Absentizem kot pojem izhaja iz latinske besede ''absens'', kar pomeni izostanek ali odsotnost (SSKJ). Florjančič, Ferjan in Bernik (1999; v Zupanc, 2011) navajajo, da absentizem pomeni celotno neprisotnost na delovnem mestu. Sem štejemo izostanke, zamude, izhode, odsotnost z dela na delu. Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer(1997; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016) opredeljuje absentizem kot začasno, dolgotrajno ali stalno nezmožnost za delo. Florjančič (1994; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016) dodaja, da pri spremljanju absentizma navadno opazujemo le celodnevne izostanke, ker praviloma v organizacijah nimamo uvedenega načina spremljanja izostanka v povezavi s prisotnostjo na delu.
Friedl (1990; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016) ugotavlja, da lahko absentizem pojmujemo tudi kot odsotnost, ko je delavec na delovnem mestu prisoten, vendar je njegova učinkovitost glede na njegove delovne naloge minimalna (npr. delavec sploh ne dela, če ga nadrejeni ne nadzira; predolgo se zadržuje v prostorih za skladiščenje; ko konča svoje delo, obstane na mestu kot robot; svojega dela ne more opravljati, ker je zanj prezahtevno).
Kljub različnim definicijam absentizma, je bistvo vseh, da pojav lahko vpliva na zmanjšanje sposobnosti organizacije pri doseganju ciljev. Nekatere pojavne oblike absentizma, kot so odmori med delovnim časom ali letni dopust, zaposleni koristijo vsako leto, saj je njihovo minimalno trajanje določeno z zakonom. Večina ostalih oblik odsotnosti z dela pa je odločitev zaposlenih na podlagi različnih objektivnih ali subjektivnih razlogov (Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).
Proučevanje absentizma Proučevanje absentizma je razmeroma novo. V svetu se je začelo šele po letu 1940, med drugo svetovno vojno. Prva brošura, z naslovom ''The recording of sickness absence in industry'', je bila objavljena v Veliki Britaniji leta 1944. Podobno delo je istega leta izšlo še v ZDA (Šeško, 1984; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016). Absentizem je v tistem času predstavljal velik problem zaradi pomanjkanja delovne sile ter zaradi stroškov (Friedl, 1990; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016). Četrt stoletja po tem se je začelo proučevanje absentizma kot proučevanje nesreč pri delu. Nesreče so vedno predstavljale resen problem v industrijskem delu, izostanki pa so se začeli pojavljati šele, ko se je začelo masovno pojavljati pomanjkanje delovne sile (Šeško, 1984; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).
Absentizem je oblika vedenja, ki ga je zelo težko preučevati, saj je posledica številnih dejavnikov, ki pa se navzven kažejo kot enoten proces (Johns, 2003; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).
Pri absentizmu ločimo proučevanje v ožjem in širšem smislu. V širšem smislu je proučevanje absentizma omejeno na opravičene in neopravičene izostanke z dela, v ožjem smislu pa gre za izostanke z dela zaradi bolezni, za katerega se uporablja izraz ''zdravstveni absentizem''. Med opravičene izostanke z dela štejemo redne letne dopuste, študijske dopuste, izredne dopuste ipd. Med neopravičene izostanke z dela pa zamujanje na delo, neopravičene izhode med delovnim časom, neopravičene celodnevne izostanke, ipd. (Bernik, Florjančič in Rajkovič, 2003a; v Zupanc, 2011).
Kot pravijo Bernik, Florjančič in Rajkovič (2003a; v Zupanc, 2011), pa poseben problem predstavlja tudi skriti absentizem, ki se formalno kaže kot zdravstveni absentizem in neformalno kot izostajanje z dela zaradi različnih vzrokov (neurejeni družinski odnosi, slabo finančno stanje družine, neorganizirano varstvo otrok ali tudi starejših ljudi, oddaljenost prebivališča, neustrezno varstvo pri delu, tudi slabi medsebojni odnosi na delovnem mestu, slaba motivacija in stimulacija, neusposobljenost zaposlenih, …).
Zdravstveni absentizem in prezentizem
Zdravstveni absentizem Velik problem za delodajalca je zdravstveni absentizem, saj gre za nepredviden izostanek od dela (Zupanc, 2011). Pojmi ''zdravstveni absentizem'', ''začasna zadržanost od dela iz zdravstvenih razlogov'', ''bolniški stalež'' in ''bolniška'' so sinonimi in označujejo čas, ko zaposleni ne dela. Vzrok so lahko bolezni, poškodbe ali nega družinskega člana, pri čemer naj bi njegova nezmožnost za delo (ali zmanjšana delovna sposobnost) trajala omejen čas (Vučković, 2010). Zdravstveni absentizem je pravica zaposlenih, hkrati pa predstavlja tudi enega od negativnih kazalnikov zdravstvenega stanja zaposlenih (Šprah in Dolenc, 2014). Pravico do odsotnosti od dela z nadomestilom plače v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v določenih drugih primerih določa Zakon o delovnih razmerjih. Pravica do nadomestila in njena podrobnejša opredelitev v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je dodatno določena z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter v nekaterih z njim povezanih predpisih (Vučković, 2010).
Zdravstveni absentizem v Sloveniji Slovenija sodi v skupino držav, ki so ugodne za zavarovane osebe v bolniškem staležu. Višina nadomestil za odsotnost z dela je med najvišjimi v Evropi, poleg tega pa tudi ni zakonske omejitve trajanja bolniškega staleža (Švab, 2009). V Sloveniji je letno izgubljenih od 10 do 11 milijonov delovnih dni, kar pomeni, da iz dela dnevno izostane okoli 38.500 ljudi. Absentizem se razlikuje po regijah in je odvisen od gospodarske razvitosti regije, strukture gospodarstva in kulturoloških navad (INODEL, b.d.). V letu 2007 je bilo v Sloveniji povprečno število dni odsotnosti na zaposlenega v obdobju enega leta 30,7. Povprečno število dni odsotnosti v vseh državah Evropske unije je bilo 20,2, pri čemer je povprečje odsotnih dni najvišje na Portugalskem (64,8 dni), najnižje pa na Malti (9,6 dni). Najpogostejši vzrok zdravstvenega absentizma v Sloveniji letu 2007 so bile bolezni mišic, kosti in veziva; poškodbe in zastrupitve zunaj dela; bolezni prebavil, ustne votline, žlez slinavk; poškodbe in zastrupitve zunaj dela in zapleti v nosečnosti, pri porodu in po njem (Švab, 2009).
Prezentizem Pomembno je omeniti še izraz zdravstveni prezentizem. Gre za pojav, ko zaposleni prihaja na delovno mesto kljub bolezni, ki je izražena do te mere, da ne zmore več učinkovito opravljati svojega dela. Posledice so zmanjšana storilnost in učinkovitost, izgorelost ter daljši in tudi manj ugoden potek zdravljenja (Šprah in Dolenc, 2014).
Dejavniki in vzroki absentizma in zdravstvenega absentizma Odsotnost je v splošnem obravnava kot negativna oblika vedenja, zato ljudje niso vedno iskreni o količini odsotnosti ter o vzrokih zanjo. Posledično vzroke za odsotnost običajno pripisujejo dejavnikom, na katere ne morejo imeti vpliva (Johns, 1987; v Blatnik, Marinšek in Tušak, 2016).
Prav tako so vzroki odsotnosti delavcev z dela številni in medsebojno vplivajo drug na drugega. Zaradi medsebojnega vpliva jih je težko ločiti in ugotavljati njihov posamični vpliv (Zupanc, 2011). Florjančič in sodelavci (1999; v Zupanc, 2011) so vzroke absentizma razdelili v tri velike skupine:
Situacije na delovnem mestu, Socio-ekonomski pogoji družbe in okolja, Osebni problemi posameznega delavca.
Merkač-Skok (2005; v Zupanc) pa je vzroke delila na objektivne in subjektivne. Objektivni vzroki so lahko pravni, ekonomski ali geografski in za katere velja, da na njih načeloma ne moremo vplivati. Subjektivni vzroki so psihične ali socialne narave in posledično lahko vplivamo nanje.
Čuk (196 Nekatere infekcijske in parazitarne bolezni (A00-B99) 6) pa pri absentizmu navaja naslednje pomembne vzroke:
Zaposlenost ljudi: Ta je povezana z občutkom varnosti pri delu. V organizaciji, kjer odpustijo neko število delavcev in je zaposlitev pod vprašajem, pade absentizem na minimalno raven, saj si delavci skušajo povečati možnost za nadaljnji obstoj v organizaciji. V nasprotnem primeru, ko je na razpolago veliko delovnih mest in je možnost druge zaposlitve velika, pa postane delovna disciplina ohlapna. Delavci imajo občutek gotovosti zagotavljanja odprtih možnosti za zaposlitev in se zato izostankov pogosteje poslužujejo.
Zadovoljstvo z dohodki: izostanki so pogostejši takrat, ko so osebni dohodki prenizki in so kot taki povezani z delovno moralo. Spol in družinska odgovornost: pogosteje je zabeležena odsotnost pri ženskah. Starost: vpliva različno, in sicer so pri mlajših zaposlenih izostanki pogosti zaradi neprilagojenosti na delovno mesto, pri starejših zaposlenih pa je opazno naraščanje absentizma zaradi bolezni. Vrsta in pogoji dela: največ izostankov je zabeleženih pri nekvalificiranih delavcih zaradi težjih pogojev dela. Za absentizem je bolj odločilna vrsta dela kot pa pogoji dela (pogojev kot so vročina, mraz, hrup, umazanija,… se delavec navadi). Velikost delovnih enot: velja, da je v večjih delovnih enotah absentizem večji kot v manjših, a je tudi odnos med velikostjo delovnih enot in absentizmom kompleksen. Vodenje je v majhnih delovnih skupinah bolj učinkovito, saj je možna večja kontrola nad posamezniki in posledično možnost za zmanjševanje absentizma. Izrazito psihološki vzroki: njihov pojav je značilen za osebe, ki imajo izrazito visok absentizem. Do obsežnosti absentizma pri teh osebah prihaja zaradi neprilagojenosti na poklic, ki ga zaposleni opravlja, zaradi zmanjšanja sociabilnosti, zmanjšane adaptiranosti na konkretno delovno situacijo, zaradi splošne čustvene nestabilnosti ali premajhne osebne konsistentnosti.
Ostali zunanji vzroki: med te se uvršča vreme, klimo nekega področja, oddaljenost od delovnega mesta, obliko organiziranosti prevoza ter stanovanjsko problematiko.
Dejavnikov, ki vplivajo na zdravstveno odsotnost z dela, je veliko. Njihova pomembnost se spreminja s časom, z ekonomskim stanjem, geografskim položajem in demografskimi razmerami (Zupanc, 2011).
Šprah in Dolenc (2014) ločujeta štiri skupine dejavnikov, ki vplivajo na bolniško odsotnost:
- Dejavniki, vezani na delovno organizacijo: neustrezni in nehigienski pogoji dela, ekonomski problemi, starostna struktura delavcev, struktura delavcev po kvalifikaciji, po spolu, oddaljenost od družine.
- Nerazumevanje vodstva za probleme delavcev,
- Dejavniki, vezani na družbo: konfliktne situacije, problemi v družini, zdravstvene službe z dolgotrajno diagnostiko, preobremenjenost zdravnikov, pomanjkanje ustreznega kadra.
- Dejavniki vezani na delavca: medicinski vzroki in paramedicinski vzroki.
Šprah in Dolenc (2014) dodajata, da so glavni vzroki za zdravstveni absentizem povezani predvsem s psihosocialnimi tveganji:
Dolg in naporen urnik, Preobremenitev zaradi velike količine dela in posledice teh dejavnikov na zasebno življenje, Slaba socialna in organizacijska klima v delovni organizaciji, Premalo sodelovanja v odločitvenih procesih, Pomanjkanje kontrole nad delom, Nejasnost in konfliktnost vlog in odgovornost do drugih zaposlenih, Osebnostne značilnosti zaposlenih (npr. čustvena nestabilnost, nizka želja po uspehu).
Slovenija - najpogostejši socialno-medicinski vzroki Najpogostejši socialno-medicinski vzrok v letu 2015 so v Sloveniji bile bolezni mišično-kostnega sistema in vezivnega tkiva, ki so v zadnjih letih prehitele poškodbe in zastrupitve izven dela. Sledijo bolezni dihal in duševne in vedenjske motnje. Na petem mestu so poškodbe in zastrupitve na delu, na šestem mestu se po številu izgubljenih delovnih dni se nahaja nega družinskega člana, neoplazme pa so sedmi najpogostejši razlog (NIJZ, 2017).
Tabela 2: Odstotek bolniškega staleža po skupinah bolezni glede na MKB-10 od leta 2000 do 2015 (NIJZ, 2017)