še naprej, a središče politične in gospodarske moči se je preselilo proti severovzhodu v Vladimiro-Suzdalsko kneževino, kjer je Andrej Bogoljubski zgradil novo prestolnico, mesto Vladimir. V vladimirski cerkvi Marijinega vnebovzetja so se odtlej kronali vsi veliki knezi Vladimira.

Veliki knezi Vladimira Andrej Bogoljubski (knez v suzdaljski kneževini v letih 1157–74) je bil zelo avtoritaren vladar, ki se ni dosti oziral na mnenja in interese drugih članov rodbine, kar pa se je končalo tako, da so ga umorili v lastni palači. Andrejev edini sin Mstislav je umrl že pred njim. V kaosu, ki je nastal po Andrejevi smrti, se je najbolje znašel njegov brat Mihael (1174-76), ki pa je hitro umrl. Sledil mu je mlajši brat Vsevolod III. (1177-1212), ki je zaradi svoje številne družine dobil vzdevek Veliko gnezdo.

Vsevolod je velikoknežjo oblast zapustil svojemu ljubljencu, drugemu sin Juriju II. (1212–16, 1218–38), kar pa je v rodbini povzročilo vojno, v kateri si je starejši brat Konstantin (1216–18) priboril najvišji položaj. Kmalu pa je umrl in kot veliki knez je ponovno zavladal Jurij II.

Leta 1236 so Mongoli prodrli do roba dežel. Knezi se niso hoteli ukloniti njihovi zahtevi, naj se jim podredijo in pristanejo na plačevanje davka, niso pa se uspeli združiti v boju proti njim. Jurij II. je rjazanskemu knezu odklonil pomoč, ko ga je ta leta 1237 prosil zanjo, naslednje leto pa je sam padel v bitki s Tatari na reki Siti. Do leta 1241 so Tatari zavzeli vse ozemlje nekdanje Kijevske Rus' z izjemo republiško organiziranega Novgoroda, ki je prostovoljno pristal na plačevanje davka. To je pomenilo razpad Kijevske Rus'.

Tatari medsebojnih odnosov kneževin niso spreminjali; zahtevali so le, da knezi pri njih zaprosijo za potrditev svojih knežjih položajev (jarlik) in da jim plačujejo davek. thumb|right|200px|Aleksander Jaroslavič Nevski

Brat Jurija II., Jaroslav (1238–46), ki je bil na vrsti za položaj velikega kneza Vladimira, je tako odpotoval v mongolsko prestolnico Karakorum, daleč v Aziji ob reki Orkhon. Jarlik je dobil, a je na poti domov od izčrpanosti umrl. Ker je bil njegov prvi sin Aleksander Nevski poveljnik novgorodske vojske, ga je nasledil njegov drugi sin Andrej (1248–52). Ker pa se je ta začel proti Tatarom povezovati z upornimi knezi in litovskim kraljem, ga je tatarski kan Batu odstavil in postavil na njegovo mesto Aleksandra Nevskega (1252–63), kateremu je razširil oblast tudi na področje Kijeva. Aleksander Nevski je s svojo politiko minimalnega možnega sodelovanja s Tatari obvaroval tiste dežele, ki jih je obvladoval, pred hujšimi oblikami tatarskega pritiska. Rusko pravoslavno cerkev, ki ji tatarska oblast ni bila sovražna, je zaščitil pred katoliškim vplivom, ki je prodiral z zahoda. Ker je bila večini knezov bližja politika brezkompromisnega in manj premišljenega upora proti Tatarom, je moral Andrej Nevski prenašati številne kritike in obtožbe rojakov, kasnejša zgodovina pa ga slavi kot junaka; ruska pravoslavna cerkev ga je proglasila za svetnika.

Po Aleksandru Nevskem med njegovimi brati, sinovi in nečaki ni bilo več osebnosti, ki bi imela sposobnost združevanja kneževin. Vsi so skrbeli le za lastne kneževine in so utrjevali svoje domače rezidence. Še vedno so se pri Tatarih potegovali za položaj velikega kneza Vladimira, ki pa je bil vse bolj le še prestižnega pomena. Razmere je zapletel tudi notranji mongolski spor; pri Mongolih se je pojavilo več centrov oblasti in ti so uveljavljali svojo moč tudi na sedanjem ozemlju Rusije. Naziv velikega kneza Vladimira je tako hitro prehajal iz rok v roke med knezi Kostrome, Perjaslavlja, Tvera, Gorodca in kasneje tudi Moskve. Razmere so se začele stabilizirati, ko se je moskovski knez Ivan Kalita (1328–40) odločil za politiko sodelovanja s Tatari. Pridobil si je njihovo zaupanje. Imenovali so ga za velikega kneza Vladimira, mu naložili nalogo pobiranja tatarskega davka pri ruskih knezih in mu pri tem nudili tudi pomoč tatarske vojske. Ivan je pobiral več davka, kot so zahtevali Tatari in si s tem ustvarjal materialno osnovo, s katero je od obubožanih knezov kupoval zemljo. Veliko je spletkaril in se posluževal tudi trših prijemov; na vse mogoče načine je tako večal ozemlje svoje kneževine. Ob smrti je sinu Simonu Ponosnemu (1340-53) prepustil znatno povečano in ozemeljsko zaokroženo kneževino.

Kot pove že njegov vzdevek, je bil Simon odločen vladar, ki je med sosednjimi knezi trdno uveljavljal svojo velikoknežjo oblast. Ko je brez naslednika umrl za kugo, ga je nasledil brat Ivan II. Krotki (1353-59), katerega vzdevek pa razkriva, da je bil povsem drugačnega značaja. Na njegovo nesrečo so se med seboj prepirali tudi njegovi mongolski pokrovitelji, tako da od njih ni mogel pričakovati podpore. Knezi so se začeli ravnati po svojih interesih in ob njegovi smrti je postal veliki knez Vladimira Dimitrij Konstantinovič (1359-62), potomec Andreja Jaroslaviča (brata Aleksandra Nevskega).

Ob smrti Ivana II. sta bila njegova sinova Dimitrij in Ivan mladoletna. Moskovski metropolit Aleksej ju je zaščitil pred sorodniki in poskrbel, da je bil starejši Dimitrij imenovan za moskovskega kneza. Ob ugodni priložnosti, ko je bil Dimitrij star 12 let, je zanj pri tatarskem kanu pridobil jarlik za velikega kneza Vladimira in organiziral, ob zaščiti moskovske vojske, Dimitrijevo kronanje v Vladimiru. Seveda se Dimitrij Konstantinovič ni kar predal. Tudi on je dobil pri kanu jarlik, a moskovska vojska ni dopustila njegovega kronanja v Vladimiru in je porazila vojsko Dimitrija Konstantinoviča.

Dimitrij Ivanovič (1362–89) se je pokazal kot odločen in hraber vladar, ki je Tatarom nehal plačevati davek. Spor z Dimitrijem Konstantinovičem je uredil tako, da mu je pomagal do knežjega naslova v Nižnem Novgorodu in se poročil z njegovo hčerko Evdokijo. Z zavlačevanjem pogajanj je uspel zadržati prihajajočo vojsko združenih Mongolov in med tem povezati vojske večine knezov v skupno vojsko, s katero je Mongole porazil ob Donu v bitki na Kulikovskem polju (1380). Bitka je prelomnica v odnosu do Mongolov ker jim je dvignila samozavest in jim dokazala, da so Mongolom lahko kos, Dimitriju pa je prinesla vzdevek Donski.

Čeprav so Tatari leta 1382 ponovno preplavili ozemlje kneževine in požgali Moskvo (Dimitrij se je z vojsko umaknil iz nje) je Dimitrijevemu nasledniku, sinu Vasiliju I. (1389-1425), uspelo ponovno vzpostaviti sprejemljive odnose s Tatari, katerim je spet plačeval davek. Ohranil je ozemlje Moskovske kneževine in ga še povečal.

Veliki knezi Moskve