Hampi ali Hampe, imenovan tudi skupina spomenikov v Hampiju, je Unescov seznam svetovne dediščine in leži v Hampiju (mesto), okrožje Vidžajanagara, vzhodno-osrednja Karnataka, Indija. Hampi je starejši kot imperij Vidžajanagara; omenjen je v Ramajani in Puranah hinduizma kot Pampa Devi Tirtha Kšetra. Hampi je še naprej pomembno versko središče, v katerem so tempelj Virupakša, aktivni samostan, povezan z Adi Šankara, in različni spomeniki, ki pripadajo staremu mestu.
Hampi je bil v 14. stoletju prestolnica imperija Vidžajanagara. Bil je utrjeno mesto. Kronike, ki so jih zapustili perzijski in evropski popotniki, zlasti portugalski, pravijo, da je bil Hampi uspešno, bogato in veličastno mesto v bližini reke Tungabhadra s številnimi templji, kmetijami in tržnicami. Do leta 1500 n. št. je bilo Hampi-Vidžajanagara drugo največje mesto na svetu, takoj za Pekingom, in verjetno najbogatejše mesto v Indiji v tistem času, ki je privabljalo trgovce iz Perzije in Portugalske. Imperij Vidžajanagaro je premagal koalicija muslimanskih sultanatov; njegovo prestolnico so leta 1565 osvojile, oropale in uničile sultanske vojske, potem pa je Hampi ostal v ruševinah.
Hampijeve ruševine, ki so v Karnataki blizu sodobnega mesta Hosapete, se razprostirajo na 4100 hektarih in jih je UNESCO opisal kot »strogo, veličastno mesto« z več kot 1600 preživelimi ostanki zadnjega velikega hindujskega kraljestvo v južni Indiji, ki vključuje »utrdbe, rečne značilnosti, kraljeve in svete komplekse, templje, svetišča, dvorane s stebri, mandape, spominske strukture, vodne strukture in drugo«.Group of Monuments at Hampi, UNESCO
Izvor imena Ime kraja izvira iz poangleženega imena Pampa, to je starega imena za reko Tungabhadra, na obrežju katere je bilo zgrajeno prvotno mesto Hampi.
Lega Hampi leži na bregu reke Tungabhadra in je od mesta Bangalore oddaljen 353 km, od mesta Bellay 74 km, najbližja železniška postaja pa je v 13 km oddaljenem Hospetu. Ima strateško lokacijo na eni strani je reka Tungabhadra, na drugi pa je obkrožen s hribovjem, ki je omogočalo dobro in lahko obrambo. Na tem območju je veliko granitnih monolitov oziroma balvanov, ki so jih uporabili za gradnjo palač in templjev ter kipov indijskih božanstev.
Zgodovina Od antike do 14. stoletja našega štetja Skalni edikti cesarja Ašoke v Niturju in Udegolanu — oba v okrožju Belari 269–232 pr. n. št. — kažejo, da je bila ta regija del Maurijskega cesarstva v 3. stoletju pr. n. št. Med izkopavanji najdišča so našli napis Brahmi in pečat iz terakote iz približno 2. stoletja našega štetja. Mesto je v napisih Badamija Čalukje omenjeno kot Pampapura in je nastalo med 6. in 8. stoletjem.
Do 10. stoletja, med vladavino hindujskih kraljev Kaljana Čalukja, je postalo središče verskih in izobraževalnih dejavnosti, katerih napisi navajajo, da so kralji podelili zemljišča templju Virupakša. Več napisov iz 11. do 13. stoletja govori o najdišču Hampi, z omembo daril boginji Hampa-devi. Med 12. in 14. stoletjem so hindujski kralji imperija Hojsala v južni Indiji zgradili templje Durgi, Hampadeviju in Šivi, glede na napis iz leta 1199. Hampi je postal druga kraljeva rezidenca; eden od kraljev Hojsala je bil znan kot Hampeja-Odeja ali gospodar Hampija. Po besedah Burtona Steina napisi iz obdobja Hojsala imenujejo Hampi z alternativnimi imeni, kot sta Virupakšapatana, Vidžaja Virupakšapura v čast tamkajšnjega starega templja Virupakša (Šiva).
14. stoletje in pozneje Vojske Delhijskega sultanata, zlasti tiste Alaudina Khaldžija in Mohameda bin Tughlaqa, so vdrle in oropale Južno Indijo. Imperij Hojsala in njegovo prestolnico Dvarasamudra v južni Karnataki je v zgodnjem 14. stoletju oropala in uničila vojska Alaudina Khaldžija in ponovno leta 1326 n. št. s strani vojske Mohameda bin Tughlaqa.
Kraljestvo Kampili v severni osrednji Karnataki je sledilo propadu imperija Hojsala. Bilo je kratkotrajno hindujsko kraljestvo s prestolnico približno 33 kilometrov od Hampija. Kraljestvo Kampili se je končalo po invaziji muslimanske vojske Mohameda bin Tughlaqa. Hindujske ženske v Kampiliju so zagrešile džauhar (ritualni množični samomor), ko so se vojaki Kampili soočili s porazom Tughlaqove vojske. Leta 1336 n. št. je imperij Vidžajanagara nastalo iz ruševin kraljestva Kampili. Zrasel je v enega od slavnih hindujskih imperijev južne Indije, ki je vladal več kot 200 let (1336 -1565).
Imperij Vidžajanagara je svojo prestolnico zgradil okoli Hampija in jo imenoval Vidžajanagara. Mnogi zgodovinarji domnevajo, da sta bila Harihara I. in Buka I., ustanovitelja imperija, poveljnika v vojski imperija Hojsala, ki je bila nameščena v regiji Tungabhadra, da bi preprečila muslimanske invazije iz severne Indije. Nekateri trdijo, da so bili teluški ljudje, ki so prevzeli nadzor nad severnimi deli imperija Hojsala med njegovim zatonom.; ; N. Ventakaramanayya, The Early Muslim expansion in South India, 1942; B. Surya Narayana Rao, History of Vijayanagar, 1993; Glede na nekatera besedila, kot so Vidjaranja Kaladžana, Vidjaranja Vritanta, Radžakalanirnaja, Pitamahasamhita, Sivatatvaratnakara, so bili zakladniški uradniki Pratapa Rudre, kralja kraljestva Kakatija. Ko je Muhamad Bin Tughlaq prišel iskat Baha-Ud-Din Guršaspa (ki se je zatekel na dvor Pratap Rudra), je bil Pratap Rudra strmoglavljen in Kakatija uničeno. V tem času sta oba brata Harihara I. in Buka I. z majhno vojsko prišla na sedanje mesto Vidžajanagara, Hampi. Vidjaranja, 12. Jagadguru Śringeri Śarada Pītham, jih je vzel pod svojo zaščito in jih postavil na prestol, mesto pa se je leta 1336 imenovalo Vidjanagara.
Razširili so infrastrukturo in templje. Po mnenju Nicholasa Gierja in drugih učenjakov je bilo do leta 1500 n. št. Hampi-Vidžajanagara drugo največje srednjeveško mesto na svetu za Pekingom in verjetno najbogatejše v Indiji. Njegovo bogastvo je pritegnilo trgovce iz 16. stoletja z vsega območja Dekanske planote, Perzije in portugalske kolonije Goa., Quote: "In its peak of glory, ca. 1500, with a population of about 500,000 and sixty square miles in area, Vijayanagara was the second largest city in the world behind Beijing." Vladarji Vidžajanagare so pospeševali razvoj intelektualnih dejavnosti in umetnosti, vzdrževali močno vojsko in bojevali številne vojne s sultanati na severu in vzhodu. Vlagali so v ceste, vodovode, kmetijstvo, sakralne objekte in javno infrastrukturo. To je vključevalo, navaja Unesco, »trdnjave, rečne značilnosti, kraljeve in svete komplekse, templje, svetišča, dvorane s stebri, mandape (dvorane za sedenje ljudi), spominske strukture, prehode, kontrolne postojanke, hleve, vodne strukture in drugo«. Lokacija je bila večverska in večetnična; vključevala je hindujske in džainistične spomenike enega poleg drugega. Stavbe so večinoma sledile južnoindijski hindujski umetnosti in arhitekturi, ki sega v sloge Aihole-Patadakal, vendar so gradbeniki Hampija uporabili tudi elemente indijske arhitekture v Lotus Mahalu, javnem kopališču in hlevu za slone.
Po zgodovinskih spominih, ki so jih portugalski in perzijski trgovci zapustili Hampiju, je bilo mesto metropolitanskih razsežnosti; imenovali so ga »eno najlepših mest«. Medtem ko je bilo uspešno in v infrastrukturi, so se muslimansko-hindujske vojne med muslimanskimi sultanati in imperijem Vidžajanagara nadaljevale. Leta 1565 je v bitki pri Talikoti koalicija muslimanskih sultanatov stopila v vojno s z Vidžajanagara. Ujeli in obglavili so kralja Alija Rama Raja,, Quote: "When battle was joined in January 1565, it seemed to be turning in favor of Vijayanagara - suddenly, however, two Muslim generals of Vijayanagara changes sides. Rama Raya was taken prisoner and immediately beheaded." čemur je sledilo veliko uničenje infrastrukture Hampija in metropolitanske Vidžajanagare. Mesto je bilo šest mesecev po vojni oropano, izropano in požgano, nato pa zapuščeno kot ruševine, ki se zdaj imenujejo Skupina spomenikov v Hampiju. The city was pillaged, looted and burnt for six months after the war, then abandoned as ruins, which are now called the Group of Monuments at Hampi.
Najbolj znan po ambicioznih projektih je bil kralj Krišnadeva Raja (1509-1529 AD) iz dinastije Tuluva. Med njegovim vladanjem je imperij doživel vrhunec. Vidžajanagara velja za zadnji največji hindujski imperij, ki je nadziral skoraj ves jug Indije. Na višku moči naj bi v tem mestu živelo med 200.000 in 500.000 prebivalcev.
Arheološko najdišče
Hampi in njegova bližnja regija sta skozi 18. stoletje ostala sporna in vojna regija, ki so si jo lastili lokalni poglavarji, hiderabadski muslimanski nizami, maratski hindujski kralji ter Hider Ali in njegov sin Tipu Sultan iz Misora. Leta 1799 je bil Tipu Sultan poražen in ubit, ko so se britanske sile in dinastija Vadijar uskladile. Regija je nato prišla pod britanski vpliv. Ruševine Hampija je leta 1800 pregledal škotski polkovnik Colin Mackenzie, prvi generalni geodet Indije. Mackenzie je zapisal, da je bilo območje Hampi zapuščeno in da tam živijo samo divje živali. Špekulativni članki iz 19. stoletja zgodovinarjev, ki so sledili Mackenzieju, so za škodo na spomenikih v Hampiju krivili vojske Hider Alija in Marate iz 18. stoletja.
Najdišče Hampi je ostalo v veliki meri prezrto do sredine 19. stoletja, ko ga je leta 1856 obiskal in fotografiral Alexander Greenlaw. Ustvaril je arhiv 60 kalotipskih fotografij templjev in kraljevih struktur, ki so stali leta 1856. Te fotografije so bile v zasebni zbirki v Združenem kraljestvu in so bile objavljene šele leta 1980. So najdragocenejši vir spomenikov učenjakom iz sredine 19. stoletja v Hampiju.
Prevod spominov, ki jih je napisal Abdul Razzaq, perzijski odposlanec na dvoru Devaraje II. (1424–1446), objavljen v zgodnjih 1880-ih, opisuje nekatere spomenike zapuščenega mesta. Ta prevod prvič uporablja arabske izraze, kot je zenana, za opis nekaterih spomenikov v Hampiju. Nekateri od teh izrazov so kasneje postali imena. Alexander Rea, uradnik oddelka za arheološke raziskave predsedstva Madras v Britanski Indiji, je leta 1885 objavil svojo raziskavo najdišča. Robert Sewell je leta 1900 objavil svojo znanstveno razpravo A Forgotten Empire, s čimer je Hampi pritegnil široko pozornost učenjakov. Naraščajoče zanimanje je vodilo Rea in njegovega naslednika Longhursta, da sta očistila in popravila skupino spomenikov Hampi.
Najdišče je pomembno zgodovinsko in arheološko, za obdobje Vidžajanagara in prej. Arheološki zavod Indije nadaljuje z izkopavanji na tem območju.
Znamenitosti v Hampiju in njegovi okolici Tempelj Virupakša, znan tudi kot Pampapathi tempelj leži v Hampi bazarju in je ena najstarejših stavb v zahodnem delu mesta. Posvečen je bogu Šiva. Pod devet nadstropnim stolpom (gopura), ki je razpoznavni znak Hampija, je glavni vhod v tempelj, ki vodi v zunanje dvorišče kompleksa templja. Zunanje dvorišče templja je povezano z notranjim dvoriščem z majhnim, tri nadstropnim stolpom. V notranjem dvorišču je glavno svetišče, posvečeno Virupakšhi ter številna manjša svetišča. Templji na vzpetini Hemakuta. Na vzpetini so številni templji in paviljoni in iz obdobja pred nastankom imperija Vidžajanagara. Znameniti so predvsem trojni med seboj povezani templji, ki imajo skupno dvorišče in granitne strehe v obliki piramide. Kompleks templja Hazara Rama iz 15. stoletja ima v dvorani lepo izklesane bazaltne stebre na katerih so prikazane inkarnacije boga Višnuja. Na zunanjih stenah dvorane so vklesani liki, ki predstavljajo najpomembnejši dogodke iz starodavnega indijskega epa Ramajana Kompleks templja Vitalla je arhitekturno najbolj bogat. Tempelj je zgrajen v obliki z obzidjem ograjenega kompleksa s številnimi stolpi, templji, dvoranami in paviljoni. Največja znamenitos Vittala templja sta dvorana z glasbenimi stebri in kamnita kočija, ki je postala simbol države Karnataka.