Trento (; , ) je mesto in občina v Italiji z okoli 120.000 prebivalci (2020), ki leži na severu države v dolini reke Adiže v deželi Trentinsko - Zgornje Poadižje. Je glavno mesto istoimenske pokrajine in obenem ene izmed petih italijanskih dežel Trentinsko - Zgornje Poadižje. Je sedež univerze, ustanovljene leta 1962 kot Visoki univerzitetni inštitut za družbene vede, je ena najprestižnejših srednje-majhnih italijanskih univerz, rimskokatoliške nadškofije in metropolije. Trento je tretje največje mesto v Alpah in drugo največje v zgodovinski regiji Tirolska.
Zgodovina
Izvor tega mesta na rečni poti do Bolzana in nizkih alpskih prelazov Brenner in ReschenGriffith Taylor, "Trento to the Reschen Pass: A Cultural Traverse of the Adige Corridor", Geographical Review 30.2 (April 1940:215–237), "The site and evolution of the town of Trento", pp 220-. čez Alpe je sporen. Nekateri učenjaki trdijo, da je šlo za retijsko naselbino: na območje Adiže pa je vplivalo sosednje prebivalstvo, vključno z (jadranskimi) Veneti, Etruščani in Galci (keltsko prebivalstvo). Po drugih teorijah je slednji namesto tega ustanovil mesto v 4. stoletju pred našim štetjem.
Trento so osvojili Rimljani v 1. stoletju pred našim štetjem, po več spopadih z retijskimi plemeni. Pred Rimljani je bila Trento keltska vas. Julij Cezar jo je ponovno ustanovil kot rimsko občino, ko je Rim razširil državljanstvo na del Cisalpinske Galije severno od reke Pad. Latinsko ime naselja je bilo Tridentum, kar pomeni »mesto treh zob« ali »mesto trizoba« ( + dēns, dent- "zob"). Razlog za ime ni jasen: novo mesto je bilo morda posvečeno bogu Neptunu ali morda poimenovano po treh gričih, ki obdajajo mesto (v italijanščini so znani kot Doss Trento, Doss di Sant'Agata in Doss di San Rocco). Latinsko ime je vir pridevnika »tridentinski«. Na stari mestni hiši je še vedno viden latinski napis: »Montes argentum mihi dant nomenque Tridentum« (Gore mi dajo srebro in ime Trento), ki ga pripisujejo Fra' Bartolomeu da Trento (umrl leta 1251). Tridentum je postal pomembna postaja na rimski cesti, ki je vodila iz Verone v Innsbruck.Taylor 1940:221.
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva so samostojno škofijo Trento osvojili Ostrogoti, Bizantinci, Langobardi in Franki in je končno postala del Svetega rimskega cesarstva. Leta 1027 je cesar Konrad II. ustanovil tridentske škofe, ki so imeli posvetne in verske oblasti. V naslednjih stoletjih pa je bila suverenost razdeljena med tridentinsko škofijo in grofijo Tirolsko (od leta 1363 del habsburške monarhije). Okoli leta 1200 je Trento postal pomembno rudarsko središče: srebro so kopali iz Monte Calisio – Khalisperg, princ-škof Federico Wanga pa je izdal prvi rudarski zakonik v alpski regiji.
V 14. stoletju je bila regija Trento del Avstrije. Avstrijski vojvode (Habsburžani) so bili tudi tirolski grofje in so obvladovali regijo šest stoletij (do leta 1918).
Temna epizoda v zgodovini Trente je bila trentska krvna kleveta. Ko je leta 1475 na predvečer Velikega petka izginil 3-letni krščanski deček Simonino, pozneje znan kot Simon Tridentinski, je bila majhna mestna judovska skupnost obtožena, da ga je ubila in izčrpala njegovo kri za namene judovskih obredov. Osem Judov so mučili in zažgali na grmadi, njihove družine pa so bile prisiljene spreobrniti se v krščanstvo. Tridentinski škof Johannes Hinderbach je Simonina razglasil za svetnika in izdal prvo knjigo, natisnjeno v Trentu, »Zgodba o krščanskem otroku, umorjenem v Trentu«, okrašeno z 12 lesorezi. Na vladni slovesnosti v 1990-ih se je Trento opravičil judovski skupnosti za to mračno epizodo in odkril ploščo v spomin na uradno opravičilo.
V 16. stoletju je Trento postal znan po Tridentinskem koncilu (1545–1563), ki je sprožil protireformacijo. Med znamenitimi knezi-škofi tega časa sta bila Bernardo Clesio (ki je vladal mestu od 1514 do 1539 in uspel usmeriti svet v Trento) in Cristoforo Madruzzo (ki je vladal od 1539 do 1567), oba sposobna evropska politika in renesančna humanista, ki sta močno razširila in polepšala mesto.
V tem obdobju in kot izraz tega humanizma je bil Trento znan tudi kot mesto judovske tiskarne. Leta 1558 je kardinal Madruzzo nemškemu rabinu Josephu Ottolengu podelil privilegij tiskanja hebrejskih knjig. Dejanski tiskar je bil Jacob Marcaria, lokalni zdravnik; po njegovi smrti leta 1562 je dejavnost tiska v Rivi di Trento prenehala. Skupaj je bilo v obdobju od 1558 do 1562 objavljenih 34 del, večina jih je nosila grb Madruzza.
Knezoškofje so upravljali Trento do napoleonske dobe, ko se je menjaval med različnimi državami. Z reorganizacijo Svetega rimskega cesarstva leta 1802 je bila škofija sekularizirana in priključena habsburškemu ozemlju. Bratislavski mir leta 1805 je Trento prepustil Bavarski, Schönbrunnski mir štiri leta pozneje pa Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu.
Prebivalstvo je uprizorilo oborožen odpor proti francoski nadvladi. Vodja odpora je bil Andreas Hofer. V mladosti je živel na italijanskem Tirolskem, kjer se je naučil italijanskega jezika. Ko je Hofer Avstrijcem vrnil Trento (1809), so ga prebivalci Trente sprejeli z navdušenjem. Približno 4000 trentinskih prostovoljcev (Sìzzeri ali Schützen) je padlo v boju proti francoskim in bavarskim vojakom. Leta 1810 so Hoferja ujeli in pripeljali v Mantovo, kjer so ga ustrelili francoski vojaki po izrecnem Napoleonovem ukazu.
Z Napoleonovim porazom leta 1814 je bil Trento ponovno priključen Habsburškemu cesarstvu. Cerkvena vlada je dokončno ugasnila in Trento je odslej vodila posvetna uprava Tirolske. V naslednjih desetletjih je Trento doživel modernizacijo uprave in gospodarstva s prvo železnico v dolini Adiže, odprto leta 1859. Celotni sredozemski bazen je bil v nevarnosti malarije, dejavnika, ki je prizadel celoten italijanski polotok in tej alpski regiji ni bilo prizaneseno. Tudi Toskana je bila posebej prizadeta; malarija je obstajala daleč v notranjosti Benečije in dosegla italijanske Alpe. Od leta 1918 do 1940 vladni podatki kažejo, da se je število smrtnih primerov zaradi malarije v Italiji zmanjšalo za 96 % zaradi prizadevanj Rockefellerjeve fundacije in italijanskih strokovnjakov za malarijo, ki so bili sami mednarodni voditelji v malariologiji.http://rockarch.org/publications/resrep/hall.pdf
V poznem 19. stoletju sta Trento in Trst, mesti z etnično italijansko večino še vedno v lasti Avstrijcev, postala ikoni italijanskega iredentističnega gibanja. Benito Mussolini se je leta 1909 za kratek čas pridružil osebju lokalnega časopisa, vendar je Trento zapustil, ker niso mogli ustvariti protiavstrijske skupine. Bilo je nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja pokrajinske avtonomije in neuspešne ustanovitve univerze za regijo. Občutki lojalnosti so bili osredotočeni na cesarja »očetovsko figuro«, ne na Avstrijo.
Nacionalistična stvar je popeljala Italijo v prvo svetovno vojno. Damiano Chiesa in poslanec v avstrijskem parlamentu Cesare Battisti sta bila dva znana lokalna iredentista, ki sta se pridružila italijanski vojski v boju proti Avstro-Ogrski z namenom, da bi ozemlje Trenta pripeljala v novo italijansko kraljevino. Moška sta bila ujetnika na bližnji južni fronti. Sodili so jima zaradi veleizdaje in ju usmrtili na dvorišču Castello del Buonconsiglio.
Regija je bila med vojno močno prizadeta in nekateri najhujši boji so se odvijali na okoliških gorah v najjužnejših regijah in na jugovzhodu. Od malo manj kot 400.000 prebivalcev v provinci je 55.000 mož služilo v cesarski in kraljevi vojski, od katerih jih je 11.000 umrlo. Večina jih je služila na galicijski fronti; 700 jih je služilo v italijanski vojski. Po prvi svetovni vojni je Trento in njegovo italijansko govorečo pokrajino, skupaj z Bolzanom (Bozen) in delom Tirolske, ki se je raztezala južno od alpskega razvodja (ki je bil predvsem nemško govoreča), priključila Italija.
Julija 1943 je bil Mussolini odstavljen s položaja predsednika vlade, ko so zavezniki napadli Sicilijo. Italija se je vdala zaveznikom in Nemčiji napovedala vojno. Nemške čete so nemudoma vdrle v severno Italijo in pokrajine Trento, Belluno in Južna Tirolska so postale del operativne cone Alpsko predgorje, priključene Nemčiji. Nekateri nemško govoreči so se želeli maščevati italijansko govorečim, ki so živeli na tem območju, vendar so jih večinoma preprečile okupacijske nemške čete, ki so še vedno imele Mussolinija za šefa Italijanske socialne republike in so želele ohraniti dobre odnose z Italijani. Od novembra 1944 do aprila 1945 je bil Trento bombardiran kot del tako imenovane »bitke pri Brennerju«. Vojne zaloge iz Nemčije za podporo gotske črte so bile večinoma speljane po železniški progi čez prelaz Brenner. Zavezniki so nad cilji od Verone do prelaza Brenner opravili več kot 6849 preletov, pri čemer so odvrgli 10.267 ton bomb. Deli mesta so bili prizadeti zaradi zavezniškega bombardiranja, vključno s cerkvijo S. Maria Maggiore, cerkvijo Marijinega oznanjenja in več mostov čez reko Adižo. Kljub bombnim napadom je bilo večjemu delu srednjeveškega in renesančnega mestnega jedra prizaneseno. Končno je bilo osvobojeno 3. maja 1945.
Leta 1947 je Trento postal gostitelj relija Stella Alpina.
Od 1950-ih je dežela uživala v uspešni rasti, delno zahvaljujoč posebni avtonomiji od osrednje italijanske vlade.
4. avgusta 2015 je stolp stolnice zajel požar zaradi »samovžiga«. Ura se je ustavila ob 10.50, nekaj minut po začetku požara.
Leta 2020 je bil Trento uvrščen med najbolj trajnostno mesto v Italiji po indeksu pametnih mest.
Geografija Območje Trento obsega mestno središče in številna predmestja z izjemno raznolikimi geografskimi in populacijskimi razmerami (od industrijskega predmestja Gardolo, severno od mesta, do majhnih gorskih zaselkov na Monte Bondone). Različna značilna predmestja še vedno ohranjajo svojo tradicionalno identiteto podeželskih ali gorskih vasi.
Trento leži v široki ledeniški dolini, znani kot dolina Adiže, južno od Dolomitov, kjer se reki Fersina in Avisio združita z reko Adižo (drugo najdaljšo reko v Italiji). Reka Adiža je ena od treh glavnih alpskih rek, ki tečejo na jug; njeno široko zakrivljeno strugo ob Trentu so zravnali leta 1850.Taylor 1940:215, 224. Dolino obdajajo gore, vključno z Vigolano (2150 m), Monte Bondone (2181 m), Paganella (2124 m), Marzolo (1747 m) in Monte Calisio (1096 m). Bližnja jezera so jezero Caldonazzo, jezero Levico, Gardsko jezero in jezero Toblino.
Frazioni Občina Trento obsega naslednje administrativne enote (frazione):
Povo Villazzano Gardolo Roncafort Mattarello Martignano Cognola Ravina Romagnano Montevaccino Vela Meano Sardagna Sopramonte Vigo Meano Gazzadina Candriai Vaneze Cadine Vigolo Baselga
Podnebje